Roman Dobnikar: Zame je atletika kot klasična glasba
Atletska zveza Slovenije je stara 100 let. V kakšni kondiciji je in kakšna bo videti čez leta, smo se pogovarjali s starim novim predsednikom zveze.
Odpri galerijo
Leta 2015, ko sem prevzel Atletsko zvezo, sem jo prevzel s položaja v upravnem odboru, se pravi nisem bil popolni »outsider«. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Roman Dobnikar je stari novi predsednik Atletske zveze Slovenije. Izvoljen je bil z večino, kar pomeni, da je zaupanja vreden človek, ki bo v bližnji prihodnosti prav gotovo imel ogromno dela, a kot nam je povedal, tega ga je še najmanj strah. Bolj ga je strah nesodelovanja med ljudmi, ki imajo radi atletiko, in negotovega časa, ki je pred nami.
Z njim smo se pogovarjali o novih začetkih slovenske atletike, torej o prihodnosti, ki je, kot pravi, precej rožnata, saj imamo (spet) nekaj izjemnih talentov, ki bodo prav gotovo krojili sam vrh svetovne atletike.
Leta 2015, ko sem prevzel Atletsko zvezo, sem jo prevzel s položaja v upravnem odboru, se pravi nisem bil popolni »outsider«. Kar nekaj časa sem že pomagal, predvsem v sponzorskem delu, in sproti spoznaval zvezo. Takrat seveda nisem bil izpostavljen in sem zaradi odstopa prejšnjega predsednika in organizacijskih težav dobil povabilo upravnega odbora, če prevzamem zvezo. Takrat protikandidatov nisem imel.
Samo za eno leto je bilo treba Atletsko zvezo Slovenije organizacijsko in finančno urediti. To je bilo moje najtežje leto v športni in poslovni karieri, ker se nisem zavedal, v kaj prihajam, vendar sem si rekel, če uspem v tem, bom kandidiral za dva mandata, torej za osem let. In naslednje leto, ko so bile redne volitve, sem kandidiral s programom za osem let, ne za štiri, in sem z veliko večino premagal Andreja Kociča.
Že takrat sem imel dober občutek zaradi podpore volivcev in klubov, da mi bo uspelo za dva mandata. Predvsem zato, ker bo treba v prvem mandatu zelo veliko stvari urediti, sanirati in postavljati na novo. V tem prvem mandatu sem si to zastavil in to mi je tudi uspelo – da AZS organizacijsko postavim do te mere, da imamo zdaj eno najboljših pisarn izmed športnih organizacij v državi. To pomeni, da telefon na zvezi ni nikoli nem, da se dela zelo veliko, da so vsi računi plačani, niti en ni več odprt. To se za profesionalno firmo sliši normalno, vemo pa, da v športnih organizacijah ni vedno tako.
Meni je bilo to zelo pomembno in smo pri tem res vztrajali, a smo zato malo manj delali na odnosih z javnostjo, ker se mi je zdelo, da je treba fokus obrniti najprej na organizacijski in finančni del. No, ko smo to uredili, smo poskrbeli, da imajo naši pogodbeni, torej vrhunski atleti vse pogoje za delo. Vse so dobili plačano v roku, to pomeni, da smo delali neko bazo za naprej. Vztrajali smo pri tem, ker smo vedeli, da če bomo tako delali, bodo boljši rezultati prišli hitreje. Delali smo po vsej Sloveniji, po klubih, združenjih, kot so gorski teki, cestni teki, veteranski atletiki, sodniški zbor … Ko sem to spoznal in uredil, sem si rekel, da v prihodnjih štirih letih začnem eno novo zgodbo.
Ker me sprašujete o protikandidatih; ja, jaz sem pred nekaj meseci odkrito povedal, da smo zdaj zelo urejena zveza, ker sem mislil, da bom celo edini kandidat in sem se seveda malce pohvalil. In seveda zdaj, ko so po mojem prepričanju pred vrati veliki slovenski atletski uspehi, so se pojavili ambiciozni fantje, ki so tudi moji poslovni kolegi, saj jih vse poznam. In razumem, da so se pač pojavile neke ambicije po funkciji, jaz upam, da tudi po pomoči, ne samo po funkciji. Jaz sem šel v bitko za zmago in sem jo tudi pošteno dobil, celo v prvem krogu, kar je nepričakovan uspeh, in je zame zelo pomembno, saj sem premagal znana in močna imena. Po zmagi sem poslal vabilo vsem za sodelovanje in upam, da ne bo zavrnitev.
Tega vprašanja sem vesel zato, ker smo mi letošnje leto, v nasprotju z drugimi, spremenili iz leta tveganj v leto priložnosti. Kako smo to naredili? Mi smo se letos na začetku leta pred prvim valom odločili, da bomo naredili vse domače tekme. In jaz sem vztrajal pri tem, to gre za odločitev predsednika, ne gre za neko znanje, moja odločitev kot predsednika je bila to. Vztrajal sem, da gremo z vsemi tekmovanji naprej, seveda z maksimalnim upoštevanji vseh varnostnih ukrepov NIJZ. Rekel bom, da je bila na začetku to neka odločitev, ki so jo sicer po tihem vsi sprejemali ali odobravali in bili zraven, po drugi strani, pa če bi bilo kaj narobe ali če nam ne bi uspelo, bi bil jaz glavni krivec, seveda.
Vendar to odločitev sem jaz zavestno sprejel. K sreči nismo imeli nobenih težav, nihče ni zbolel, izpeljali smo čisto vse tekme iz tekmovalnega sistema in celo mednarodno atletsko ligo Slovenije, kar pomeni, da smo pripeljali vrhunske tuje atlete in naše domače, imeli smo noro dobre tekme po naših mestih. To so bile čustveno nabite tekme, gledalcev ni bilo, zato smo se odločili za nov pristop marketinga, vse smo spremljali, snemali v živo in predvajali po spletu, hkrati pa smo delali posnetke, ki smo jih pošiljali po medijih in smo s tem dosegli izjemni bum, saj je bila gledanost zelo dobra, niso bile tri-, ampak štirimestne številke. Uvedli smo neki nov pristop, ki ga bomo prakticirali tudi v bodoče.
Moj program ima dvajset točk. Naslov ima 4 x 5, torej pet točk vsako leto, ampak ker je tega preveč celo za splet, bom izpostavil nekatere poglavitne, ključne. Prvič: podpora vrhunskih atletom. Zame je atletika kot klasična glasba, se pravi ena zelo težka vsebina, ki jo vsi zelo spoštujemo, se je pa hkrati malce bojimo ali pa je ne znamo in samo z vadbo in trdim delom v atletiki zares uspeš. Druga točka: več denarja za mlajše selekcije, delovanje v osnovnih šolah, da nam otroci ne uhajajo v druge športe. V štirih letih sem spoznal, da je treba podpirati tudi male klube, ne samo že uveljavljene, ker do ene točke so mali klubi lahko valilnice kadrov oziroma talentov, kot se temu reče.
Tega ljubosumja, ki obstaja, kot pravijo, jaz ne vidim, ker vsi vedo da, če bodo delali dobro v malih klubih, bodo nekoč pristali v tistih najboljših. S tem ni nič narobe, ključno je to, da jim mi pomagamo v njihovem razvoju, potem lahko trener dela z njim vso kariero ali pa ga preda v boljše roke, v to se ne spuščam. Tretjič: nov pristop do marketinga. Mi ne moremo pričakovati od medijev, da nas pozorno spremljajo vsak dan, zato jim bomo pomagali sami, mi jim bomo dostavljali vsebine. Vse bomo posneli, če je tekma dolga, se bomo tudi prilagodili. Nekoga zanima samo šprint, nekoga skok v višino, palica, disk … in ker novi mediji to omogočajo, se lahko hitro prilagodimo in naredimo posamezne posnetke disciplin.
Ustanovljen bo tudi štipendijski sklad za tiste, ki si športa ne morejo privoščiti, a so talentirani. Regijska, manjša tekmovanja, je naslednja točka. Želimo si več tekem za mlajše atlete, več mladih navdušiti za šport pod naslovom: Vsi tekmujemo, vsi zmagujemo! Nisem ljubosumen, če bo kdo od mladih, ki bo začel pri nas, šel potem v nogomet, na kolo, smuči … Mi bi ga radi športno izobrazili in to je zame osebno zelo pomembno. Izpostavil bi še eno točko, to so infrastrukturni projekti. Moja moč kot predsednika je gotovo ta, da imam veliko poznanstev, tako poslovnih kot političnih, regijskih. Z župani dobro sodelujemo, zato lahko napovem najmanj tri velike investicije. Ena je ŽAK, ljubljanski športni center, atletska dvorana, cel športni atletski park, je že v županovem proračunu. Podobno moramo postoriti še v Celju in Maribor in Šempetru. V Novem mestu je že dvorana pod balonom, na vsem Balkanu ni tako dobre dvorane. V Kranju načrtujemo dvig atletike, to mesto je vedno imelo odlične atlete …
Da bi kaj obžaloval, bi težko rekel, ključnih napak ni bilo. Mi smo delali sistematično na stvareh, ki se ne vidijo toliko. Glede na to, da smo dobili drug mandat, je naš cilj uspel, bolj bi nam bilo žal, če ne bi bili izbrani za nov mandat, kar pomeni, da ta naš trud ne bi bil nikoli viden. V novem mandatu bodo te stvari prišle na plan, vidno bo naše preteklo delo. Rezultati se kažejo s Kristjanom Čehom na primer, Lukom Janežičem, Klaro Lukan, Marušo Mišmaš, Majo Mihalinec … Jasno nam je, da športna pozornost pride samo z uspehi.
Izpostavil bi organizacijsko in finančno ureditev AZS kot take, se pravi, mi smo postavili organizacijo za enega boljših športnih sistemov, ki ga zdaj peljemo naprej, in druga po mojem je ta, da smo spet postali ekipa, čuti se ekipni duh, prijateljstvo, sodelovanje s klubi. Ne spodbujam borbe med vzhodom in zahodom, jugom in severom, ker verjamem, da smo tako dobri, da smo lahko vsi prijatelji.
S klubi imamo dogovor, se pravi AZS dela na prepoznavnosti, mreža, s katero lovijo mlade športnike, pa je naloga klubov. Z Evropsko atletsko zvezo smo naredili strategijo za štiri leta. Pregledali smo sive lise po Sloveniji, kje ne ujamemo dovolj novih atletov. Kar pomeni, da tam klubi potrebujejo nekaj pomoči. In seveda, bomo mi vložili nekaj več. Teh lis je malo. Imamo slogan: Atletika v vsako slovensko občino. Atletika ni samo stadionska atletika, ampak so tu še gorski teki, cestni teki, krosi, ultramaratoni, veteranska atletika … kar pomeni, če stadionov ni v občini, se da ravno tako gojiti atletiko.
Mislim, da je stanje v slovenskem športu zadovoljivo. Slovenci naredimo, na kvadratni kilometer, prav gotovo največ vrhunskih športnikov v Evropi in smo lahko ponosni na svojo vztrajnost. Zato si želim, da se ta vztrajnost ne bi nehala kazati tudi v športnih voditeljih. Tu bi pričakoval še več sodelovanja, da se bolj povežemo, da ne gre za ljubosumje, moramo vedeti, da mi pravzaprav postavljamo neki drugi obraz Slovenije v mednarodni javnosti, in to mora država razumeti in tudi bo razumela, če bomo mi držali skupaj. Jaz sem o tem prepričan, imel sem zelo dobre izkušnje z državo, oni razumejo, da smo mi neka zunanja politika, seveda, ne morejo delati vsakič znova z neko drugo zvezo, ampak moramo delati skupaj, imeti skupno strategijo, ki bo povezani slovenski šport. Tu pričakujem več sodelovanja.
Morda je tu največji manko, ne vem, ali je AZS namerno zaspala ali pa ni bila vključena, ni znala biti vključena v ta segment. Ko se je pred 15-leti naredil ta športni, rekreativni, tekaški bum, nam je ušlo veliko funkcionarjev, ljudi, po svoji samostojni poti. Nič ni narobe s tem, da delajo po svoje, samo morali bi ostati pod našim okriljem. Zdaj to popravljamo, danes spet delamo skupaj z roko v roki in tem vsem prirediteljem raznih atletskih tekmovanj, pomagamo po naših močeh, da skupaj nastopamo z vsemi maratoni in drugimi prireditvami … Na dolgi rok bo atletika ostala, vsi razni teki pa ne bodo, če ne bomo imeli strategije, zato se zavzemam, da vse te prireditve pridejo v koledar in da skupaj poskrbimo za zdravje, pravilne meritve, da vsi ljudje vedo, kam gredo, sistematično vse peljemo, da pomagamo privatnim organizatorjem, da izpeljejo tekme čez vse leto po vsej Sloveniji. Jaz to zelo podpiram, v decembru smo vključili tudi Združenje za rekreativne in cestne teke, ki ga vodi Gojko Zalokar, kar pomeni, da bomo pod združenjem združili vse rekreativne dogodke.
Veliko zdravja želim, veliko aktivnosti, ki nam je primanjkuje, pojdimo na zrak, vadimo, trenirajmo. Bodimo prijazni drug do drugega, to nič ne stane, pomaga pa zelo …
Z njim smo se pogovarjali o novih začetkih slovenske atletike, torej o prihodnosti, ki je, kot pravi, precej rožnata, saj imamo (spet) nekaj izjemnih talentov, ki bodo prav gotovo krojili sam vrh svetovne atletike.
AZS vodite že od leta 2015, letos novembra ste bili izmed treh kandidatov z veliko večino glasov spet izvoljeni za predsednika do januarja 2025. Kaj menite o treh protikandidatih Boštjančiču, Nikoliču in Kukovici?
Leta 2015, ko sem prevzel Atletsko zvezo, sem jo prevzel s položaja v upravnem odboru, se pravi nisem bil popolni »outsider«. Kar nekaj časa sem že pomagal, predvsem v sponzorskem delu, in sproti spoznaval zvezo. Takrat seveda nisem bil izpostavljen in sem zaradi odstopa prejšnjega predsednika in organizacijskih težav dobil povabilo upravnega odbora, če prevzamem zvezo. Takrat protikandidatov nisem imel.
Samo za eno leto je bilo treba Atletsko zvezo Slovenije organizacijsko in finančno urediti. To je bilo moje najtežje leto v športni in poslovni karieri, ker se nisem zavedal, v kaj prihajam, vendar sem si rekel, če uspem v tem, bom kandidiral za dva mandata, torej za osem let. In naslednje leto, ko so bile redne volitve, sem kandidiral s programom za osem let, ne za štiri, in sem z veliko večino premagal Andreja Kociča.
Že takrat sem imel dober občutek zaradi podpore volivcev in klubov, da mi bo uspelo za dva mandata. Predvsem zato, ker bo treba v prvem mandatu zelo veliko stvari urediti, sanirati in postavljati na novo. V tem prvem mandatu sem si to zastavil in to mi je tudi uspelo – da AZS organizacijsko postavim do te mere, da imamo zdaj eno najboljših pisarn izmed športnih organizacij v državi. To pomeni, da telefon na zvezi ni nikoli nem, da se dela zelo veliko, da so vsi računi plačani, niti en ni več odprt. To se za profesionalno firmo sliši normalno, vemo pa, da v športnih organizacijah ni vedno tako.
Predsednik republike Borut Pahor je vročil državno odlikovanje zlati red za zasluge Atletski zvezi Slovenije ob 100-letnici organiziranega delovanja atletike v Sloveniji kot množičnega in vrhunskega športa.
Predsednik Atletske zveze Slovenije Roman Dobnikar in predsednik republike Borut Pahor. FOTO: Tamino Petelinšek/STA
Predsednik Atletske zveze Slovenije Roman Dobnikar in predsednik republike Borut Pahor. FOTO: Tamino Petelinšek/STA
Meni je bilo to zelo pomembno in smo pri tem res vztrajali, a smo zato malo manj delali na odnosih z javnostjo, ker se mi je zdelo, da je treba fokus obrniti najprej na organizacijski in finančni del. No, ko smo to uredili, smo poskrbeli, da imajo naši pogodbeni, torej vrhunski atleti vse pogoje za delo. Vse so dobili plačano v roku, to pomeni, da smo delali neko bazo za naprej. Vztrajali smo pri tem, ker smo vedeli, da če bomo tako delali, bodo boljši rezultati prišli hitreje. Delali smo po vsej Sloveniji, po klubih, združenjih, kot so gorski teki, cestni teki, veteranski atletiki, sodniški zbor … Ko sem to spoznal in uredil, sem si rekel, da v prihodnjih štirih letih začnem eno novo zgodbo.
Ker me sprašujete o protikandidatih; ja, jaz sem pred nekaj meseci odkrito povedal, da smo zdaj zelo urejena zveza, ker sem mislil, da bom celo edini kandidat in sem se seveda malce pohvalil. In seveda zdaj, ko so po mojem prepričanju pred vrati veliki slovenski atletski uspehi, so se pojavili ambiciozni fantje, ki so tudi moji poslovni kolegi, saj jih vse poznam. In razumem, da so se pač pojavile neke ambicije po funkciji, jaz upam, da tudi po pomoči, ne samo po funkciji. Jaz sem šel v bitko za zmago in sem jo tudi pošteno dobil, celo v prvem krogu, kar je nepričakovan uspeh, in je zame zelo pomembno, saj sem premagal znana in močna imena. Po zmagi sem poslal vabilo vsem za sodelovanje in upam, da ne bo zavrnitev.
Kako stoji trenutno AZS? Kako je preživela letošnje koronaleto?
Tega vprašanja sem vesel zato, ker smo mi letošnje leto, v nasprotju z drugimi, spremenili iz leta tveganj v leto priložnosti. Kako smo to naredili? Mi smo se letos na začetku leta pred prvim valom odločili, da bomo naredili vse domače tekme. In jaz sem vztrajal pri tem, to gre za odločitev predsednika, ne gre za neko znanje, moja odločitev kot predsednika je bila to. Vztrajal sem, da gremo z vsemi tekmovanji naprej, seveda z maksimalnim upoštevanji vseh varnostnih ukrepov NIJZ. Rekel bom, da je bila na začetku to neka odločitev, ki so jo sicer po tihem vsi sprejemali ali odobravali in bili zraven, po drugi strani, pa če bi bilo kaj narobe ali če nam ne bi uspelo, bi bil jaz glavni krivec, seveda.
Izpostavil bi organizacijsko in finančno ureditev AZS kot take, se pravi, mi smo postavili organizacijo za enega boljših športnih sistemov, ki ga zdaj peljemo naprej, in druga po mojem je ta, da smo spet postali ekipa, čuti se ekipni duh, prijateljstvo, sodelovanje s klubi. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Vendar to odločitev sem jaz zavestno sprejel. K sreči nismo imeli nobenih težav, nihče ni zbolel, izpeljali smo čisto vse tekme iz tekmovalnega sistema in celo mednarodno atletsko ligo Slovenije, kar pomeni, da smo pripeljali vrhunske tuje atlete in naše domače, imeli smo noro dobre tekme po naših mestih. To so bile čustveno nabite tekme, gledalcev ni bilo, zato smo se odločili za nov pristop marketinga, vse smo spremljali, snemali v živo in predvajali po spletu, hkrati pa smo delali posnetke, ki smo jih pošiljali po medijih in smo s tem dosegli izjemni bum, saj je bila gledanost zelo dobra, niso bile tri-, ampak štirimestne številke. Uvedli smo neki nov pristop, ki ga bomo prakticirali tudi v bodoče.
Kakšen je vaš program, kaj ste obljubili volivcem in atletom?
Moj program ima dvajset točk. Naslov ima 4 x 5, torej pet točk vsako leto, ampak ker je tega preveč celo za splet, bom izpostavil nekatere poglavitne, ključne. Prvič: podpora vrhunskih atletom. Zame je atletika kot klasična glasba, se pravi ena zelo težka vsebina, ki jo vsi zelo spoštujemo, se je pa hkrati malce bojimo ali pa je ne znamo in samo z vadbo in trdim delom v atletiki zares uspeš. Druga točka: več denarja za mlajše selekcije, delovanje v osnovnih šolah, da nam otroci ne uhajajo v druge športe. V štirih letih sem spoznal, da je treba podpirati tudi male klube, ne samo že uveljavljene, ker do ene točke so mali klubi lahko valilnice kadrov oziroma talentov, kot se temu reče.
Tega ljubosumja, ki obstaja, kot pravijo, jaz ne vidim, ker vsi vedo da, če bodo delali dobro v malih klubih, bodo nekoč pristali v tistih najboljših. S tem ni nič narobe, ključno je to, da jim mi pomagamo v njihovem razvoju, potem lahko trener dela z njim vso kariero ali pa ga preda v boljše roke, v to se ne spuščam. Tretjič: nov pristop do marketinga. Mi ne moremo pričakovati od medijev, da nas pozorno spremljajo vsak dan, zato jim bomo pomagali sami, mi jim bomo dostavljali vsebine. Vse bomo posneli, če je tekma dolga, se bomo tudi prilagodili. Nekoga zanima samo šprint, nekoga skok v višino, palica, disk … in ker novi mediji to omogočajo, se lahko hitro prilagodimo in naredimo posamezne posnetke disciplin.
Ustanovljen bo tudi štipendijski sklad za tiste, ki si športa ne morejo privoščiti, a so talentirani. Regijska, manjša tekmovanja, je naslednja točka. Želimo si več tekem za mlajše atlete, več mladih navdušiti za šport pod naslovom: Vsi tekmujemo, vsi zmagujemo! Nisem ljubosumen, če bo kdo od mladih, ki bo začel pri nas, šel potem v nogomet, na kolo, smuči … Mi bi ga radi športno izobrazili in to je zame osebno zelo pomembno. Izpostavil bi še eno točko, to so infrastrukturni projekti. Moja moč kot predsednika je gotovo ta, da imam veliko poznanstev, tako poslovnih kot političnih, regijskih. Z župani dobro sodelujemo, zato lahko napovem najmanj tri velike investicije. Ena je ŽAK, ljubljanski športni center, atletska dvorana, cel športni atletski park, je že v županovem proračunu. Podobno moramo postoriti še v Celju in Maribor in Šempetru. V Novem mestu je že dvorana pod balonom, na vsem Balkanu ni tako dobre dvorane. V Kranju načrtujemo dvig atletike, to mesto je vedno imelo odlične atlete …
Kaj niste dosegli od zastavljenega in kaj morate doseči v najbližji prihodnosti?
Da bi kaj obžaloval, bi težko rekel, ključnih napak ni bilo. Mi smo delali sistematično na stvareh, ki se ne vidijo toliko. Glede na to, da smo dobili drug mandat, je naš cilj uspel, bolj bi nam bilo žal, če ne bi bili izbrani za nov mandat, kar pomeni, da ta naš trud ne bi bil nikoli viden. V novem mandatu bodo te stvari prišle na plan, vidno bo naše preteklo delo. Rezultati se kažejo s Kristjanom Čehom na primer, Lukom Janežičem, Klaro Lukan, Marušo Mišmaš, Majo Mihalinec … Jasno nam je, da športna pozornost pride samo z uspehi.
Kaj oziroma katere uspehe bi izpostavili?
Izpostavil bi organizacijsko in finančno ureditev AZS kot take, se pravi, mi smo postavili organizacijo za enega boljših športnih sistemov, ki ga zdaj peljemo naprej, in druga po mojem je ta, da smo spet postali ekipa, čuti se ekipni duh, prijateljstvo, sodelovanje s klubi. Ne spodbujam borbe med vzhodom in zahodom, jugom in severom, ker verjamem, da smo tako dobri, da smo lahko vsi prijatelji.
Veliko zdravja želim, veliko aktivnosti, ki nam je primanjkuje, pojdimo na zrak, vadimo, trenirajmo. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Kako se dela z mladimi? Kako se dela s klubi?
S klubi imamo dogovor, se pravi AZS dela na prepoznavnosti, mreža, s katero lovijo mlade športnike, pa je naloga klubov. Z Evropsko atletsko zvezo smo naredili strategijo za štiri leta. Pregledali smo sive lise po Sloveniji, kje ne ujamemo dovolj novih atletov. Kar pomeni, da tam klubi potrebujejo nekaj pomoči. In seveda, bomo mi vložili nekaj več. Teh lis je malo. Imamo slogan: Atletika v vsako slovensko občino. Atletika ni samo stadionska atletika, ampak so tu še gorski teki, cestni teki, krosi, ultramaratoni, veteranska atletika … kar pomeni, če stadionov ni v občini, se da ravno tako gojiti atletiko.
Kakšno je vaše mnenje o trenutnem stanju v slovenskem športu? Zanima me tudi, kakšno je stanje glede sponzorjev, je opaziti, da gre na bolje ali ne?
Mislim, da je stanje v slovenskem športu zadovoljivo. Slovenci naredimo, na kvadratni kilometer, prav gotovo največ vrhunskih športnikov v Evropi in smo lahko ponosni na svojo vztrajnost. Zato si želim, da se ta vztrajnost ne bi nehala kazati tudi v športnih voditeljih. Tu bi pričakoval še več sodelovanja, da se bolj povežemo, da ne gre za ljubosumje, moramo vedeti, da mi pravzaprav postavljamo neki drugi obraz Slovenije v mednarodni javnosti, in to mora država razumeti in tudi bo razumela, če bomo mi držali skupaj. Jaz sem o tem prepričan, imel sem zelo dobre izkušnje z državo, oni razumejo, da smo mi neka zunanja politika, seveda, ne morejo delati vsakič znova z neko drugo zvezo, ampak moramo delati skupaj, imeti skupno strategijo, ki bo povezani slovenski šport. Tu pričakujem več sodelovanja.
Rekreacija, kaj AZS lahko še naredi za rekreativne športnike?
Morda je tu največji manko, ne vem, ali je AZS namerno zaspala ali pa ni bila vključena, ni znala biti vključena v ta segment. Ko se je pred 15-leti naredil ta športni, rekreativni, tekaški bum, nam je ušlo veliko funkcionarjev, ljudi, po svoji samostojni poti. Nič ni narobe s tem, da delajo po svoje, samo morali bi ostati pod našim okriljem. Zdaj to popravljamo, danes spet delamo skupaj z roko v roki in tem vsem prirediteljem raznih atletskih tekmovanj, pomagamo po naših močeh, da skupaj nastopamo z vsemi maratoni in drugimi prireditvami … Na dolgi rok bo atletika ostala, vsi razni teki pa ne bodo, če ne bomo imeli strategije, zato se zavzemam, da vse te prireditve pridejo v koledar in da skupaj poskrbimo za zdravje, pravilne meritve, da vsi ljudje vedo, kam gredo, sistematično vse peljemo, da pomagamo privatnim organizatorjem, da izpeljejo tekme čez vse leto po vsej Sloveniji. Jaz to zelo podpiram, v decembru smo vključili tudi Združenje za rekreativne in cestne teke, ki ga vodi Gojko Zalokar, kar pomeni, da bomo pod združenjem združili vse rekreativne dogodke.
Še nekaj besed vsem bralcem ob prihajajočem letu …
Veliko zdravja želim, veliko aktivnosti, ki nam je primanjkuje, pojdimo na zrak, vadimo, trenirajmo. Bodimo prijazni drug do drugega, to nič ne stane, pomaga pa zelo …
