Scenarij sodnega dne: Ko mora še Roglič domov
Za mano je naporen teden. Ne toliko v smislu napornih delavnikov in fizične aktivnosti, ampak v preizpraševanju, ali sem zdrava ali ne. V soboto proti jutru me je zbudil nenavaden glavobol, ki je na srečo že dopoldne izzvenel, tako da sem se že popoldan lahko odpravila na dveurni sprehod. Naslednji dan sem že tekla na smučeh in počutje je bilo skoraj optimalno. A dan kasneje me je o svojem pozitivnem testu obvestila mlajša hči.
Danes si kaj hitro neodgovoren, če ob najmanjšem slabem počutju in tudi ne ravno bližnjem stiku ne pomisliš na največjo trenutno nevarnost in se z njo ne podaš v črtični ali pozitivno/negativni dvoboj?! Sama sem korono prebolela pred več kot letom dni, ob ne hudih simptomih bolezni pa je bila zame presenetljiva socialna, bolje rečeno, družabna plat bolezni; ob potrditvi okužbe mi je bilo najtežje obvestiti vse tesne stike. In tega si res ne želim ponoviti.
Za razliko od poletja je pozimi še ta zmešnjava, ker je različnih slabih počutij res lahko veliko: od smrkanja, bolečih grla ali ušes do kihanja, glavobola in vsesplošne utrujenosti. In, ali res nisi dovolj odgovoren, če prav vsakemu ne dopustiš, da je korona?
Kako živeti, če se le malo slabše počutimo? Verjetno tako, kot zmoremo. Po svojih močeh in obvezno zunaj. Na srečo pa imamo tudi možnost (samo)testiranja, ki nam hitro pokaže smer življenja. Sama sem oceno svojega zdravja takoj, ko je bilo to možno, predala v obravnavo, na hitri test. Tako v ponedeljek kot v sredo sem bila negativna. Razloga za preplah torej ni bilo, a sem se kak dan vendarle še malo izogibala tako domačim kot sodelavcem v službi.
Počutila sem se dobro, zato sem tudi telovadila. A v stare, zdrave in tudi družabne tirnice življenja sem se vrnila šele po nekaj dneh.
Letos lahko, če smo zdravi in če sledimo znanosti, tudi pozimi živimo tako, kot smo včasih. Telovadnice, fitnes centri in slovenska narava so odprti za vse ne samo športa, ampak tudi rekreacije željne. Za razliko od lanske zime lahko letos že v začetku leta v resnici načrtujemo in tudi že začenjamo priprave na novo sezono, saj lahko vadbo izvajamo tako v notranjih prostorih kot v naravi. Saj se spomnite, da pred enim letom tega nismo mogli?!
V resnici nam letos nič ne manjka. A seveda le do takrat, ko smo zdravi. Če pa se nam pojavijo najmanjši simptomi bolezni, se ustavimo za dan, dva ali tri, ali toliko, dokler ne dobimo negativnega ali enočrtičnega dovoljenja za normalno življenje.
Scenarij sodnega dne, kakor je le eno okužbo v taboru kolesarske ekipe Jumbo Visma le dan po začetku skupnih priprav v Španiji opisal vodja ekipe Mathieu Heijboer, je verjetno nekaj, s čimer nas večina, vsaj pozimi, živi že skoraj zadnji dve leti. Virus je še vedno med nami, morda tokrat celo najbolj. Srčno upam, da nikogar zares ne zadene, le toliko, kolikor to potrebujemo kot družba, da se ga znebimo. Ob blagem poteku bolezni je morda najtežji prav ta udarec v družabnost življenja, ki poudari skrb za druge in individualizem. Sama si izkušnje s korono zaradi drugih ljudi ne želim ponoviti.
Jumbo Visma s Primožem Rogličem je priprave takoj končala in ekipa se je morala razbiti na koščke. In prav zato sem se tudi sama lažje naučila, da je vsako spremembo počutja treba povezati z možnostjo okužbe.
