Svetla pika na koncu tunela
Ljudje, nehajte jamrati in začnite športati, pravi človek, ki se pelje k zdravju skozi temen predor.
Odpri galerijo
Danes kolesarim proti koncu tunela, spet uživam na kolesu, upam, da utrdim hrbtenico do te mere, da bom lahko smučal, hodil v hribe, pa še vsaj en Camino v Španiji je v načrtu … FOTO: Osebni arhiv
Med današnjim kolesarjenjem se mi je pred očmi prikazala slika tunela, ki povezuje Jelso in Zavalo na Hvaru, kdor ga je prekolesaril, ve, kakšni so občutki ... Tunel namreč ni osvetljen, edina točka, kjer se lahko avtomobila srečata, je nekje na sredini tunela.
Tisti južni del Hvara je bil pred leti kraj, kjer smo se srečali prijatelji za zaključek kolesarske sezone, res smo se imeli nepozabno.
Pred devetimi meseci sem imel enake občutke kot takrat, ko sem prvič sedel na kolesu pred vhodom v tunel, videl sem svetlo piko na koncu tunela, vedel sem, da moram naprej, ni mi pa bilo jasno, kakšne ovire me čakajo na tej poti, in kako se bom prebil do konca tunela, do tiste svetle pikice …
Ker so me dlje časa mučile bolečine v križu, ki so bile vedno hujše in se jih nisem mogel nikakor znebiti, sem opravil rentgen hrbtenice, sledila je krvna preiskava na hematologiji in diagnoza diseminirani plazmocitom. To je rakava krvna bolezen.
Ja, v tistem trenutku se ti krepko zamaje pod nogami in ne veš, kako ti bo uspelo … Hrbtenica je bila zaradi bolezni tako načeta, da sem se zjutraj komaj spravil iz postelje, zato si nisem znal predstavljati, kako bom - če sploh kdaj - še lahko kolesaril, če bom lahko še kdaj smučal, hodil v hribe, tekel ...
Ker zadnjih dvajset let nisem mogel živeti brez športa, so to težka vprašanja, na katera v tistem trenutku nisem imel odgovora.
Najprej sem se za kakšen dan umaknil v samoto in premleval, zakaj, kako, in zakaj ravno meni se je moralo to zgoditi, in o tem, kako naprej. Srečo imam, da poznam nekaj ljudi, ki ne poznajo poraza in so izredni borci, njihove besede in spodbude so mi zelo koristile. Vseh ne bom poimensko navajal, eni osebi sem pa dolžan posebno zahvalo - prijateljici zdravnici, ki je izredna borka in mi je bila v vsakem trenutku pripravljena pomagati.
Prepustil sem se strokovnjakom na Hematologiji, prvi med njimi in zame mi je brez olepšav (to cenim) povedal, kaj približno me čaka in da je zdravljenje dolgotrajno. Hvala celotni ekipi Hematologije in profesorju, super ste!
Tisto pikico na koncu tunela sem imel vseskozi pred očmi, cesta je bila ozka, temna, luknjasta, mokra, vendar na tej poti nisem bil sam, z mano je bil sin, družina, in bili so prijatelji … In ja, s tako ekipo je pot do cilja veliko lažja, hvala vsem za lepe besede in spodbude!
Danes kolesarim proti koncu tunela, spet uživam na kolesu, upam, da utrdim hrbtenico do te mere, da bom lahko smučal, hodil v hribe, pa še vsaj en Camino v Španiji je v načrtu … Eden je že in še v spominu.
Ljudje, nehajte jamrati in začnite športati, to je zagotovo najboljša naložba v življenje, meni je to zelo pomagalo pri premagovanju vseh ovir v procesu zdravljenja, tako fizičnih kot psihičnih.
Rad bi opozoril še na en velik absurd, ki se nanaša na novo metodo hematološkega zdravljenja, to je CAR-T celično zdravljenje. V svetu že vrsto let na tem področju potekajo študije, ki se kažejo kot potencialno zelo učinkovite, pri nas pa se zaradi finančnih ovir niso niti začele, kljub veliki pobudi stroke na čelu z mojim zdravnikom, profesorjem.
Metoda bi zagotovo rešila veliko življenj, a denarja, ki bi to omogočil, ni; ne boste verjeli, gre za približno 700 tisoč evrov.
Kar na jok mi gre ...
***
Rado Kocjančič, športni rekreativec, Poletov bralec
Tisti južni del Hvara je bil pred leti kraj, kjer smo se srečali prijatelji za zaključek kolesarske sezone, res smo se imeli nepozabno.
Pred devetimi meseci sem imel enake občutke kot takrat, ko sem prvič sedel na kolesu pred vhodom v tunel, videl sem svetlo piko na koncu tunela, vedel sem, da moram naprej, ni mi pa bilo jasno, kakšne ovire me čakajo na tej poti, in kako se bom prebil do konca tunela, do tiste svetle pikice …
Ker so me dlje časa mučile bolečine v križu, ki so bile vedno hujše in se jih nisem mogel nikakor znebiti, sem opravil rentgen hrbtenice, sledila je krvna preiskava na hematologiji in diagnoza diseminirani plazmocitom. To je rakava krvna bolezen.
Ja, v tistem trenutku se ti krepko zamaje pod nogami in ne veš, kako ti bo uspelo … Hrbtenica je bila zaradi bolezni tako načeta, da sem se zjutraj komaj spravil iz postelje, zato si nisem znal predstavljati, kako bom - če sploh kdaj - še lahko kolesaril, če bom lahko še kdaj smučal, hodil v hribe, tekel ...
Ker zadnjih dvajset let nisem mogel živeti brez športa, so to težka vprašanja, na katera v tistem trenutku nisem imel odgovora.
Najprej sem se za kakšen dan umaknil v samoto in premleval, zakaj, kako, in zakaj ravno meni se je moralo to zgoditi, in o tem, kako naprej. Srečo imam, da poznam nekaj ljudi, ki ne poznajo poraza in so izredni borci, njihove besede in spodbude so mi zelo koristile. Vseh ne bom poimensko navajal, eni osebi sem pa dolžan posebno zahvalo - prijateljici zdravnici, ki je izredna borka in mi je bila v vsakem trenutku pripravljena pomagati.
Prepustil sem se strokovnjakom na Hematologiji, prvi med njimi in zame mi je brez olepšav (to cenim) povedal, kaj približno me čaka in da je zdravljenje dolgotrajno. Hvala celotni ekipi Hematologije in profesorju, super ste!
Tisto pikico na koncu tunela sem imel vseskozi pred očmi, cesta je bila ozka, temna, luknjasta, mokra, vendar na tej poti nisem bil sam, z mano je bil sin, družina, in bili so prijatelji … In ja, s tako ekipo je pot do cilja veliko lažja, hvala vsem za lepe besede in spodbude!
Danes kolesarim proti koncu tunela, spet uživam na kolesu, upam, da utrdim hrbtenico do te mere, da bom lahko smučal, hodil v hribe, pa še vsaj en Camino v Španiji je v načrtu … Eden je že in še v spominu.
Ljudje, nehajte jamrati in začnite športati, to je zagotovo najboljša naložba v življenje, meni je to zelo pomagalo pri premagovanju vseh ovir v procesu zdravljenja, tako fizičnih kot psihičnih.
Rad bi opozoril še na en velik absurd, ki se nanaša na novo metodo hematološkega zdravljenja, to je CAR-T celično zdravljenje. V svetu že vrsto let na tem področju potekajo študije, ki se kažejo kot potencialno zelo učinkovite, pri nas pa se zaradi finančnih ovir niso niti začele, kljub veliki pobudi stroke na čelu z mojim zdravnikom, profesorjem.
Metoda bi zagotovo rešila veliko življenj, a denarja, ki bi to omogočil, ni; ne boste verjeli, gre za približno 700 tisoč evrov.
Kar na jok mi gre ...
***
Rado Kocjančič, športni rekreativec, Poletov bralec
