Veslanje v gori

Pecino podzemlje je tudi svet, zalit z vodo, in k bogu Hadu se skozi potopljene rudniške rove odpraviš s čolnom.
Fotografija: Prozorno čisto. FOTO: Tomo Jeseničnik
Odpri galerijo
Prozorno čisto. FOTO: Tomo Jeseničnik

Pred leti sva se v Pecina nedra, povita v temo rudniških rovov in tistega posebnega zračnega piša, ki ga začutiš ob vstopu, spustila s hčerjo - gorski kolesi sva vodila za sojem naglavnih svetilk in pazil, da nisva kakšnega dela lobanje pustila na kašnem robu, ki tam kot rog štrli že stoletja in ki ga niti najmanj ne zanima, če lahko spremeni podobo podzemnih kolesarjev. Glančnikov rov.



Bila je izjemna izkušnja, zagotovo pa bolj adrenalinska kot pa da bi podzemlje Pece začutila v prvinskosti izkušnje, da bi začutila, kako majhen je človek sredi gore in ujet v stoletja zgodovine. Ujet v naravi, zapečateni z zgodovino.

Nekako sem imel občutek, da sem za nekaj časa z rovi opravil - še toliko bolj, ker sva s hčerjo kašen dober teden prej lezla po malo znanem in zame grdo globokem kraškem breznu v bližini Sežane in vsaj meni ni bilo nič prijetno. Najprej spuščanje po vrvi v sredino brezna z vso temo v njem in potem plazenje skozi ozke špranje, vse do dna, v prevelikih škornjih in po drseči ilovici.
Nekaj lažje je bilo, ker je bil najin vodnik eden najbolj izurjenih policijskih specialcev, a mojega poguma mu ni uspelo spraviti na višjo raven, S holesterolom je lažje.
 

Z vlakom, 600 metrov globoko


No, iz zdaj sem bil spet v temi. Z bratom po avanturi sva čepela v miniaturnih vagončkih za štiri, prostora ni bilo nič. Popolna tema, in silovito tresenje, ko je vlak pobiral šive med tirnicami. Ni lepšega za človeka s hernijami. Zdelo se je, da vlak vozi z veliko hitrostjo in da ga bo zdaj, zdaj vrglo v ovinku s tirov.

Hadova dnevna soba; veslajte, kamor hočete? FOTO: Jože Suhadolnik
Hadova dnevna soba; veslajte, kamor hočete? FOTO: Jože Suhadolnik


Čuden občutek in nenadoma se v kocki stisnjen potnik spomni, da je vodič celotno skupino vprašal, če ima kdo kaj težav z majhnimi zaprtimi prostori. Ne, nimamo. Razen v z deskami obiti s temi, v katero smo se dali ujeti.
Res nismo vedeli, da so tako majhni. Če bi v tem vlaku sedel dve uri, bi me morali za nadaljnjo uporabo ponovno sestaviti.
Glančnikov rov, že drugič v življenju, tokrat dolg tri kilometre in pol, vožnje je bilo za slabih 15 minut. Očitno ni šlo tako hitro, ko se je zdelo, tema naredi svoje, čutila je niso navajena.
Torej, kaj naj razsoden človek ponovno počne 600 metrov globoko v Peci? Hodi? Ja, da garderobe.
 

Kaj sva iskala tam doli?


Med Peco in Uršljo goro so že od nekdaj poznana nahajališča rude, ki so jih odkrili že Rimljani. Prvi pisani viri o izkoriščanju svinčeve rude so iz leta 1665.

Pa nisva prišla rudarit, to sva zamudila. Končalo se je leta 1994. Prišla sva veslat, s kajakom po potopljenih rovih.
Vrnitev v Peco je bila opremljena z modno revijo, ko je treba v gatah zlesti v suh neopren, na koncu katerega so prilepljeni škornji, čez pa dobiš še rešilni jopič. Bo zeblo, temperatura tu je vse leto ista, deset stopinj ...
Čelada, svetilka, in spust, po menda 600 stopnicah, daleč v globino. Kakšna Pecina nedra, to je eno navadno temno črevesje, pomislim.
Štenge so strme, noge pa po poti v kraljestvo boga Hada, šefa podzemlja. Ne ljubljanskega, ampak na splošno, recimo da se je začela njegova kariera v Grčiji.

»V nobenem primeru ne zapuščajte plovila.« Ja, kdo pa bi, kam boš stopil? FOTO: Jože Suhadolnik
»V nobenem primeru ne zapuščajte plovila.« Ja, kdo pa bi, kam boš stopil? FOTO: Jože Suhadolnik


Stopical sem tja dol v čudne goste in ponavljal, kar sem prebral o Hadu. Vladar spodnjega sveta, podzemnega kraljestva, v katerem prebivajo sence umrlih. Je sin Kronosa in Rée in ni imel srečnega otroštva, bi rekel. Ko se je rodil, ga je oče, tako kot vse svoje potomce, razen Zevsa, požrl; tako je Zevs Kronosa s pomočjo Gaje in Metide prisilil, da je izbljuval požrte otroke, potem pa se je z bratoma Hadom in Pozejdonom boril proti očetu in ga premagal.

Tipična družinska folklora, a ne... Potem je prišla zapuščinska razprava in po zmagi so si z žrebom razdelili svet in Had je dobil
podzemlje, kjer v svoji palači gospoduje mrtvim. Velikokrat ga imenujemo tudi »Temni Zevs« ali »Zevs podzemlja«. Ime Had naj bi po nekaterih virih pomenilo »tisti, ki se naredi nevidnega«; ima namreč čarobno čelado, ki so mu jo podarili Kiklopi in kadar si jo natakne, postane neviden.

Kaj je bilo s Pozejdonom? Tega se spomnimo v naslednji reportaži, in ker je bog morja, ga v sladki vodi, ki nas je čakala dol, na koncu stopnic, pač ne moremo pričakovati.

Drča, tobogan, noge je bolje držati v čolnu, pa roke tudi. Preverjeno. FOTO: Jože Suhadolnik
Drča, tobogan, noge je bolje držati v čolnu, pa roke tudi. Preverjeno. FOTO: Jože Suhadolnik

 

Popotnik v podzemlju, le čike odnesi s seboj!


Voda, po kateri smo bredli, je bila čista, da čistejše nisem videl - zdelo se je, da nekako ne spadamo vanjo, kot bi s seboj nosili nekaj nesnage z drugega sveta.
»Voda je pitna,« je dejal vodič, nabrit kot podzemni hudič, in dodal, da kdor kadi, naj ne meče čikov v vodo, pač pa jih spravi.
Za vogalom prvega prebrodenega rova so bili pripeti kajaki, dvosedi, odprti, tisti »sit on top«; in smo jih povlekli čez rampe v rove, ki so gobje zalit in se potem podali, drug za drugim, po ozkih rovih nekam, pač nekam. Kam, to se nam ni niti sanjalo.

»Čez 45 minut se dobimo tu, v veliki dvorana, veslajte, kamor želite.«

Neskončen spust do vode, dol do poplavljenih rovov. 600 stopnic. FOTO: Tadej Regent
Neskončen spust do vode, dol do poplavljenih rovov. 600 stopnic. FOTO: Tadej Regent


Iz velike dvorane je vodilo nekaj rovov, ja, in voda pod nami je bila globoka, vsaj zdelo se je, da je tako; tisti del vodičevega svarila, naj v nobenem primeru ne zapuščamo plovila, je bil povsem nepotreben. Vsi rovi te privedejo nazaj ali pa,če so slepi, se moraš vrniti ritensko. Nekateri rovi so nizki, drugi višji, dvorane, kjer se stikajo, pa so neverjetne stvaritve rok, ki so tu glodale v Peco stoletja dolgo. Vse to je delo človeških rok, nič ni nastalo samo od sebe.
Ne, to ni črevesje, to so nedrja, tisto od prej vzamem nazaj.

Oblike, ki jih tesnobnemu očesu rišejo sence, ki jih rojeva soj svetlobe naglavnih svetilk, nimajo oblike, bolje, ni teh besed, da bi jih znal opisati. So sence in njihovi robovi plešejo in niso nit za hip pri miru. Svod nad nama s sobojevnikom po veslu je temačen, a se razsvetli, ko pogledaš kvišku, in takrat je voda temna, potem pa spet pogledaš navzdol in te prosojnost popolnoma očara.
Čeprav veš, da nekako ne spadaš sem.

Na obisku pri bogu Hadu. FOTO: Tadej Regent
Na obisku pri bogu Hadu. FOTO: Tadej Regent


Nekaj časa je treba, da se zaveš, kako neverjeten dan se ti je rodil, in potem se ti usta raztegnejo v nasmeh in si vesel, da si v čolnu skupaj s človekom, s katerim se spoznavaš in s katerim sodelujeta in se pogovarjata in veš, da pogovor ne boš šel nikamor naprej iz čolna.

Tako kot bi to moralo biti med dedci, oziroma je bilo, ko dedci še niso bili babe.
Itak je veliko bab zdaj bolj dedcev kot so dedci, tako v dobrem kot tudi v onem manj lepem pomenu, ko prevzemajo najslabše, kar dedci glede obnašanja imamo.

Ženske so najlepši del sveta in življenja, vsem stroškom in separacijam živcev navkljub. Vsaj zame.

Vagončki, ki jih ne pozabiš. FOTO: Tadej Regent
Vagončki, ki jih ne pozabiš. FOTO: Tadej Regent

 

Svetlejša plat teme


Kralj Had je bil dober gostitelj, tudi malce nabrit: ko sva se pustila po slapu in sem skušal čoln, ki ga je potegnilo v napačen rov, ustaviti z nogama - dovolj neumno za nekoga, ki je za kakovostno novo hojo in za silo zakrpan hrbet, porabil tako ogromno časa po fitnesih, in s katerega križem so se tako predano ukvarjali najboljši prijatelji.
Mater, tole ne bo dobro, sem si dejal in groza me je bilo, na rezervo, kako s bom povzpel nazaj proti svetlobi, in svetlemu bogu.
Tudi zadaj na čolnu ni šlo brez žrtev, oster sklani rob je zarezal v sodrugovo roko na sredi dlani; da, ves čas je treba imeti nadete rokavice.

Onemeti od lepote. FOTO: Tomo Jeseničnik
Onemeti od lepote. FOTO: Tomo Jeseničnik


Veslanja je veliko za dušo in oči in manj glede časa, čolne je potrebno privezati za pletenico in s potem vrniti na kolodvor peš, strmo navzgor, še vedno občudujoč nepredstavljivo delo onih že omenjenih rok, ki so tu greble rudo.
Koliko zgodb in usod, koliko vozičkov, dlet in krampov in smodnika in dinamita in skrajšanih življenj - z nog in še bolj iz čolna, na vodi, sredi prvinskosti dveh elementov, vode in kamna, začutiš svojo majhnost in si vesel, da te je radovednost speljala v te žile zgodovine, tam, blizu Mežice.

Malica v rudniku paše. Čuti se malček, po malem vračajo v normalno stanje, obisk pri Hadu se končuje, a še ne povsem.
Vagončki so iste gajbice, a tema je manj temna in ropotanje je manj oglušujoče in tovor, ki si ga pripeljal s seboj, bo v spominu živel še dolgo.
Ja, ko si kolesar prizna, da se bicikliranje po rudniških rovih niti malone more primerjati z vožnjo po poplavljenem podzemlju Pece.
 

Bo treba dol


Gor, pri muzeju, je klop in pivo in pogovor, ki bo ostal za mizo; stisk rok in po drugi pot nazaj proti Ljubljani, skozi kraje, kjer so zibali Tino Maze, in čez Sleme, proti Šoštanju.
Ena taka pot, ta, od konca rova do Šoštanja, da bi jo moral premeriti s kolesom, tu čolna pač ne rabiš.Zvečer, pod spanec, se vrstijo prizori iz Hadovega podzemlja, in se zlagajo v spomin, dovolj drugačen od vseh drugih. Spomin, v katerem se sprašuješ, če sploh razumeš, da so v več kot treh stoletjih rudarjenja rudarji odkopali 19 milijonov ton svinčeve in cinkove rude, za kar so morali odkopati preko 800 kilometrov rovov.

Podzemni svet je z vode še drugače drugačen. FOTO: Tomo Jeseničnik
Podzemni svet je z vode še drugače drugačen. FOTO: Tomo Jeseničnik


Dolžina kopenske slovenske meje je 921 kilometrov. Kako velika kocka bi bila, sestavljena iz 19 milijonov ton? Ali piramida ... Ali ni masa Keopsove piramide 6,3 milijone ton ... najbrž sem kaj pomešal.
Da bi vedeli, česa vsega velikega je sposoben človek, kaj vse so postorili ljudje v naši domovini se je treba spustiti tja dol, in si ogledati, koliko je bilo potrebno izkopati, da so preživeli, in kako čas povozi vse, mežiški kralj Had je svoje dvore končal pred 26-imi leti..

Če bi kdo ne ostal zgolj pri misli, da je mežiški rudnik lep primer sovpadanja naravne in kulturne dediščine, bi bilo do zgodovine in načina življenja v teh prelepih krajih naše domovine skoraj žaljivo.
Bo treba dol.
 

Preberite še:

Komentarji: