Viničarski pohod v Ivanjcih

Majhna vasica z nekaj hiškami. Nekaj cest vodi tako proti nasadom vinske trte, pa tudi v eno globel, katero pa v celoti še nisem uspel raziskati ...
Fotografija: Res, tišina, naravna milina, prava spokojnost. Foto: Dušan Dundek
Odpri galerijo
Res, tišina, naravna milina, prava spokojnost. Foto: Dušan Dundek

Poslušanje radia je koristno

 
V soboto sem se imel kar  lepo na kolesarskem izletu v Sveto Trojico pri Lenartu. O tem vsaj za sedaj ne bo pisarije, saj nimam fotografij. Sem pa že dan prej razmišljal, kako zapolniti čas v nedeljo.
 
Predvsem v Prekmurju se na veliko posluša Murski val in večina lokalnih organizatorjev raznih prireditev oglašuje na njem. Ker mene po radiu zanima predvsem domači okoliš in ne vseslovenski, imam to postajo stalno naravnano na enem starem, s časom že skreganim radiu, kjer ne moreš vnaprej naravnati več postaj.

V smislu, da ne iščem potem vsako jutro postaje, če bi jo prej zamenjal. In na radiu so začeli oglaševati en pohod, kateri me je pritegnil. Tudi, ker že nekaj časa nisem bil na nobenem, pa na veliko so oglaševali, kje vse se bomo gibali, tudi, s čim nam bodo postregli, da je namen pohoda tudi humanitarni, saj so zbirali sredstva za zdravilo iz Združenih držav Amerike.
 
Kolesarke nisem mogel pritegniti, ker je imela v domačem krogu neke obveznosti. Se je pa navdušil prijatelj Igor in tako sva se že v soboto  zmenila, da greva. Razne podrobnosti, kdo bo vozil in kdaj greva niso bile moteče in tako je Igor prispel k meni dobro uro pred začetkom pohoda, v avto in pot… proti Goričkemu.
 

Na mrazu v kratkih rokavih

 
Do samih Ivanovcev ni ravno veliko kilometrov, slabih dvajset jih bo. Izhodišče je bila Okrepčevalnica Viničarija, kjer je tudi sedež vinogradnikov na Goričkem. Vreme je bilo na pogled idealno, čeprav je bilo ob uri prihoda, torej nekaj čez deveto, kar hladno, le kakšne štiri stopinje. Takoj sem vzbudil pozornost, saj sem v tistem trenutku edini v kratkih rokavih. Lagal bi… če ne bi napisal, da so se mi kocine dvignile in otrdele.

Po prijavi sem vseeno odšel do avta, se preobul in oblekel tanjšo jakno z dolgimi rokavi. Še pred odhodom na pohod smo dobili pohodniški zajtrk, kar obilen, popečene klobase v žemljici, kavo, čaj, veliko peciva. Ker načrtno doma zajtrka nisem opravil, mi je kar pasalo. Zaradi malce hladnejšega vremena tudi kot pravimo »šilce« krepkega. Prisotni smo tako bili še dodatno vzpodbujeni,  pripravljeni za odhod.

Pa smo krenili, po dokaj prometni asfaltni cesti proti severu, torej Domu duhovnosti v Kančevcih. Foto: Dušan Dundek
Pa smo krenili, po dokaj prometni asfaltni cesti proti severu, torej Domu duhovnosti v Kančevcih. Foto: Dušan Dundek

 
Kakor je v navadi, ali pa tudi ne, smo bil najprej deležni nagovora »oštarđaškinje« oz. lastnice okrepčevalnice. Povedala je nekaj o samem pohodu, humanitarnem namenu zbiranja sredstev in nam zaželela srečno pot. Vmes sem uspel narediti nekaj začetnih fotografij. Ker je bilo vsenaokrog precej avtomobilov, meni kot fotografu pa je to ob takih prilikah nepotrebna in moteča navlaka v kadrih, se nisem niti dosti trudil, da bi večkrat ovekovečil te začetne kadre.
 

Barvit začetek pohoda

 
Pa smo krenili, po dokaj prometni asfaltni cesti proti severu, torej Domu duhovnosti v Kančevcih. Prometna cesta da, vendar ob tem času, ko so vsi ali pri mašah, ali pa igrajo mali nogomet (v Prekmurju ima več ali manj vsaka vas svoje moštvo), nekega prometa seveda ni bilo. Po le kakšnem kilometru smo se znebili asfalta in krenili proti mali dolinici in jo dokaj hitro zapustili. Tu je bilo kar nekaj solidnih vikendov, vmes se je en pesek solidno zakadil v lajajoč v ograjo, vendar se je po njegovem obnašanju dalo sklepati, da bi se prej igral, kakor koga napadel. Hitro smo dospeli ponovno do že omenjene važnejše ceste in jo čez čas zapustili. In to tik pred Kančevci v smeri proti vzhodu.

Lepota, mir in spokojnost Goričkega pač privlačita. Foto: Dušan Dundek
Lepota, mir in spokojnost Goričkega pač privlačita. Foto: Dušan Dundek


Lepa na pol makadamska, na pol travnata cesta nas je vodila malce v hrib, do nekaj hišk, nakar je sledil spust in točno pred nami se je prikazal zvonik cerkve pri Domu duhovnosti. V tej dolini imaš tako kostanje, kakor kakšen grm dokaj pikajočega šipka, vinsko trto in nekaj prebivalcev, kateri se bavijo tudi z živinorejo. Po svoje mali raj na zemlji, kajti tukaj je tišina glavna vrednota življenja. Čeprav krave niso ravno redkost v Prekmurju, pa se je marsikateri med nami ustavil pred ograjo z živino in začel fotografirati. Kolona se je dokaj raztegnila, tako, da so nas zgoraj morali čakati oz. nekatere. Moje noge kljub vstopu v sedmo desetletje življenja še delujejo kar mladostno.
 
Proti mojim pričakovanjem nismo krenili proti Domu duhovnosti, ampak naprej na vzhod in zavili po cesti proti vasici Kančevci, vmes pa obšli še Osranski breg, katerega ime je vzbudili kar precej začudenja. Tu sem s stavo dobil tudi pivo, bolj za hec, kakor da bi se to striktno skasiralo.  Si je pa Igor sam kriv, da mi ni verjel, da ima hrib, breg tako ime. Čas je bil tudi za počitek, spodaj v grapi pred Kančevci so nas že čakali organizatorji s pecivom in pijačo. Postanek ni bil dolg, ponovno nismo krenili naprej po eni gozdni cesti, ampak še naprej proti vasi in pred njo zavili po drugi, sicer boljši cesti proti zahodu oz. Panovcem. Tempo ni bil prehud, vmes so se formirale dvojke, trojke, katere so si izmenjevale razna mnenja, zgodbe. Pohod pač! Nekako sem tudi izvedel, ni pa bilo potrjeno v celoti, da bi se naj pri eni večji hiši oz. kompleksu nekaj hiš bolj na hribu, snemali tudi začetni kadri slovenskega filma Šanghaj?

Čas je bil tudi za počitek, spodaj v grapi pred Kančevci so nas že čakali organizatorji s pecivom in pijačo. Foto: Dušan Dundek
Čas je bil tudi za počitek, spodaj v grapi pred Kančevci so nas že čakali organizatorji s pecivom in pijačo. Foto: Dušan Dundek

 

Šanghaj, da ali ne?

 
Po kakšnih dveh kilometrih nas je pot ponovno pripeljala do že večkrat omenjene ceste v Panovce. Majhna vasica z nekaj hiškami. Nekaj cest vodi tako proti nasadom vinske trte, pa tudi v eno globel, katero pa v celoti še nisem uspel raziskati. Do tam, kjer sem se vozil s cestnim kolesom vodi kratka asfaltna cesta, potem pa konec... Vsaj tako sem mislil. In narobe mislil, sicer pa tudi pregovor pravi: »Misliti, nič vedeti!« Kakšen je prekmurski prevod pa rajši ne bom pisal, da mi urednik slučajno ne da suspenz.

Šanghaj? Foto Dušan Dundek
Šanghaj? Foto Dušan Dundek

 
In zavijemo proti jugu. V družbi Igorja sva kot kolesarja na pamet ugotavljala… kakšen naklon ima na pol makadamska, na pol gozdna cesta navzdol. Ker navadno zadeve probam raziskati… sem čez nekaj dni kolesaril navzgor in ugotovil, da je imel Igor bolj prav. Tekom poti se je našel kakšen kostanj, vendar je na splošno glede tega na Goričkem letos pravo siromaštvo. Suša je svoje naredila. Ker po Goričkem vsako leto nabiram tudi šipek, tega pa je zaradi izsekavanja lesnine vsako leto manj, sem se sproti tudi oziral… sem in tja, če se kje malce stran od ceste vidi grmičevje te zdravilne rastline. Ker tega vseeno ne še vedno ne manjka… sem že delal načrte, da se vrnem čez nekaj dni in oberem grmičevje. Veliko rastlin se po svoje brani in šipek… ta pa ima tako močne in upognjene trne, da so posledice nepazljivosti lahko vidne vsaj dva tedna.

Kakor je v navadi, ali pa tudi ne, smo bil najprej deležni nagovora »oštarđaškinje« oz. lastnice okrepčevalnice. Foto Dušan Dundek
Kakor je v navadi, ali pa tudi ne, smo bil najprej deležni nagovora »oštarđaškinje« oz. lastnice okrepčevalnice. Foto Dušan Dundek

 

Težave s fotografiranjem in nepričakovana skrivnost

 
Moj Canon je veselo bingljal na desni strani telesa, dočim ostalo opremo nosim na hrbtu. Ob nošenju aparata imam navado, da ga držim, pa »božam« ob hoji… in tako sem po nerodnosti uspel kar dvakrat premakniti kolešček za uravnavanje časa osvetlitve… pa sta šla dva lepa kadra v nič. Premikajoči kadri se pač ne morejo fotografirati z časom, kateri je dolg le nekaj deset delov sekunde. Vam bralcem se to zdi kratek čas, za fotografiranje hoje, teka, kakšnega športa, pa je to dobesedno era. Vmes opazim najprej eno podrto hišo in malce pozneje neki sklop objektov za stanovati, neke hleve, kar zanimivo leseno ograjo. Pa spet neki biser na samotnem kraju Goričkega. Nisem pa vedel, da je to… no kaj? Pozneje!
 
Iz dolinice smo izstopili v smeri okrepčevalnice, proti koncu naleteli na nekaj vikendov, bolj brunaric. Res, tišina, naravna milina, prava spokojnost. Hitro prispemo na že večkrat omenjeno asfaltno cesto in jo mahnemo v manjših skupinicah proti okrepčevalnici. Ker se tu odpira lep pogled proti Krncem, Bokračem, torej proti zahodu sva z Igorjem ugotavljala, kje so snemali tisto oddajo Kmetija. Ker sem mislil da vem in tako na pamet in malce po spominu pokažen na drugi hrib in nekje na sredi je stalo nekaj zgradb. Ja, to je hiša Kmetije.

Vino v bližini. Foto: Dušan Dundek
Vino v bližini. Foto: Dušan Dundek


Vseeno mi nekaj ni dalo miru in povprašam, če je to pač to? Hitro se mi pojasni, da smo šli mimo teh objektov, da, tam spodaj, malo pred izhodom iz doline. Ja, kako sem se lahko tako zmotil? Torej je bilo tisto nepoznano ravno mesto snemanja oddaje Kmetija. Reklamni spot je prikazoval zadevo iz zraka, verjetno iz balona in sem zmotno mislil, da je to bolj na hribu. No, če se ljudje ne bi tu in tam tudi motili, bi bilo pač na svetu dolgočasno.
 

Kakor koli, prehodili smo lepih dvanajst kilometrov, sam sem videl nekaj skritih kotičkov in že sedaj lahko napišem, da sem se tja vrnil že dvakrat. Lepota, mir in spokojnost Goričkega pač privlačita.
 
 Preberite še tale Poletov potep

Še en Poletov potep

Kolesarski izlet

Dušan Dundek je kolesar, fotograf, košarkaški sodnik in Poletov kolesarski poročevalec iz Prekmurja ... in okolice.

Komentarji: