Vrnitev v prejšnje življenje
Posledice bolezni so lahko zelo resne. Pred ugotavljanjem stanja moramo poznati posledice, ki jih bolezensko stanje ali načini zdravljenja pustijo na našem telesu.
Ugotoviti je treba poslabšanje zmogljivosti organov oziroma telesnih sistemov, ki jih je povzročil covid-19 in vplivajo na samo telesno zmogljivost in samostojnost. Dolgotrajno ležanje, odsotnost gibanja in okrnjen prehranski vnos vplivajo na precejšen upad mišične mase, prva dva dejavnika skupaj z okvaro pljuč pa na zmanjšanje zmogljivosti dihalnih mišic.
Pri osebah z okužbo spodnjih dihal (med drugim tudi pljuč) dihalne mišice zaradi spremembe tkiva in zmanjšanja pljučne funkcije delujejo pretirano, še pred zdravljenjem pa so lahko izčrpane, zdravstvena obravnava pa vodi k dihanju s pomočjo predihovalnika/ventilatorja (zunanja pljuča). Taka naprava sicer bolniku omogoča dihanje in oskrbo tkiva s kisikom, vendar je ta mnogo slabša, dihalne mišice pa niso dovolj dejavne za ohranjanje zmogljivosti.
Zaradi krepko zmanjšane aktivnosti se zmanjša tudi raven možganske in živčne aktivnosti v povezavi z mišicami, kar lahko pomeni precej nižjo in nepredvidljivo raven vključevanja posameznih mišic – skrajen primer je ponovno učenje hoje po dolgotrajnem zdravljenju.
Natančno ugotavljanje stanja
Za ljudi, ki so bili dlje časa v stanju s premalo ali nič gibanja, je ključnih pet področij: a) dihalna zmogljivost in moč dihalnih mišic; b) količina mišične mase večjih in pomembnejših mišic; c) srčno-žilna in dihalna zmogljivost (vzdržljivost); d) učinkovitost delovanja možganov in živčnih povezav do mišic (vključevanje mišic, koordinacija in ravnotežje); e) moč večjih in pomembnejših mišic.
Našteto je pomembno tudi pri zdravih, pri bolezni covid-19 in podobnih stanjih okužbe dihal pa so ključna za vračanje posameznika v življenje pred boleznijo – a mora biti preverjanje zmogljivosti premišljeno, postopek pa prilagojen stanju bolezni. Pred ugotavljanjem stanja telesne zmogljivosti mora biti posameznik zunaj življenje ogrožajočega stanja. V vsakem primeru je zelo primerno, če gibalna obravnava poteka v sodelovanju z zdravstvenimi strokovnjaki. V zgodnji fazi gibalne dejavnosti poteka kot del bolnišničnega zdravljenja, kasneje pa je posameznik prepuščen lastnim odločitvam in delu.
Telesno zmogljivost in stanje telesa je torej smiselno preveriti na vseh petih omenjenih področjih, vsa pa se začnejo z oceno telesne sestave (količina puste mišične mase, stanje presnove) – tako stanje je sicer najbolje oceniti z bioimpedančno meritvijo na posebni tehtnici; nekoliko manj natančno, ampak vseeno mnogo bolje kot brez take ocene, pa ga lahko ocenimo tudi s podrobnim pregledom ter meritvijo obsegov posameznih delov telesa, subjektivno oceno mišičja in meritvijo kožnih gub.
Pridobivanje telesne zmogljivosti
Preden posameznika po dolgotrajnem ležanju spravimo na noge, mora biti sposoben vključiti večje in pomembnejše mišice ter razviti ustrezno moč. Vaje začne izvajati leže in sede ter postopoma nadaljuje proti stoječemu položaju v stabilnih in varnih okoliščinah.
Proces pridobivanja telesne zmogljivosti vsaj na začetku zasleduje temeljna načela, ki omogočajo, da posameznik postopno in dihalni zmogljivosti prilagojeno napreduje. Na začetku je smiselno obremeniti pomembnejše mišice posamično (strokovno rečeno »izolirano«), da ne terjajo prevelike potrebe po kisiku in s tem ne zahtevajo visoke obremenitve pljuč – začne se z obremenitvijo mišic trupa, medenice in stegen leže.
Preden začne krepiti mišice, ki nosijo telo v stoječem položaju, ga je nujno naučiti učinkovitega dihanja in vključevanja dihalnih mišic – s takimi vajami lahko vplivamo tudi na krepitev umske dejavnosti ter zavestnega osredotočanja in sproščanja misli. Zahtevnost vaj za dihalne mišice se povečuje s spreminjanjem položaja telesa proti navpičnemu (sede ali stoje). Ko je dihanje usvojeno, kar se najpogosteje zgodi po nekaj ponovljenih vajah, posameznika postopno naučimo vključevati prečne trebušne mišice, ki držijo trup in medenico v želenem položaju.
Pomembno je, da kazalniki napredka niso le časovni (na primer v enem mesecu povečanje moči za 20 odstotkov), temveč tudi in pretežno procesni – ko denimo zmore usklajeno dihati in vključiti prečne trebušne mišice, lahko preide na zahtevnejše vaje. Srčno-žilna in dihalna zmogljivost (oziroma vzdržljivost) se razvija v nizki obremenitvi, vsaj na začetku je namen boljša oskrba tkiva s kisikom in ne huda utrujenost, ki lahko oteži napredek drugih gibalnih sposobnosti.
Če je oseba utrujena, je skoraj nujno, da telesne obremenitve ne opusti v celoti, temveč se za začetek iščejo natančnejši vzroki utrujenosti (npr. ali je omejitev zmogljivost pljuč, dihalnih mišic, lokalna utrujenost mišic, prenizka srčno-žilna zmogljivost, duševna utrujenost …).
Tudi osebe v zelo slabem stanju potrebujejo obremenitev
Še vedno velja prepričanje, da marsikatera starejša ali huje bolna oseba ne more izvajati vadbe in gibalne dejavnosti ali pa ta ni učinkovita in je brez pomena. Možgani, živčni sistem in mišice so izredno prilagodljiv del telesa v obeh stanjih (zdravje in bolezen), vsekakor pa je pot vračanja v stanje pred boleznijo mnogo zahtevnejša od negativne prilagoditve posledicam hude bolezni, zdravljenja ali težjega telesnega stanja. Pa vendar znanost (raziskave) in podatki s strokovnega področja gibanja (ugotovitve med delom) ugotavljajo, da starostne meje za doseganje učinkov vadbe ni.
Pri vsaki okužbi dihal, ki vpliva na naše počutje in zdravje telesa, je primerna telesna zmogljivost v veliko pomoč pri prebolevanju, pogosto celo ključno vpliva na proces zdravljenja, preživetja, kakovosti življenja in vračanja v prvotno stanje.
