Zaradi Pogačarja se je število mladih kolesarjev povečalo za sto odstotkov
Miha Koncilija je profesor športne vzgoje in trener kolesarstva, že od od 11. leta je član KD Rog, dirkati je začel med dečki in vztrajal vse do kategorije članov, kjer je po dveh letih kariero končal.
Na povabilo njegovega mladinskega trenerja Mira Miškulina od leta 2003 deluje kot trener, sprva je nekaj let skrbel za kategorijo mlajših mladincev, občasno vmes tudi za kategorije dečkov, zadnjih pet let pa skrbi za mlajše in starejše mladince.
Pred dvema letoma je na pobudo Tadeja Pogačarja z namenom dodatno spodbuditi mlade pomagal znotraj KD Rog ustanoviti Pogi Team UAE Generali – to je zdaj ime za vse selekcije, od dečkov do starejših mladincev.
Kaj vas vleče v to, da ste trener prav mladim?
Mladi so kot nepopisan list, z zanimanjem sprejemajo vse nove informacije, najbolj pa sem vesel, ko vidim, kako vsak dan napredujejo ... Ko pridejo še uspehi, je vse še toliko lepše.
V Sloveniji se je v zadnjih letih zanimanje za cestno kolesarstvo izredno povečalo, kar se pozna tako na cestah kot v spremljanju tudi profesionalnih dirk. Kako pa se to pozna pri zanimanju mladih za kolesarstvo? Se je vaša naloga pridobivati mlade za treniranje kakorkoli spremenila?
Res je, v zadnjih treh, štirih letih je zanimanje za kolesarstvo zelo naraslo, za kar so najbolj zaslužni naši poklicni kolesarji, ki so z izjemnimi uspehi poskrbeli, da danes že skoraj vsi spremljajo kolesarstvo. Tudi pri mladih se kolesarska evforija zelo pozna. V zadnjih treh letih se je število naših kolesarjev v Pogi Teamu povečalo za 100 odstotkov. Če smo še pred petimi leti imeli približno 70 članov, jih imamo zdaj 150.
So za to, da pritegne mlade k treningu, pomembne osebnostne lastnosti trenerja in katere? Mladi se z leti verjetno tudi spreminjajo, kaj vi opažate pri svojem delu?
Osebnostne lastnosti trenerja so zelo pomembne, mi smo namreč tisti, ki mlade tudi vzgajamo, in če jim znamo kolesarstvo prav približati, jim bo postalo še bolj všeč in bodo še raje sedli na kolo. Po mojem mnenju se moraš kot trener v pravem trenutku odzvati na pravi način, včasih je dovolj samo pogled in vedo, kaj je treba narediti, včasih je treba močno povišati glas in jih nekam poslati ... Največkrat pa je pohvala tista, ki jim da dodaten zagon. Vsekakor pa je pri najmlajših pomembno to, da trener naredi trening takšen, da naslednjič pridejo s še večjim veseljem.
Ko mlade pritegnete v klub, česa jih najprej začnete učiti? In kaj vse morajo znati, da gredo tudi na vožnjo na cesto?
Najprej so to osnove prilagajanja na kolo in osnovne tehnike. Kar nekaj ur potrebujejo, da se navadijo na pravilno zaviranje, prestavljanje. Vse to vadimo na policijskem poligonu v Tacnu, kjer nismo v prometu, razmere z različnimi postavitvami zavojev pa so za začetnike odlične. Posebna zgodba so pedali in zapenjanje sprinteric, tudi za to je treba kar nekaj vaje in treninga, da jim pride v podzavest. Ko vse to nekako gre, pa pride po mojem mnenju najtežji del, navajanje na vožnjo v skupini. To, da se znajo v skupini varno peljati brez nenadnih zaviranj in da so mirni na kolesu, je glavni pogoj, da gredo lahko na cesto.
Kaj svetujete staršem, ki želijo svojega otroka postaviti s kolesom na cesto, na kaj morajo biti najbolj pozorni?
Največja napaka, ki jo še vedno kar velikokrat opazim, je, da starš vozi pred otrokom. Res je, da otrok tako pelje tam kot on, vendar je to nevarno, saj skuša biti čim bližje staršu in ob nenadnem zaviranju lahko hitro pade. Če pa je otrok spredaj, ga lahko usmerjamo, ob morebitni nevarnosti lahko zapeljemo zraven njega in ga zaščitimo. Predvsem pa naj, ko se odpravijo skupaj na kolo, preverijo, da je to brezhibno, da ima napolnjene gume, delujoče zavore ... In da imajo vsi na glavi čelade.
Zakaj je koristno, da se mladi ukvarjajo s športom, in zakaj prav s cestnim kolesarstvom?
Ljudje smo gibalna bitja, v naši naravi je, da se gibamo. Če otroka že od mladih nog navajamo na gibanje in če to dela z veseljem, mu bo to ostalo za vse življenje. Verjetno ni treba posebej poudarjati, kakšne vse pozitivne posledice to prinese. Cestno kolesarstvo je zelo lep šport. Sedemo na kolo in že se naš trening začne. Vsak dan lahko gremo kam drugam, vidimo lepote naših krajev. Za otroke je pomembno, da to delajo radi in pri tem uživajo – tako kot pri vseh športih.
Kakšno pa je stanje v tekmovalnem cestnem kolesarstvu mladih? Tadej Pogačar je dal z ustanovitvijo in finančno pomočjo Pogi Teama odlično iztočnico. Kako se to pozna v praksi, na dirkah?
Tudi v tekmovalnem cestnem kolesarstvu se pozna, da so z uspehi naših kolesarjev prišli tudi novi člani. V vseh klubih se je povečal vpis otrok in tako imamo tudi na tekmovanjih več mladih na startu. Pred kratkim je bilo na dirki v Komendi na startu več kot 150 najmlajših kolesark in kolesarjev, kar mislim, da so rekordne številke, toliko jih v Sloveniji prej še ni bilo. Tadej je z ustanovitvijo Pogi Teama naredil izjemno potezo, saj si zelo veliko otrok želi biti del tega, s svojim finančnim prispevkom pa je omogočil, da lahko delamo bolj kakovostno in da imajo otroci na voljo možnost izposoje koles. Treningi so za najmlajše brezplačni.
Seveda pa je zanimanje za ekipo zelo veliko tudi v tujini, vsak dan dobivamo vabila na dirke v tujini, s tem pa mladim omogočamo nabiranje izkušenj in kaljenje v mednarodno močni konkurenci.
Prav vi ste Tadeja Pogačarja navdušili za kolesarstvo, dolgo časa ste ga tudi trenirali. Katere so tiste lastnosti posameznika, ki pripeljejo do uspeha?
Imel sem to čast, da sem bil lahko Tadejev trener, in zelo zelo sem vesel, da je ostal preprost fant, ki kljub vsem uspehom ostaja povsem na realnih tleh ter se kljub obilo obveznostim vedno odzove na naše prošnje. Da si tako uspešen, kot je Tadej, mora biti vse na pravem mestu. Ogromno je malenkosti, ki so potrebne, da si vrhunski. Najprej so to seveda fizične danosti in to, kar ti je bilo podarjeno ob rojstvu, talent bi lahko rekli. Seveda pa moraš imeti še pravi karakter, da vse to nadgrajuješ. Tadej vse to ima, zato je izjemen.
Kako ocenjujete razvoj tekmovalnega kolesarstva v zadnjih letih pri nas in kako kolesarsko opismenjevanje? Kaj bi bilo še dobro in nujno narediti?
V Sloveniji imamo vrhunske klube in vrhunske trenerje, ki so z leti dokazali, da znajo odlično delati z mladimi. Moramo pa se zavedati, da s 300 licenciranimi kolesarji in kolesarkami v cestnem kolesarstvu v tekmovalnih kategorijah od dečkov, deklic do članov in članic elite ne moremo vsako leto vzgojiti kolesarja ali kolesarke, ki bo najboljši ali najboljša na svetu. Mislim, da so okviri, kot so postavljeni zdaj, zelo dobri, pogrešam edino več klubov z različnih koncev Slovenije, ki bi se ukvarjali z mladimi in jih vozili na dirke, saj bi to povečalo konkurenco in s tem možnost za večji napredek. Seveda pa je razumljivo, da je težko dobiti ustrezen kader, prostore, kolesa, da bi se vse to lahko začelo ... Ne moremo se primerjati s športi, kot sta nogomet, košarka, kjer lahko najameš dvorano, igrišče in se vse skupaj lahko začne.
Kar zadeva kolesarsko opismenjevanje, pa lahko rečem, da smo v Ljubljani in okolici zelo aktivni. Predvsem moram pohvaliti pobudo mestne občine Ljubljana, oddelka za šport, ki nas finančno podpira pri izvajanju programa Gremo na kolo, kjer na ljubljanskih osnovnih šolah prirejamo kolesarske športne dneve, otroke učimo pravilne vožnje, kako zavirati, kako prestavljati, kako se odzvati na različnih podlagah ... Možnost se imajo preizkusiti tudi na specialkah, kar je zanje edinstvena izkušnja, vse to pa je za otroke brezplačno. Podobno kot pri nacionalnem programu za učenje plavanja upam, da bo tudi kolesarstvo nekoč postalo brezplačno za vse osnovne šole po Sloveniji.
