Tiskane izdaje
Gimnastika je poseben šport. Je unikatna mešanica prvinskosti, elegance, prefinjenosti, telesne moči, domišljije in discipline. Gimnastičarji so umetniki, telo pa je njihov edini inštrument. Tam na parterju, na drogu, krogih in konju je vse, kar izvajajo, videti enostavno, čisto, samoumevno. Pa ni povsem tako. Klesanje mišic, snovanje novih vaj in izumljanje novih prvin je eno samo garanje, in to dolgotrajno. Zato v gimnastiki uspe samo najboljšim, najtrdnejšim, najbolj vztrajnim. Vse to jih izoblikuje v kompleksne osebnosti, v ljudi, na katere se lahko zaneseš, ki so lahko za zgled.
Vse to tako na športnem kot na človeški ravni drži tudi za največja slovenska olimpionika. Leon Štukelj in Miro Cerar sta brez dvoma največja sinova slovenskega športa. In ne samo to – sta velikana svetovne gimnastike in predvsem velika človeka.
Bilo je na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996. Na otvoritveni slovesnosti je večtisočglava druščina športnikov z vsega sveta, med katero ni manjkalo globalno najbolj prepoznavnih športnih figur, že napolnila olimpijski stadion. Potem je priskakljal večni mladenič. Pozdravili so ga s stoječimi ovacijami. Mladeniču je bilo sedemindevetdeset let in ime mu je bilo Leon Štukelj. Bil je najstarejši še živeči olimpionik. Čil, veder, zdrav, poln volje, elana in življenjske energije.
Leon Štukelj je svoj olimpijski pohod začel na igrah v Parizu leta 1924. Tam je osvojil dve zlati medalji – najboljši je bil na drogu in v mnogoboju. Tretje zlato si je priboril v Amsterdamu leta 1928, kjer je slavil na krogih. V nizozemski prestolnici je osvojil še bronasti odličji v mnogoboju in ekipnih mešanih vajah. Nastopil je tudi na igrah leta 1936 v Berlinu, kjer je svoji zbirki dodal srebro na krogih.
Njegova zbirka olimpijskih medalj je impresivna, bila pa bi še bogatejša, če bi Kraljevina Jugoslavija sodelovala tudi na igrah leta 1932 v Los Angelesu. Vendar so se Jugoslovani takrat odločili, da zaradi velikih stroškov v Kalifornijo ne bodo potovali. Štukelj je blestel tudi na svetovnih prvenstvih, kjer je osvojil pet zlatih, tri srebrne in tri bronaste medalje.
Že med športno kariero je končal študij prava in kasneje deloval kot sodnik, najprej v rodnem Novem mestu, pozneje pa v Lenartu in Mariboru. Po vojni ni simpatiziral z novo komunistično oblastjo v SFRJ, bil celo kratek čas zaprt, potem pa so mu prepovedali opravljati sodniški poklic. Zato se v javnosti vse do slovenske osamosvojitve o njem ni dosti vedelo. A Štukelj je vse življenjske težave premagal s sokolovsko pokončnostjo. Večkrat je ponovil, da nikomur nič ne zameri in da vsem vse odpušča.
»Pri meni je bil na prvem mestu vedno poklic. Šport je bil vzporeden. V meni je bil vedno sodnik, razsodnik o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj je slabo. Ves čas. In če si v dvomih, je bolje pomilostiti kot odsoditi. Ves čas je treba tehtati, kaj je prav, kaj ni prav, kaj je krivično, kaj je pravično,« je svojo življenjsko filozofijo razložil v enem izmed intervjujev. Dočakal je visoko starost. Poslovil se je le nekaj dni pred stoprvim rojstnim dnem. Bil je gospod, ki je znal tudi najhujše preizkušnje prenašati s pokončno držo. In vse do zadnjega je telovadil.
V času, ko je bil Leon Štukelj v nemilosti komunističnega režima, se je v ljubljanskem Narodnem domu rojeval njegov naslednik. Miro Cerar je bil novi as jugoslovanske in slovenske gimnastike. Njegov trener je bil Štukljev reprezentančni kolega Boris Gregorka, zato je bil seveda dobro seznanjen z uspehi legendarnega predhodnika. »Trener Gregorka nam je večkrat pripovedoval o Leonu Štuklju. Pa tudi on je pogosto prihajal na naše treninge in tekme,« se spominja danes dvainsedemdesetletni olimpionik. Tudi on je bil skromen, tih, marljiv, hkrati pa neizmerno nadarjen.
Olimpijski ognjeni krst je doživel leta 1960 na igrah v Rimu. Kljub mladosti je bil že takrat eden izmed favoritov za medaljo, a se na žalost ni izšlo po njegovih željah. A znal se je učiti tudi iz porazov. Že naslednje leto se je na evropskem prvenstvu v Luksemburgu predstavil v zmagoviti podobi. Tam je osvojil svojo prvo kolajno na velikih tekmovanjih in začel pohod proti vrhu. Japonce je očaral s svojimi mojstrovinami na konju z ročaji, ki je bil njegovo paradno orodje. Rekli so mu zlati konjenik. Rusi so se mu klanjali, Kitajci so ga spoštovali in se ga tudi bali.
Prvo zlato olimpijsko medaljo je osvojil v Tokiu leta 1964, kjer je bil najboljši na konju z ročaji, poleg tega pa še bronast na drogu. Naslov olimpijskega prvaka je uspešno ubranil leta 1968 v Ciudadu de Mexicu. Poleg tega je osvojil še pet naslovov svetovnega prvaka, desetkrat je bil najboljši na stari celini.
Ob tem je osvojil še cel kup srebrnih in bronastih kolajn. Skupno ima z velikih tekmovanj kar oseminštirideset odličij. V Jugoslaviji, kjer je imel zvezdniški status, je bil devetkrat izbran za športnika leta. Podobno kot Leon Štukelj je tudi on vzporedno s športno kariero študiral pravo in po koncu športne poti postal odvetnik.
Po slovenski osamosvojitvi sta bila Štukelj in Cerar med soustanovitelji slovenskega olimpijskega komiteja, slednji je trenutno tudi predsednik olimpijske akademije. Oba olimpionika sta tudi člana mednarodne gimnastične hiše slavnih in dobitnika številnih domačih in mednarodnih priznanj. Oba sta zgled in navdih sedanjim in prihodnjim generacijam. Oba sta nam vsem v ponos. Ave, triumfator Štukelj! Ave, triumfator Cerar!
*Pozdravljen, zmagovalec!
