Tiskane izdaje
Mladi portugalski sodobni umetnici so se izpolnile sanje – dobila je neverjetno priložnost, da v dvorcu Versailles razstavlja svoje nenavadne umetniške skulpture. Medtem ko se nekateri radi poigravajo z vprašanjem, moda ali umetnost in kaj je v sodobni družbi bolj pomembno, Joana Vasconcelos odgovarja – oboje. Ni razloga, da bi izgubljali čas z razpredanjem o družbenem pomenu ene ali druge »službe«, kot bi rekel pokojni pop artist Andy Warhol, bolje je niti vzeti v roke in z njimi poskusiti kaj ustvariti.
Francoska kraljevska palača Versailles ni običajen razstavni prostor, temveč umetniško delo samo po sebi, zato mora biti nova umetnost, ki jo v njej razstavljajo, zelo posebna in izvirna. Versailles je rokokojska palača, prepolna umetnosti in vsakršnega okrasja; težko si zamislimo, da bi v ta, tako napolnjen in bogat prostor lahko še kaj dodali. Izziv je sprejela Joana Vasconcelos, ki je s svojimi drznimi tekstilnimi hobotnicami, kovinskimi mrežami in tradicionalnimi čipkami začarala francosko kraljevsko gnezdo v še eno pravljično deželo.
Rojena je bila v Parizu, živi in dela v Lizboni. Leta 2005 se je kot konceptualna umetnica pojavila na beneškem bienalu in pustila pečat, ki jo je v sedmih letih ponesel vse do francoske prestolnice in njenega kraljevskega zaledja. Sloves velike umetnice si je pridobila leta 2010, ko je v muzeju sodobne umetnosti Colecção Berardo v Lizboni pripravila retrospektivno razstavo svojih del, ki se je v zgodovino vpisala kot najbolj obiskana razstava na Portugalskem. Joana Vasconcelos je avtorica aktualne letne razstave sodobne umetnosti v prostorih dvorca, ki jo ta organizira od leta 2008. Doslej so imeli v njem čast svoje umetniške mojstrovine pokazati kontroverzni ameriški umetnik Jeff Koons, francoski mehanični kipar Xavier Veilhan, njegov rojak Bernar Venet in japonski animacijski multipraktik Takaši Murakami. Mlada Portugalka je prva ženska, ki razstavlja v Versaillesu, in najmlajša med doslej povabljenimi umetniki.
Joana pravi, da pri svojem delu izhaja iz preprostega dejstva, da je svet opera, Versailles pa se je v zgodovini izkazal za operno delo največjih razsežnosti. Versailles in druge kraljevske palače danes večinoma ne rabijo več svojemu namenu, kar pa ne pomeni, da so v sodobnem svetu odveč; nasprotno, še vedno predstavljajo vir navdiha za vse, ki imajo možnost, da jih obiščejo, in dramijo hrepenenja po razkošju, ki ga morda res ne potrebujemo, zato pa o njem toliko raje sanjarimo.
Za Joano je Versailles estetski ideal, ki v sodobnem oblikovalskem jeziku predstavlja kič brez primere in je kot takšen brezčasen, saj ga je vsaj v evropskem prostoru skoraj nemogoče preseči. Joana si ne domišlja, da bi lahko spreminjala to občutljivo tkivo nebrzdanega estetskega razkošja, zato pa je začutila njegovo energijo – in iz tega primarnega dejstva je izhajala pri oblikovanju svojih prostorskih dvorskih kreacij.
Skulpture, ki jih je oblikovala za palačo, nihajo med resničnostjo in sanjami, in to ne zgolj v prenesenem pomenu besede, saj je mlada Portugalka večino svojih umetniških del, ki spominjajo na orjaške lestence brez sveč ali žarnic, obesila pod stropove sijajnih versajskih dvoran.
Kot vsaka zgodovinska hiša ima tudi Versailles lastno mitologijo, ki morda nima zveze s sedanjostjo, ali pač. Kako bi bilo življenje v Versaillesu videti danes, se je vprašala portugalska kiparka, preden se je lotila ustvarjanja. Poskušala je ustvariti serijo orjaških visečih krpank in vanje ujeti duhove nekdanjih prebivalcev palače, denimo Ludvika štirinajstega ali nesrečne Marije Antoanete, katerih koraki še vedno odmevajo v palači.
Ženski princip je bil v palači vedno močno opazen, v časih največjega razkošja so se tudi moški oblačili in vedli čisto po žensko, zato se Joana kot ženska, razpeta med Francijo in Portugalsko, v palači počuti kot riba v vodi, pardon, kot hobotnica. Njene versajske hobotnice združujejo obe plati nekdanje dvorne resničnosti, so slovesne, razposajene in pisane, obenem pa z razpuščenostjo in cirkusantsko prezenco izražajo specifično, le Versaillesu znano tragiko.
Francoska kraljevska palača je nekoč slovela kot prostor, kjer je magija nekaj vsakdanjega in katerega osnovna značilnost se imenuje preveč – vsega. Temu izhodišču se je poskušala čim bolj približati tudi Joana; njene kiparske tekstilne umetnine se šibijo od vsebine in skoraj nemogoče je razbrati, kaj vse je vanje zapletla.
Sebe doživlja kot hibrid, je Portugalka, rojena v Franciji, zato je njen pogled na francosko kulturno ikono še toliko bolj zanimiv, saj je kot tujka in domačinka hkrati sposobna bolje razločevati med prej in potem, predvsem pa ji njen rod omogoča nujno distanco do nedotakljivega, ki jo potrebuješ, kadar se lotiš kakšnega »kraljevskega« dela.
Joanino delo bi lahko označili kot postmodernistično pop pustolovščino, nekakšen sodobni nadrealizem ali prevratniški sodobni realizem, ki morda nima političnih ambicij ali pa je njegov namen povedati svetu zlasti to, da je magija še vedno potrebna, pravzaprav vedno bolj. Njene skulpture izpostavljajo še eno od sodobnih obsesij, vrnitev k ročnemu delu, saj je v hobotnicah veliko šivanja, pletenja in kvačkanja, ki v industrijsko družbo spet prinaša zavest o pomenu tradicije in starih obrti.
Če je videti kričavo, shizofreno in brez reda, vendar tako zelo očarljivo, kot so Joanine skulpture, je to morda odraz duha časa, v katerem živimo. Naša sedanjost – pa naj bo portugalska, francoska ali slovenska – je prav tako zavozlana kot njene pisane hobotnice, ki dajo slutiti, da se je do bistva (česarkoli) težko prebiti, kako brez sekire presekati gordijski vozel življenja, pa ostaja nerešljiva uganka. Razstava Joane Vasconcelos v dvorcu in vrtovih bo odprta do 30. septembra.
