Tiskane izdaje
Pravzaprav je s 3,6 milijona prebivalcev drugo največje mesto na Japonskem. Še ob koncu obdobja Edo je bila Jokohama majhna in razmeroma nepomembna ribiška vasica. Ko je v petdesetih letih devetnajstega stoletja ameriški mornariški poveljnik Matthew Perry s svojo floto bojnih ladij pripul pred japonsko obalo, je dal Japoncem, ki so bili takrat dobesedno izolirani od zunanjega sveta, jasen ultimat – ali se bodo odprli in omogočili trgovino z ZDA ali pa bodo prestolnico Edo (današnji Tokio) zravnali z zemljo.
Leta 1854 so podpisali kanagavski sporazum, ki je med drugim določal, da bodo ob strateški cesti Tokaido, ki je povezovala Edo s Kjotom in Osako, zgradili pomembno pristanišče. Tako se je 2. junija 1859 začel razcvet Jokohame, ki se je hitro razvila v glavno japonsko trgovsko središče. Leta 1861 so tam začeli izdajati prvi časopis v angleškem jeziku na Japonskem. V mesto pa je prišlo precej tujcev, ki so tam našli priložnost za trgovanje.
V kasnejših letih je Jokohama uspešno utrjevala svoj sloves enega izmed najpomembnejših pristanišč na Japonskem. Mornarji, ki so tja zahajali dovolj pogosto, niso mogli verjetni napredku, ki se je zgodil med njihovo kratko odsotnostjo. Že v sredini šestdesetih let je takratni župan Ičio Asukata mestnemu svetu predlagal projekt Minato Mirai 21, kar bi po naše pomenilo pristanišče prihodnosti (številka 21 je oznaka za enaindvajseto stoletje).
Od ideje do začetka del sta morali miniti skoraj dve desetletji, a leta 1983 so začeli ogromna gradbena dela, katerih cilj je bila urbana revitalizacija nekdanjega industrijskega območja, kjer je nekoč bila tudi ena izmed tovarn koncerna Mitsubishi.
V naslednjih dveh desetletjih je zrasla sodobna četrt, ki je nekakšna kombinacija urbanega, poslovnega in zabavnega. V četrti MM, kakor ji pravijo s kratico, je Landmark Tower, ki je s 296 metri najvišji nebotičnik na Japonskem, z njegovega vrha pa se ob jasnih dnevih vidi gora Fudži. V neposredni bližini sta poslopje Muzeja sodobne umetnosti in razgledno kolo Cosmo Clock 21.
Najlepši razgled na Minato Mirai od leta 2002 ponuja pomol Osanbaši, ki je največja atrakcija tega predela in eden izmed biserov japonske sodobne arhitekture. Na istem mestu sta že v začetnih letih pristanišča stala dva pomola. Leta 1894, ko je pristanišče v Jokohami predstavljalo nekakšna morska vstopna vrata v Japonsko, pa so zgradili novega, ki je bil skorajda povsem uničen v potresu leta 1923. Med obema vojnama so ga sicer obnovili, vendar je bil v letalskih napadih druge svetovne vojne spet precej poškodovan.
Novo podobo je dobil leta 1964, ko je Tokio gostil poletne olimpijske igre. Dobri dve desetletji kasneje so se spet odločili za obnovo, pravzaprav za popolno rekonstrukcijo. Na mednarodnem natečaju je bil izbran projekt londonskega studia Foreign Office Architects, ki se je na prvi pogled zdel skoraj preveč radikalen. Nekdanja zakonca, Britanka iranskega rodu Farshid Moussavi in Španec Alejandro Zaera Polo, sta namreč predstavila idejo, ki je kljub velikosti projekta previdevala vsak najmanjši detajl.
Štiristo metrov dolg pomol opravlja več funkcij. V osnovi je pristanišče velikih čezoceanskih potniških ladij, tudi Queen Elizabeth 2 ga je že obiskala. Hkrati pa je zasnovan kot nekakšna ploščad, s katere se potniki odpravijo na križarjenje. Sprejemna dvorana je en sam futurizem. Najboljši del je njegovo površje, ki je v celoti oblečeno v les. A ne kar tako. Lomljene linije sestavljajo razgibano celoto, ki v kombinaciji s travo predstavlja eno izmed najlepših javnih površin Jokohame.
Pravzaprav gre za park, ki je odprt štiriindvajset ur na dan, tristo petinšestdeset dni na leto. Prebivalci Jokohame lahko tam uživajo v sproščenem posedanju ali poležavanju, lahko tečejo, se sprehajajo ali se le čudijo prekrasnim pogledom, ki se odpirajo na zračno črto njihovega mesta in na bližnji Yokohama Bay Bridge. Na tej leseni ploščadi tudi vroče poletno dopoldne, ki ga hladi konstantna blaga sapica, mine, kot da je sestavljeno iz le nekaj minut. Na skrajnem koncu je še tako imenovani Osanbashi Hall, dvorana, v kateri prirejajo najrazličnejše dogodke, večinoa pa povezuje rdeča nit potovanj.
Začetek gradnje je sovpadel s časom, ko Japonski ni šlo najbolje, zato je nekaj časa celo grozilo, da projekta sploh ne bodo mogli uresničiti. K sreči je Japonska v navezi z Južno Korejo leta 2002 gostila svetovno nogometno prvenstvo, finale med Brazilijo in Nemčijo pa je bilo prav v Jokohami. S tega naslova so prišla tudi finančna sredstva za dokončanje pomola Osanbaši, ki so ga končali istega leta.
V arhitekturnih krogih je projekt povzročil precej razburjenja, predvsem zaradi izbora Foreign Office Architects, ki so bili takrat razmeroma neuveljavljen biro. Njihova radikalna ideja je vzbujala nezaupanje. A so se vsi pomisleki izkazali za neutemeljene, saj Yokohama International Passenger Terminal velja za odličen primer objekta, ki opravlja dokaj specifično funkcijo, hkrati pa prinaša dodano vrednost lokalni skupnosti predvsem z učinkovito rabo javnega prostora.
Čeprav sta se Farshid Moussavi in Alejandro Zaera Polo v naslednjih letih podpisala pod kar nekaj velikih projektov, se lahko prav pomolu v Jokohami zahvalita za svetovno slavo. Med drugim sta zmagala na natečaju za britanski BBC Music Box, sodelovala sta pri načrtovanju londonskega olimpijskega parka in bila povabljena v skupino United Architects, ki je pripravila nekaj idejnih osnutkov za nova poslopja na newyorški Točki nič. Njuni glavni atributi so zagotovo tehnična inovativnost, oblikovna spretnost in idejna unikatnost.
Po ločitvi zakoncev Moussavi in Zaera Polo sta lani iz Foreign Office Architects nastala dva nova arhitekturna biroja. Moussavijeva je ostala v Londonu in ustanovila svoj studio Farshid Moussavi Architecture, ki se trenutno ukvarja s projekti muzeja sodobne umetnosti v Clevelandu, muzeja Quran v Teheranu in rezidenčnega kompleksa v pariški četrti La Defense. Zaera Polo pa je v Barceloni ustanovil svoj biro Alejandro Zaera Polo Architecture in ima trenutno v ognju pet velikih projektov v Španiji, Veliki Britaniji in Južni Koreji. Poleg tega deluje kot gostujoči profesor na slovitih ameriških univerzah Princeton in Yale.
