V krizi ne zmanjšujmo naložb v zdravje!

Kakšen je koncept zdravja v vseh vladnih resorjih? Ali ta pri nas sploh obstaja – in če, v kolikšni meri? Moral bi. Že dolgo je namreč znano in tudi nedvoumno dokazano, da sredstva, ki jih država namenja za zdravje in blaginjo prebivalstva, niso strošek, ampak pomembna naložba.

Ker pa v praksi še vedno ni tako, kot bi moralo biti – ne nazadnje tudi zaradi nemalokrat vse preveč kratkovidnih varčevalnih ukrepov, ki dolgoročno prinašajo nepredstavljive stroške –, lahko pred kratkim izdano publikacijo republiškega Inštituta za varovanje zdravja (IVZ) Vsevladni pristop za zdravje in blaginjo prebivalcev in zmanjševanje neenakosti v zdravju ocenimo kot res dobrodošlo študijo.

Zmanjševanje neenakosti

Helena Koprivnikar z IVZ zdravje opredeljuje kot ključni vidik družbenega in ekonomskega razvoja. Pri tem opozarja, da je tako rekoč v vseh študijah, v katerih so raziskovalci poskušali pojasniti razlike v ekonomski rasti med bogatejšimi in revnejšimi državami, zdravje pomemben napovedovalec prihodnje rasti.

Zdravje nima tržne cene, a pomeni in pove veliko. »Podatki o vplivu zdravja na ekonomske izide so bili v EU podlaga za pripravo dela bele knjige z naslovom Skupaj za zdravje – strateški pristop EU 2008–2013. Po tej beli knjigi je, tako Koprivnikarjeva, vlaganje v zdravje naložba, ne strošek, skupaj z vlaganjem v preventivo in izboljševanje zdravja prebivalcev. Preventiva trenutno tako v EU kot v Sloveniji predstavlja minimalni del – le od tri do štiri odstotke v kvoti vseh stroškov za zdravstveno dejavnost.

Zanimivo je, da je prihranke, ki jih danes zdravstvena politika mrzlično išče v sistemu zdravstvenega varstva – praviloma na povsem napačnih koncih, kjer je dolgoročno mogoče povzročiti bistveno več škode kot koristi – mogoče ustvariti tudi s promocijo zdravja, ne le z zdravljenjem bolezni. »V Veliki Britaniji bi v tem primeru prihranili približno 30 milijard funtov do leta 2022 oziroma 2023, kar je 40 odstotkov proračuna za zdravstvo v letu 2002,« Koprivnikarjeva povzema izsledke raziskave iz leta 2009.

Kako pomembno je oziroma bi bilo zmanjševanje neenakosti v zdravju med različnimi socialnimi skupinami, pa potrjujejo ugotovitve raziskave iz leta 2007. Če bi 25 članic EU zbližalo ravni zdravja najmanj in najbolj izobraženih, bi se število hospitalizacij zmanjšalo za 22 odstotkov, s tem pa bi privarčevali okrog 141 milijard evrov. Raziskovalci so poudarili, da so prihranki še večji, če gledamo na zdravje z vidika koristi za družbeno blaginjo; v tem primeru bi privarčevani znesek znašal 1000 milijard evrov oziroma kar 9,5 odstotka BDP.

Vpliv recesije

»Podatki o vplivu ekonomskih recesij na zdravje so omejeni, a nekateri primeri nedvoumno kažejo na zvišanje umrljivosti v posameznih državah v obdobjih krize, lahko tudi v samo nekaterih populacijskih skupinah, na primer med moškimi,« poudarja Helena Koprivnikar. V takšnih obdobjih se poveča število nekaterih obolenj, tudi umrljivost (višja stopnja samomorilnosti), med prebivalstvom se poslabšuje duševno stanje. Tako je v Evropi leta 2008, denimo, recesija vodila do povečanja števila samomorov.

Pri tem pa je znano, da obstajajo številni ukrepi, ki jih lahko uvede vsaka vlada, ukrepi, ki zmanjšajo učinke obdobij krize tako na prebivalstvo oziroma na družbo kot celoto kot tudi na zdravje posameznikov. Ob tovrstnem védenju, ki pa vse prepogosto ostaja pozabljeno, obstoječi vzvodi pa neuporabljeni, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opozarja, da države v času ekonomske krize obseg naložb v zdravje zmanjšajo, »kar pa lahko vodi v dolgoročne težave za zdravje in zdravstveni sistem države«.

V vseh politikah?

Tudi Mojca Gabrijelčič Blenkuš z IVZ poudarja, da je »zdravje kot vrednota resda na visokem mestu v EU in Sloveniji, vendar politike, dokumenti in vedenje tega največkrat žal ne odsevajo, saj teoretično sprejemanje vrednot ne pomeni vedno tudi izvajanja tega v praksi«. A Slovenija v tovrstnem »pozabljanju« umeščanja zdravja v konkretne ukrepe, s katerimi je v življenju mogoče dosegati bistvene razvojne premike, ni osamljena.

»Vlaganje v zdravje neke družbe še zdaleč ne pomeni le finančnega vložka, ampak tudi ekonomsko uspešnejšo družbo, večjo kakovost življenja posameznikov in lokalne skupnosti, več sreče in zadovoljstva tam, kjer ljudje živijo, delajo, se igrajo in se imajo radi,« pravi Gabrijelčič Blenkuševa. Koncept zdravja v vseh politikah ni nekaj neoprijemljivega niti neuresničljivega – gre za konkretne ukrepe, ki so merljivi v boljšem zdravju, večji blaginji in večji enakosti v zdravju v določeni družbi.

Družbe, ki so sposobne uveljaviti ta koncept, so pronicljive, razvojno usmerjene in uspešne. Bolj zdrave. Ni namreč le zdravstveni sektor tisti, ki mora skrbeti za zdravje – to je namreč v štirih petinah odvisno od ravnanja v drugih sektorjih. Njihovo (pogosto) ukrepanje, usmerjeno zgolj v, denimo, ocenjevanje dobičkonosnosti določene industrije, pri čemer vpliv na zdravje prebivalstva ostaja spregledan, je z razvojnega vidika nadvse kratkovidno. Ekonomska uspešnost države namreč ni odvisna le od v dobiček usmerjenega načrtovanja in ravnanja, ampak tudi oziroma predvsem od stopnje zdravja in kakovosti življenja prebivalstva.