Čas je za ukinitev Republike Srbske
Daytonski sporazum, decembra je minilo natanko četrt stoletja od njegovega podpisa, je ustavil pokole in genocid, kar je bilo takrat daleč najpomembnejše.
Odpri galerijo
Ruski zunanji minister Sergej Lavrov in Milorad Dodik, prvi mož Republike Srbske, decembra lani v Sarajevu. Foto: Elvis Barukčić/AFP
Čeprav je Dayton, šesto mesto po velikosti v državi Ohio, znan kot rojstni kraj slovitih letalcev bratov Wright (avgusta letos bo minilo natanko 150 let od rojstva mlajšega Orvilla, starejši Wilbur je bil rojen štiri leta prej), ga ne obišče prav veliko Američanov. Mnogi bi ga celo na zemljevidu težko našli. Je pa zato Dayton čez noč postal znan po vsej Jugoslaviji, še posebej seveda v Bosni in Hercegovini, ki jo je vojna v nekdanji državi najbolj prizadela. In najbolj razklala. Nikjer v Jugoslaviji namreč ni bilo toliko mešanih zakonov in nikjer toliko ulic in trgov bratstva in enotnosti kot prav v Bosni in Hercegovini. Toda hkrati se prav nikjer ne Srbi in ne Hrvati niso na bošnjaško muslimansko večino spravili tako brutalno kot prav v tej republiki, ki je bila zaradi multietničnosti ves čas nekakšen model mirnega in bratskega sobivanja različnih narodov.
Richard Holbrooke, zdaj že pokojni ameriški diplomat in glavni arhitekt daytonskega sporazuma, se je za Dayton, pravzaprav za tamkajšnje letalsko oporišče Wright-Patterson, kjer so potekala pogajanja, odločil zato, ker je bilo to majhno mesto v Ohiu daleč proč od velikih, sijočih ameriških metropol. Hotel je, da bi bili Slobodan Milošević, Franjo Tuđman in Alija Izetbegović ves čas v nekakšni izolaciji. Daleč od novinarjev in s tem daleč od skušnjav, da jim izdali kakšno podrobnost, kar bi lahko pokvarilo pogajanja. Poleg tega špartansko letalsko oporišče v Daytonu ni ponujalo pretiranega udobja, kar naj bi trojico voditeljev – tudi z dokaj preprosto vojaško hrano – spodbudilo k hitrejšemu sklepanju kompromisov.
Zanimivo je, da se je Richard Holbrooke pri organizaciji Daytona močno zgledoval po še enem zgodovinskem dogodku na ameriških tleh. Po pogajanjih v Camp Davidu med Egiptom in Izraelom leta 1978, ki so potem leto kasneje pripeljala do prvega mirovnega sporazuma med Izraelom in Arabci. Holbrooke, takrat pomočnik zunanjega ministra, kasneje pa posebni ameriški odposlanec za Balkan, je bil fasciniran nad dogajanjem v Camp Davidu. Zato je nekdanjega predsednika Jimmyja Carterja, glavnega arhitekta miru med Egiptom in Izraelom, poklical po telefonu in ga prosil za nasvete, kako vendarle pripeljati mir tudi v Bosno, kjer se je le nekaj mesecev pred tem (julija 1995) zgodil strahotni zločin v Srebrenici.
Razlik med Camp Davidom in Daytonom je bilo sicer kar nekaj. Na to je v svojem znanstvenem (International Negotiation) in mnenjskem (Haaretz) članku lepo opozoril tudi profesor iz Sarajeva dr. Hamza Karčić. Pogajanja v Camp Davidu so septembra 1978 trajala 13 dni, v Daytonu pa so novembra 1995 zasedali natanko tri tedne. Izraelci in Egipčani so se pogajali v udobnih predsedniških vilah, Balkance pa so pripeljali v letalsko oporišče, ki je bilo simbol ameriške vojaške (pre)moči.
Toda taktika, ki jo je ubral Holbrooke, je bila v resnici precej podobna Carterjevi. Oba sta se pogovarjala predvsem z zmerneži v delegacijah. Carter se je na egiptovski strani odločil za miru naklonjenega predsednika Sadata, na izraelski strani pa je bistveno manj upošteval radikalnega premiera Begina in se bolj posvečal drugima dvema članoma delegacije Ezerju Weizmanu in Mošeju Dajanu. Holbrooke se je na bosanski strani nekako odrekel zunanjemu ministru Mohamedu Šačirbeju in stavil na precej bolj zmernega premiera Harisa Silajdžića.
Med enim od kosil ga je prvič dotlej, pravzaprav prvič po izbruhu vojne, spravil za mizo skupaj s Slobodanom Miloševićem (po nekaj minutah sta na prtičke že začela risati razmejitvene črte), ki je bil v Daytonu veliko zmernejši od razgretih bosanskih Srbov. In oba, Carter in Holbrooke, sta s pogajanj seveda pri priči odgnala vse, ki bi lahko kakorkoli pokvarili sporazum – predvsem Ruse (v Carterjevem primeru Sovjete) in Evropejce, ki so, kot je dejal Holbrooke, pogajanja ves čas bolj sabotirali kakor pa jim pomagali …
Ko se je kaj zapletlo, je Jimmy Carter obe delegaciji odpeljal v Gettysburg in jima tam odpel lekcijo o ameriški državljanski vojni in možnih posledicah neuspeha na pogajanjih. Sporočilo Daytona vsem trem stranem je bilo še veliko jasnejše. Američani so namreč sredi pogajanj pripravili skupno večerjo v letalskem muzeju v oporišču Wright-Patterson, kjer so v petdesetih letih vadili tudi ameriški astronavti iz programa Mercury. Alija Izetbegović je takoj opazil, da so predstavnika bosanskih Srbov Nikolo Koljevića posadili naravnost pod ogromni tomahavk. Prav te rakete so namreč Američani uporabili v napadu na njegovo Banjaluko, da bi ustavili zločine srbske soldateske. Simbolika je bila očitna. Večerja med ameriškimi lovci in raketami se je vsem prisotnim gotovo za vselej vtisnila v spomin …
Oba mirovna sporazuma sta bila seveda velik uspeh in vrhunec ameriške diplomacije, toda večine problemov še zdaleč nista rešila. V prav vseh arabsko-izraelskih sporazumih, ki so sledili Camp Davidu (in v katerih je ameriška stran vselej skrbela predvsem za izraelske interese), so bili kolateralna škoda vedno Palestinci. Njihove pravice, zlasti pravica do samostojne države, so bile zaradi višjih interesov vedno odrinjene daleč stran. Čeprav že od nekdaj velja, da je palestinsko-izraelski konflikt mati vseh kriz na Bližnjem vzhodu, se za Palestince in njihovo usodo danes ne zmeni nihče več.
Nekaj podobnega se je dogajalo tudi v Daytonu in po njem. Paradoks je, da so Američani (in drugi vpleteni na pogajanjih pred tem, zlasti Evropejci) počeli vse, da bi ugodili agresorjem (Srbom), na glavne žrtve konflikta, bosanske muslimane, pa so bolj ali manj pozabili. Ti zdaj postajajo nekakšni Palestinci v svoji lastni, krvavo priborjeni državi, ki jo kljub resni politični krizi želijo obdržati za vsako ceno.
Britanski zgodovinar Marko Attila Hoare (po mami je Hrvat), avtor več knjig o tragediji v Bosni, je zapisal, da so Karadžićevi in Mladićevi Srbi poraz v vojni prav zaradi Daytona, kjer je Slobodan Milošević igral neverjetno spravljivo vlogo, v bistvu spremenili v zmago. Dobili so Republiko Srbsko – ter Bosno in Hercegovino s tem za vselej spremenili v nekakšno disfunkcionalno celoto. Po njegovem bi bilo za muslimane zato bolje, da se Dayton sploh ne bi zgodil.
S tem se je seveda težko strinjati, saj bi bila BiH brez Daytona danes bržkone na las podobna Siriji. A tudi do Daytona so bile posledice vojne seveda katastrofalne: okrog 130.000 mrtvih in več kot dva milijona beguncev in razseljencev. Danes od 300.000 do 1,7 milijona prebivalcev BiH še vedno trpi zaradi posttravmatskega sindroma.
Toda po drugi strani ima zgodovinar Hoare prav, ko govori o disfunkcionalnosti države. Ta je bila razdeljena na dve entiteti: na Republiko Srbsko, ki si lasti 49 odstotkov ozemlja, in na federacijo (Hrvatov in Bošnjakov), razdeljeno na deset kantonov, ki ima pod seboj preostalo dobro polovico države. In tu je potem še avtonomni distrikt Brčko. A to še zdaleč ni edina delitev, ki je doletela BiH. Po ustavi, sprejeti po Daytonu, državo, ki ima toliko prebivalcev kot Berlin (okrog 3,5 milijona), danes upravlja pet predsednikov, 14 premierov, okrog 180 ministrov in več kot 700 poslancev, ki sedijo v 14 različnih parlamentih. Toda za najvišje funkcije v državi, ki porabi ogromno denarja samo za financiranje te zapletene strukture, se lahko potegujejo le Srbi, Hrvati in Bošnjaki. Predstavniki drugih narodov, Židje in Romi na primer, se ne morejo. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je že leta 2009 sklenilo, da je tovrstna določila ustave treba popraviti, a se to doslej še ni zgodilo. Zaradi tega kar 15 odstotkov prebivalstva nima pravice do svojega predstavnika v najvišjih državnih organih.
Resen problem je tudi dejstvo, da je daytonska ustava, ki je ni doslej še nihče spreminjal, tudi zato, ker jo je ob zdajšnjih razmerjih moči tako rekoč nemogoče spremeniti, zamrznila (in s tem ohranila) nacionalistične politike, ki so pravzaprav zakuhale vojno. Tudi zato se v BiH in na ozemlju vse nekdanje Jugoslavije znova razrašča mednacionalno sovraštvo, ki ga najbolj razpihujejo prav srbski nacionalisti.
Ko je pred dvema letoma umrla Hatidža Mehmedović, predsednica združenja mater Srebrenice, ki je v tamkajšnjem pokolu izgubila moža in dva sina, je Vjerica Radeta, dolgoletna poslanka srbske skrajne Radikalne stranke v Beogradu, tvitnila: »Prebrala sem, da je umrla Hatidža Mehmedović iz združenja srebreniških poslovnih žensk. Kdo jo bo pokopal? Mož ali sinova?« Ta šokantni in sramotni tvit ni bil presenetljiv. Je namreč del načrtne propagande, ki vztrajno širi sporočila, da gre pri genocidu v Srebrenici za mednarodno zaroto, katere glavni cilj je prikazati Srbe v negativni luči.
Demonizacija bosanskih muslimanov je zato že zdavnaj postala nekaj povsem vsakdanjega. V Istočnem (Vzhodnem) Sarajevu, kjer živijo v glavnem Srbi, središču mesta, nekoč simbolu multikulturnosti, danes pravijo Bliskoistočno (Bližnjevzhodno) Sarajevo, saj tam večino prebivalstva od vojne sem v resnici sestavljajo predvsem muslimani. Tovrstne bolne primerjave močno sovpadajo z idejo o oživljanju nekdanjega turškega imperija, ki da čez Bosno gradi nekakšno »zeleno (muslimansko) transverzalo«, iz katere naj bi zrasla nekakšna nova džamahirija, podobna Gadafijevi Libiji. Toda avtorji tovrstnih domislic pozabljajo, da sta bila Gadafi in tudi Sadam Husein svojčas velika zaveznika režima Slobodana Miloševića. Zaradi dolgoletne podpore mnogih arabskih držav Beogradu te, denimo, še vedno nočejo priznati neodvisnosti (muslimanskega) Kosova …
Srbska nacionalistična retorika, podkrepljena z neprikritimi poskusi revidiranja očitnih zgodovinskih dejstev, postaja vse agresivnejša. Tudi v političnih vrhovih. Milorad Dodik, prvi mož Republike Srbske in predstavnik Srbov v tričlanskem predsedstvu BiH, pogosto negira srbske medvojne zločine in kliče k odcepitvi svoje entitete. Srbski politik Rajko Vasić je pred časom tvitnil: »Če vi (Bošnjaki) tako ljubite genocid, ki je bil storjen nad vami, potem počakajte na naslednjo priložnost …« Je potemtakem kaj nenavadnega, da je bilo pred nedavnimi volitvami v Črni gori, kjer je zmagala prosrbska opcija, v javnosti opaziti grozljive protimuslimanske plakate, na katerih je v črnogorščini pisalo: »Polećela crna ptica, Pljevlja biće Srebrenica …«
Dr. Hikmet Karčić pravi, da gre pri tem za svojevrstno »makabreskno« terminologijo, ki genocid v isti sapi priznava in zanika. Bosanski profesor antropologije Hariz Halilović, ki živi v Avstraliji, tovrstno slavljenje zločina razglaša za »triumfalizem«. In predlaga, da bi ga kot enajsti korak dodali k zdajšnjim desetim fazam genocida, kot jih je opredelil profesor Gregory Stanton, ustanovitelj Genocide Watcha. Te faze so: klasifikacija, simbolizacija, diskriminacija, dehumanizacija, organizacija, polarizacija, priprave, preganjanje, uničenje in zanikanje …
Ena najbolj perverznih manifestacij tovrstnega zločinskega triumfalizma je gotovo Andrićgrad, nekakšen srbski nacionalistični Disneyland, zgrajen na polotoku ob izlivu reke Rzav v Drino, nedaleč od znamenitega mostu v Višegradu, mostu Mehmeda Paše Sokolovića, za vselej ovekovečenega v romanu nobelovca Iva Andrića. Pobuda za gradnjo Andrićgrada je zrasla v glavi (prosrbskega) režiserja Emirja Kusturice, ki se je dal upodobiti na ogromnem mozaiku nad vhodom v novo kinodvorano. Skupaj s svojim političnim botrom Miloradom Dodikom, s katerim na vso moč vlečeta vrv in se borita z nevidnim sovražnikom …
Ivo Andrić, ki so ga Srbi med vojno grdo zlorabljali za svoje namene, saj je Radovan Karadžić svojim morilcem načrtno delil odlomek iz romana Most na Drini, v katerem Turki surovo nabadajo na kol srbskega kmeta Radisava, se danes zaradi tega gotovo obrača v grobu. Andrićgrad, ki nosi njegovo ime, namreč nima prav nič skupnega s pravo zgodovino Višegrada, kjer so muslimani vselej predstavljali večino prebivalstva, danes pa jih tam ni več. Med vojno so jih hladnokrvno počistili in izbrisali. Zajete muslimane so pobijali na Andrićevem mostu in jih metali v Drino. Mesto je postalo srbsko in za tamkajšnje prebivalstvo medvojni zločini ne obstajajo. Med častnimi občani Andrićgrada je danes denimo tudi teniški zvezdnik Novak Đoković, srbski nacionalist par excellence.
Bosna in Hercegovina je že dolgo prepuščena sami sebi. Zadnji visoki ameriški predstavnik, ki je (leta 2009) obiskal Sarajevo, je bil prav Joe Biden, takratni Obamov podpredsednik ZDA. Takrat je nagovoril poslance parlamenta in jim dejal: »Kdaj se boste naveličali te nacionalistične retorike, ki zgolj deli? Združene države od vas pričakujejo, da boste končno le presegli te strankarske politične meje in storili vse, da začne Bosna in Hercegovina delovati kot normalna država …«
Joe Biden, novoizvoljeni ameriški predsednik, ki velja za izvrstnega poznavalca Balkana, med drugim se je osebno poznal tudi s predsednikom Titom, je imel seveda prav. Toda težava je, da Bosna in Hercegovina sama nikakor ne more presekati gordijskega vozla, v katerega jo je zavozlal Dayton. Brez resne pomoči mednarodne skupnosti tega ne more storiti. A pravih pomočnikov ni od nikoder. Američani so po Daytonu v glavnem dvignili roke od BiH, Evropska unija pa tako in tako ni nikoli (skorajda) nič storila zanjo. To mi je pred leti zelo slikovito pojasnil francoski general Philippe Morillon. »Znani francoski politik in pisatelj Jean-François Deniau je nekoč dejal, da je Evropa umrla v Sarajevu. Sam pravim, da to ni res. Evrope takrat tam sploh ni bilo!« je jezno vzkliknil Morillon. In Evrope tam še vedno ni niti danes …
Je pa zato tam, predvsem v Republiki Srbski in Beogradu, tako rekoč vsak dan Rusija. Prav na dan podpisa daytonskega sporazuma je decembra v Banjaluko (potem pa še v Beograd in Zagreb) prispel ruski zunanji minister Sergej Lavrov, zdaj že vrsto let najtesnejši pomočnik Milorada Dodika pri negiranju srbskih zločinov med nedavno vojno. Prihod Lavrova, ki je zadnje čase več v Banjaluki kot v Moskvi (Dodik pa več v Moskvi kot v Banjaluki), še zdaleč ni bil naključen. Kremelj zdaj že nekaj časa vodi pravo ofenzivo za okrepitev svojega vpliva na Balkanu. Zlasti v Bosni in Hercegovini (kjer prek Dragana Čovića iz HDZ BiH načrtno razpihuje tudi hrvaško separatistično politiko) in v Srbiji, ki ju Moskva poskuša na vse načine odvrniti od morebitnega vstopa v Nato in v tesnejše povezave z Evropsko unijo.
Decembrski obisk Sergeja Lavrova je poskrbel kar za nekaj škandalov. Najprej se je zapletlo z ukradeno ukrajinsko ikono, ki jo je Dodik podaril ruskemu gostu. V njegove roke je prišla iz Luganska (srbski prostovoljci pomagajo ruskim vojakom v Donbasu v vojni proti Ukrajini), toda ker je bil na njej žig, da gre za ukrajinsko kulturno dediščino, je Lavrov kajpak moral obljubiti, da bo dragoceno Dodikovo darilo pri priči vrnil Kijevu.
Še bolj pa je seveda odmevalo dejstvo, da sta zaradi političnega flirtanja z Dodikom in s tem ignoriranja uradnih inštitucij države sestanek z njim odpovedala preostala dva člana kolektivnega predsedstva BiH Željko Komšić in Šefik Džaferović. Za ta korak sta se odločila tudi zaradi izjav o podpori Republiki Srbski in njeni nevtralnosti. Banjaluka namreč od vsega začetka odločno nasprotuje kakršnimkoli povezavam z Natom, saj bi to močno spremenilo njen zdajšnji privilegiran status znotraj države. Rusija bi s tem seveda izgubila dragocenega zaveznika, hkrati pa – skupaj s Srbijo – tudi pomembno odskočno desko za svoje dezinformacijske operacije na Zahodnem Balkanu. Ruska propaganda že leta vztrajno demonizira Nato in ZDA, Evropsko unijo pa predstavlja kot neposrečeno, rasistično in protisrbsko organizacijo. Zato povprečni Srb danes ve tako rekoč vse o novem tanku armata in novih ruskih nadzvočnih raketah, prav nič pa o pozitivnih plateh članstva v Evropski uniji, ki je zagotovo privlačnejša od zavezništva z diktatorsko Putinovo Rusijo.
Evropska unija, razdeljena in razsekana po vseh šivih, včasih se zdi, da še bolj kot Bosna in Hercegovina, je doslej v resnici premalo storila za lastno promocijo na večno nemirnem Balkanu. Francoski predsednik Emmanuel Macron je lani denimo napol žaljivo izjavil, da »Bosna in Hercegovina postaja nevaren sod smodnika na evropskih mejah«. To je morda res, toda kaj pa je Bruselj doslej storil za to, da bi v Sarajevu končno spoznali, da brez ustavnih, zakonodajnih in vseh drugih nujnih reform preprosto ni prihodnosti? Je morda Sarajevu pomagal s svojo ekspertizo, znanjem, denarjem? Ne prav veliko.
Letos naj bi prav za časa slovenskega predsedovanja prišlo do vrha Evropska unija-Zahodni Balkan. Zagotovo o pravem času, toda ali tudi s pravimi idejami? Status quo v Bosni in Hercegovini postaja nevzdržen, saj bolj kot na status spominja samo še na quo. Dejstvo je, da je najhujša ovira napredku in lepši prihodnosti te nesrečne države predvsem Republika Srbska. To je umetna, napol kriminalna tvorba, zgrajena na etničnem čiščenju, množičnih zločinih in genocidu, ki pred tem ni nikoli obstajala. Prav zaradi njene uničujoče vloge, saj Banjaluka vztrajno blokira mnoge pozitivne poteze Sarajeva, je Republiko Srbsko preprosto treba ukiniti.
Bosanski Srbi so do vojne zlahka shajali brez nje, zato bi z enako lahkoto tam živeli tudi po njej. Prihodnost Bosne in Hercegovine je namreč samo v skupnem in enakopravnem sobivanju vseh njenih narodov in ne v pritlehnem skrivanju za nekakšne notranje meje in interese. To v Bruslju zagotovo dobro vedo. Pritisniti je torej treba na Beograd, če resnično želi v Evropsko unijo, in problem bo dokaj hitro rešen. Zlasti če bo Evropski uniji pri tej misiji priskočil na pomoč še novi predsednik ZDA Joe Biden, izvrsten poznavalec Balkana in voditelj države, ki je z Daytonom končala krvavo vojno. Česar Evropa preprosto ni zmogla storiti.
Richard Holbrooke, zdaj že pokojni ameriški diplomat in glavni arhitekt daytonskega sporazuma, se je za Dayton, pravzaprav za tamkajšnje letalsko oporišče Wright-Patterson, kjer so potekala pogajanja, odločil zato, ker je bilo to majhno mesto v Ohiu daleč proč od velikih, sijočih ameriških metropol. Hotel je, da bi bili Slobodan Milošević, Franjo Tuđman in Alija Izetbegović ves čas v nekakšni izolaciji. Daleč od novinarjev in s tem daleč od skušnjav, da jim izdali kakšno podrobnost, kar bi lahko pokvarilo pogajanja. Poleg tega špartansko letalsko oporišče v Daytonu ni ponujalo pretiranega udobja, kar naj bi trojico voditeljev – tudi z dokaj preprosto vojaško hrano – spodbudilo k hitrejšemu sklepanju kompromisov.
Po zgledih iz Camp Davida
Zanimivo je, da se je Richard Holbrooke pri organizaciji Daytona močno zgledoval po še enem zgodovinskem dogodku na ameriških tleh. Po pogajanjih v Camp Davidu med Egiptom in Izraelom leta 1978, ki so potem leto kasneje pripeljala do prvega mirovnega sporazuma med Izraelom in Arabci. Holbrooke, takrat pomočnik zunanjega ministra, kasneje pa posebni ameriški odposlanec za Balkan, je bil fasciniran nad dogajanjem v Camp Davidu. Zato je nekdanjega predsednika Jimmyja Carterja, glavnega arhitekta miru med Egiptom in Izraelom, poklical po telefonu in ga prosil za nasvete, kako vendarle pripeljati mir tudi v Bosno, kjer se je le nekaj mesecev pred tem (julija 1995) zgodil strahotni zločin v Srebrenici.
Razlik med Camp Davidom in Daytonom je bilo sicer kar nekaj. Na to je v svojem znanstvenem (International Negotiation) in mnenjskem (Haaretz) članku lepo opozoril tudi profesor iz Sarajeva dr. Hamza Karčić. Pogajanja v Camp Davidu so septembra 1978 trajala 13 dni, v Daytonu pa so novembra 1995 zasedali natanko tri tedne. Izraelci in Egipčani so se pogajali v udobnih predsedniških vilah, Balkance pa so pripeljali v letalsko oporišče, ki je bilo simbol ameriške vojaške (pre)moči.
Toda taktika, ki jo je ubral Holbrooke, je bila v resnici precej podobna Carterjevi. Oba sta se pogovarjala predvsem z zmerneži v delegacijah. Carter se je na egiptovski strani odločil za miru naklonjenega predsednika Sadata, na izraelski strani pa je bistveno manj upošteval radikalnega premiera Begina in se bolj posvečal drugima dvema članoma delegacije Ezerju Weizmanu in Mošeju Dajanu. Holbrooke se je na bosanski strani nekako odrekel zunanjemu ministru Mohamedu Šačirbeju in stavil na precej bolj zmernega premiera Harisa Silajdžića.
Med enim od kosil ga je prvič dotlej, pravzaprav prvič po izbruhu vojne, spravil za mizo skupaj s Slobodanom Miloševićem (po nekaj minutah sta na prtičke že začela risati razmejitvene črte), ki je bil v Daytonu veliko zmernejši od razgretih bosanskih Srbov. In oba, Carter in Holbrooke, sta s pogajanj seveda pri priči odgnala vse, ki bi lahko kakorkoli pokvarili sporazum – predvsem Ruse (v Carterjevem primeru Sovjete) in Evropejce, ki so, kot je dejal Holbrooke, pogajanja ves čas bolj sabotirali kakor pa jim pomagali …
Večerja pod tomahavkom
Ko se je kaj zapletlo, je Jimmy Carter obe delegaciji odpeljal v Gettysburg in jima tam odpel lekcijo o ameriški državljanski vojni in možnih posledicah neuspeha na pogajanjih. Sporočilo Daytona vsem trem stranem je bilo še veliko jasnejše. Američani so namreč sredi pogajanj pripravili skupno večerjo v letalskem muzeju v oporišču Wright-Patterson, kjer so v petdesetih letih vadili tudi ameriški astronavti iz programa Mercury. Alija Izetbegović je takoj opazil, da so predstavnika bosanskih Srbov Nikolo Koljevića posadili naravnost pod ogromni tomahavk. Prav te rakete so namreč Američani uporabili v napadu na njegovo Banjaluko, da bi ustavili zločine srbske soldateske. Simbolika je bila očitna. Večerja med ameriškimi lovci in raketami se je vsem prisotnim gotovo za vselej vtisnila v spomin …
Oba mirovna sporazuma sta bila seveda velik uspeh in vrhunec ameriške diplomacije, toda večine problemov še zdaleč nista rešila. V prav vseh arabsko-izraelskih sporazumih, ki so sledili Camp Davidu (in v katerih je ameriška stran vselej skrbela predvsem za izraelske interese), so bili kolateralna škoda vedno Palestinci. Njihove pravice, zlasti pravica do samostojne države, so bile zaradi višjih interesov vedno odrinjene daleč stran. Čeprav že od nekdaj velja, da je palestinsko-izraelski konflikt mati vseh kriz na Bližnjem vzhodu, se za Palestince in njihovo usodo danes ne zmeni nihče več.
Nekaj podobnega se je dogajalo tudi v Daytonu in po njem. Paradoks je, da so Američani (in drugi vpleteni na pogajanjih pred tem, zlasti Evropejci) počeli vse, da bi ugodili agresorjem (Srbom), na glavne žrtve konflikta, bosanske muslimane, pa so bolj ali manj pozabili. Ti zdaj postajajo nekakšni Palestinci v svoji lastni, krvavo priborjeni državi, ki jo kljub resni politični krizi želijo obdržati za vsako ceno.
Poraz, ki je postal zmaga
Britanski zgodovinar Marko Attila Hoare (po mami je Hrvat), avtor več knjig o tragediji v Bosni, je zapisal, da so Karadžićevi in Mladićevi Srbi poraz v vojni prav zaradi Daytona, kjer je Slobodan Milošević igral neverjetno spravljivo vlogo, v bistvu spremenili v zmago. Dobili so Republiko Srbsko – ter Bosno in Hercegovino s tem za vselej spremenili v nekakšno disfunkcionalno celoto. Po njegovem bi bilo za muslimane zato bolje, da se Dayton sploh ne bi zgodil.
S tem se je seveda težko strinjati, saj bi bila BiH brez Daytona danes bržkone na las podobna Siriji. A tudi do Daytona so bile posledice vojne seveda katastrofalne: okrog 130.000 mrtvih in več kot dva milijona beguncev in razseljencev. Danes od 300.000 do 1,7 milijona prebivalcev BiH še vedno trpi zaradi posttravmatskega sindroma.
Toda po drugi strani ima zgodovinar Hoare prav, ko govori o disfunkcionalnosti države. Ta je bila razdeljena na dve entiteti: na Republiko Srbsko, ki si lasti 49 odstotkov ozemlja, in na federacijo (Hrvatov in Bošnjakov), razdeljeno na deset kantonov, ki ima pod seboj preostalo dobro polovico države. In tu je potem še avtonomni distrikt Brčko. A to še zdaleč ni edina delitev, ki je doletela BiH. Po ustavi, sprejeti po Daytonu, državo, ki ima toliko prebivalcev kot Berlin (okrog 3,5 milijona), danes upravlja pet predsednikov, 14 premierov, okrog 180 ministrov in več kot 700 poslancev, ki sedijo v 14 različnih parlamentih. Toda za najvišje funkcije v državi, ki porabi ogromno denarja samo za financiranje te zapletene strukture, se lahko potegujejo le Srbi, Hrvati in Bošnjaki. Predstavniki drugih narodov, Židje in Romi na primer, se ne morejo. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je že leta 2009 sklenilo, da je tovrstna določila ustave treba popraviti, a se to doslej še ni zgodilo. Zaradi tega kar 15 odstotkov prebivalstva nima pravice do svojega predstavnika v najvišjih državnih organih.
Mednacionalno sovraštvo …
Resen problem je tudi dejstvo, da je daytonska ustava, ki je ni doslej še nihče spreminjal, tudi zato, ker jo je ob zdajšnjih razmerjih moči tako rekoč nemogoče spremeniti, zamrznila (in s tem ohranila) nacionalistične politike, ki so pravzaprav zakuhale vojno. Tudi zato se v BiH in na ozemlju vse nekdanje Jugoslavije znova razrašča mednacionalno sovraštvo, ki ga najbolj razpihujejo prav srbski nacionalisti.
Ko je pred dvema letoma umrla Hatidža Mehmedović, predsednica združenja mater Srebrenice, ki je v tamkajšnjem pokolu izgubila moža in dva sina, je Vjerica Radeta, dolgoletna poslanka srbske skrajne Radikalne stranke v Beogradu, tvitnila: »Prebrala sem, da je umrla Hatidža Mehmedović iz združenja srebreniških poslovnih žensk. Kdo jo bo pokopal? Mož ali sinova?« Ta šokantni in sramotni tvit ni bil presenetljiv. Je namreč del načrtne propagande, ki vztrajno širi sporočila, da gre pri genocidu v Srebrenici za mednarodno zaroto, katere glavni cilj je prikazati Srbe v negativni luči.
… in zelena transverzala
Demonizacija bosanskih muslimanov je zato že zdavnaj postala nekaj povsem vsakdanjega. V Istočnem (Vzhodnem) Sarajevu, kjer živijo v glavnem Srbi, središču mesta, nekoč simbolu multikulturnosti, danes pravijo Bliskoistočno (Bližnjevzhodno) Sarajevo, saj tam večino prebivalstva od vojne sem v resnici sestavljajo predvsem muslimani. Tovrstne bolne primerjave močno sovpadajo z idejo o oživljanju nekdanjega turškega imperija, ki da čez Bosno gradi nekakšno »zeleno (muslimansko) transverzalo«, iz katere naj bi zrasla nekakšna nova džamahirija, podobna Gadafijevi Libiji. Toda avtorji tovrstnih domislic pozabljajo, da sta bila Gadafi in tudi Sadam Husein svojčas velika zaveznika režima Slobodana Miloševića. Zaradi dolgoletne podpore mnogih arabskih držav Beogradu te, denimo, še vedno nočejo priznati neodvisnosti (muslimanskega) Kosova …
Srbska nacionalistična retorika, podkrepljena z neprikritimi poskusi revidiranja očitnih zgodovinskih dejstev, postaja vse agresivnejša. Tudi v političnih vrhovih. Milorad Dodik, prvi mož Republike Srbske in predstavnik Srbov v tričlanskem predsedstvu BiH, pogosto negira srbske medvojne zločine in kliče k odcepitvi svoje entitete. Srbski politik Rajko Vasić je pred časom tvitnil: »Če vi (Bošnjaki) tako ljubite genocid, ki je bil storjen nad vami, potem počakajte na naslednjo priložnost …« Je potemtakem kaj nenavadnega, da je bilo pred nedavnimi volitvami v Črni gori, kjer je zmagala prosrbska opcija, v javnosti opaziti grozljive protimuslimanske plakate, na katerih je v črnogorščini pisalo: »Polećela crna ptica, Pljevlja biće Srebrenica …«
Dr. Hikmet Karčić pravi, da gre pri tem za svojevrstno »makabreskno« terminologijo, ki genocid v isti sapi priznava in zanika. Bosanski profesor antropologije Hariz Halilović, ki živi v Avstraliji, tovrstno slavljenje zločina razglaša za »triumfalizem«. In predlaga, da bi ga kot enajsti korak dodali k zdajšnjim desetim fazam genocida, kot jih je opredelil profesor Gregory Stanton, ustanovitelj Genocide Watcha. Te faze so: klasifikacija, simbolizacija, diskriminacija, dehumanizacija, organizacija, polarizacija, priprave, preganjanje, uničenje in zanikanje …
Andrićgrad kot Disneyland
Ena najbolj perverznih manifestacij tovrstnega zločinskega triumfalizma je gotovo Andrićgrad, nekakšen srbski nacionalistični Disneyland, zgrajen na polotoku ob izlivu reke Rzav v Drino, nedaleč od znamenitega mostu v Višegradu, mostu Mehmeda Paše Sokolovića, za vselej ovekovečenega v romanu nobelovca Iva Andrića. Pobuda za gradnjo Andrićgrada je zrasla v glavi (prosrbskega) režiserja Emirja Kusturice, ki se je dal upodobiti na ogromnem mozaiku nad vhodom v novo kinodvorano. Skupaj s svojim političnim botrom Miloradom Dodikom, s katerim na vso moč vlečeta vrv in se borita z nevidnim sovražnikom …
Ivo Andrić, ki so ga Srbi med vojno grdo zlorabljali za svoje namene, saj je Radovan Karadžić svojim morilcem načrtno delil odlomek iz romana Most na Drini, v katerem Turki surovo nabadajo na kol srbskega kmeta Radisava, se danes zaradi tega gotovo obrača v grobu. Andrićgrad, ki nosi njegovo ime, namreč nima prav nič skupnega s pravo zgodovino Višegrada, kjer so muslimani vselej predstavljali večino prebivalstva, danes pa jih tam ni več. Med vojno so jih hladnokrvno počistili in izbrisali. Zajete muslimane so pobijali na Andrićevem mostu in jih metali v Drino. Mesto je postalo srbsko in za tamkajšnje prebivalstvo medvojni zločini ne obstajajo. Med častnimi občani Andrićgrada je danes denimo tudi teniški zvezdnik Novak Đoković, srbski nacionalist par excellence.
Joe Biden v Sarajevu
Bosna in Hercegovina je že dolgo prepuščena sami sebi. Zadnji visoki ameriški predstavnik, ki je (leta 2009) obiskal Sarajevo, je bil prav Joe Biden, takratni Obamov podpredsednik ZDA. Takrat je nagovoril poslance parlamenta in jim dejal: »Kdaj se boste naveličali te nacionalistične retorike, ki zgolj deli? Združene države od vas pričakujejo, da boste končno le presegli te strankarske politične meje in storili vse, da začne Bosna in Hercegovina delovati kot normalna država …«
Joe Biden, novoizvoljeni ameriški predsednik, ki velja za izvrstnega poznavalca Balkana, med drugim se je osebno poznal tudi s predsednikom Titom, je imel seveda prav. Toda težava je, da Bosna in Hercegovina sama nikakor ne more presekati gordijskega vozla, v katerega jo je zavozlal Dayton. Brez resne pomoči mednarodne skupnosti tega ne more storiti. A pravih pomočnikov ni od nikoder. Američani so po Daytonu v glavnem dvignili roke od BiH, Evropska unija pa tako in tako ni nikoli (skorajda) nič storila zanjo. To mi je pred leti zelo slikovito pojasnil francoski general Philippe Morillon. »Znani francoski politik in pisatelj Jean-François Deniau je nekoč dejal, da je Evropa umrla v Sarajevu. Sam pravim, da to ni res. Evrope takrat tam sploh ni bilo!« je jezno vzkliknil Morillon. In Evrope tam še vedno ni niti danes …
Lavrov iz Banjaluke …
Je pa zato tam, predvsem v Republiki Srbski in Beogradu, tako rekoč vsak dan Rusija. Prav na dan podpisa daytonskega sporazuma je decembra v Banjaluko (potem pa še v Beograd in Zagreb) prispel ruski zunanji minister Sergej Lavrov, zdaj že vrsto let najtesnejši pomočnik Milorada Dodika pri negiranju srbskih zločinov med nedavno vojno. Prihod Lavrova, ki je zadnje čase več v Banjaluki kot v Moskvi (Dodik pa več v Moskvi kot v Banjaluki), še zdaleč ni bil naključen. Kremelj zdaj že nekaj časa vodi pravo ofenzivo za okrepitev svojega vpliva na Balkanu. Zlasti v Bosni in Hercegovini (kjer prek Dragana Čovića iz HDZ BiH načrtno razpihuje tudi hrvaško separatistično politiko) in v Srbiji, ki ju Moskva poskuša na vse načine odvrniti od morebitnega vstopa v Nato in v tesnejše povezave z Evropsko unijo.
Decembrski obisk Sergeja Lavrova je poskrbel kar za nekaj škandalov. Najprej se je zapletlo z ukradeno ukrajinsko ikono, ki jo je Dodik podaril ruskemu gostu. V njegove roke je prišla iz Luganska (srbski prostovoljci pomagajo ruskim vojakom v Donbasu v vojni proti Ukrajini), toda ker je bil na njej žig, da gre za ukrajinsko kulturno dediščino, je Lavrov kajpak moral obljubiti, da bo dragoceno Dodikovo darilo pri priči vrnil Kijevu.
Še bolj pa je seveda odmevalo dejstvo, da sta zaradi političnega flirtanja z Dodikom in s tem ignoriranja uradnih inštitucij države sestanek z njim odpovedala preostala dva člana kolektivnega predsedstva BiH Željko Komšić in Šefik Džaferović. Za ta korak sta se odločila tudi zaradi izjav o podpori Republiki Srbski in njeni nevtralnosti. Banjaluka namreč od vsega začetka odločno nasprotuje kakršnimkoli povezavam z Natom, saj bi to močno spremenilo njen zdajšnji privilegiran status znotraj države. Rusija bi s tem seveda izgubila dragocenega zaveznika, hkrati pa – skupaj s Srbijo – tudi pomembno odskočno desko za svoje dezinformacijske operacije na Zahodnem Balkanu. Ruska propaganda že leta vztrajno demonizira Nato in ZDA, Evropsko unijo pa predstavlja kot neposrečeno, rasistično in protisrbsko organizacijo. Zato povprečni Srb danes ve tako rekoč vse o novem tanku armata in novih ruskih nadzvočnih raketah, prav nič pa o pozitivnih plateh članstva v Evropski uniji, ki je zagotovo privlačnejša od zavezništva z diktatorsko Putinovo Rusijo.
Republika, zgrajena na genocidu
Evropska unija, razdeljena in razsekana po vseh šivih, včasih se zdi, da še bolj kot Bosna in Hercegovina, je doslej v resnici premalo storila za lastno promocijo na večno nemirnem Balkanu. Francoski predsednik Emmanuel Macron je lani denimo napol žaljivo izjavil, da »Bosna in Hercegovina postaja nevaren sod smodnika na evropskih mejah«. To je morda res, toda kaj pa je Bruselj doslej storil za to, da bi v Sarajevu končno spoznali, da brez ustavnih, zakonodajnih in vseh drugih nujnih reform preprosto ni prihodnosti? Je morda Sarajevu pomagal s svojo ekspertizo, znanjem, denarjem? Ne prav veliko.
Letos naj bi prav za časa slovenskega predsedovanja prišlo do vrha Evropska unija-Zahodni Balkan. Zagotovo o pravem času, toda ali tudi s pravimi idejami? Status quo v Bosni in Hercegovini postaja nevzdržen, saj bolj kot na status spominja samo še na quo. Dejstvo je, da je najhujša ovira napredku in lepši prihodnosti te nesrečne države predvsem Republika Srbska. To je umetna, napol kriminalna tvorba, zgrajena na etničnem čiščenju, množičnih zločinih in genocidu, ki pred tem ni nikoli obstajala. Prav zaradi njene uničujoče vloge, saj Banjaluka vztrajno blokira mnoge pozitivne poteze Sarajeva, je Republiko Srbsko preprosto treba ukiniti.
Bosanski Srbi so do vojne zlahka shajali brez nje, zato bi z enako lahkoto tam živeli tudi po njej. Prihodnost Bosne in Hercegovine je namreč samo v skupnem in enakopravnem sobivanju vseh njenih narodov in ne v pritlehnem skrivanju za nekakšne notranje meje in interese. To v Bruslju zagotovo dobro vedo. Pritisniti je torej treba na Beograd, če resnično želi v Evropsko unijo, in problem bo dokaj hitro rešen. Zlasti če bo Evropski uniji pri tej misiji priskočil na pomoč še novi predsednik ZDA Joe Biden, izvrsten poznavalec Balkana in voditelj države, ki je z Daytonom končala krvavo vojno. Česar Evropa preprosto ni zmogla storiti.
