Če slika organigrama ne visi na steni šefove pisarne, je gotovo v njegovi glavi

Zgodovinar, trenutno predava na kalifornijski univerzi Stanford, pred tem je predaval na Harvardu. Je avtor več uspešnic in scenarijev za dokumentarne filme. Med drugim se je ukvarjal z zgodovino denarja in bančništva. Je avtor študije o vzponu družine Rothschild, ki je v 19. stoletju postavila hrbtenico modernega mednarodnega bančnega sistema, in avtor biografije Henryja Kissingerja.
Fotografija: Niall Ferguson, zgodovinar FOTO: Tom Barnes
Odpri galerijo
Niall Ferguson, zgodovinar FOTO: Tom Barnes

Pri nas je prevedena Fergusonova knjiga Civilizacija (Kako so vrednote Zahoda osvojile svet, UMco, 2014), pravkar je v prevodu Sandija Kodriča izšla njegova knjiga Trg in stolp (Omrežja, hierarhije in boj za globalni vpliv, UMco). Niall Ferguson, v mladosti punker in hkrati podpornik Margaret Thatcher, je sicer izrazito naklonjen kapitalističnemu sistemu. A to ga ni oviralo, da si v knjigi Civilizacija ne bi zastavil vprašanja, kako si je zahodni kapitalizem podredil ves svet.

Knjiga Trg in stolp si zastavlja vprašanje, kako sploh razumeti zgodovinske procese in družbo.
Polemika med zgodovinarji, ali zgodovino proizvajajo elite ali razredi, divja več kot stoletje. Ferguson, osebno bolj naklonjen elitistični paradigmi, poseže v polemiko s predlogom, da bi v zgodovinsko analizo vključili tudi socialna omrežja. Da ne bi bilo nesporazuma: ne gre za sodobna digitalna družabna omrežja, temveč razvejena sorodstvena omrežja, omrežja političnih somišljenikov, omrežja znanstvenikov, ki so si dopisovali, omrežja družbenih gibanj, teroristična omrežja ...
 

Omrežja zelo pogosto razumemo kot dejavnike zarot. Načeloma je najbrž res, da ni solidne zarote brez omrežja. Vendar ni vsako omrežje zarota. Osnovna teza vaše knjige Trg in stolp je, da zgodovinskih procesov ne moremo razumeti, če ne upoštevamo konteksta omrežij.


Pri teorijah zarote je treba biti zadržan. Tipična teorija zarote je svojevrstna bližnjica do razlage. Resne argumentacije in resnih dokazov v teoriji zarote ne boste našli. Teorija, da George Soros nadzira celoten mednarodni finančni sistem in še ameriško demokratsko stranko, je zgolj bližnjica, ki jo ljudje uberejo, ko skušajo opisati kompleksne pojave. Nekatere ljudi psihološko zadovolji stališče: »Ne glede na to, kaj bo poročal CNN, vem, kaj se v resnici dogaja.« In dogaja se zarota. Argumenti in dokazi potem niso pomembni. Za resno razumevanje zgodovine so teorije zarote neuporabne. V resnici gre za sovražnika razumevanja zgodovine.
Dvajset let spremljam, kako v teorijah zarote nastopa družina Rothschild; s to družino sem se kar poglobljeno ukvarjal. Analiza socialnih omrežij je lahko zelo koristen pripomoček, če želimo razumeti celotno sliko ali če hočemo kakšne pojave vizualizirati. Z analizo omrežij opazimo reči, ki jih z običajnimi, bolj tradicionalnimi prijemi ne bi. Osebno me zanima tudi omrežje Georgea Sorosa. Njegovo omrežje sem tudi skušal rekonstruirati.
Če točno izrišete povezave med točkami – ljudmi ali institucijami –, lahko ugotovite, kakšen je doseg moči. Hkrati razumete tudi meje vpliva. Vendar so natančno izrisane povezave zelo daleč od teorije zarote. V bistvu je natančna rekonstrukcija omrežja protistrup za teorije zarote.


Zgodovinarji ali sociologi razlagajo družbo s pojmi, kot je razred ali elita. Razredni boj ali dinamika znotraj elit naj bi bila gonilna sila zgodovine. Vaš pristop je drugačen. Zakaj ste se odločili za analizo omrežij kot orodje za razlago zgodovinskih sprememb?


Z modelom, ki pojasnjuje zgodovino prek koncepta razredov, nisem bil zadovoljen. Marksistično naravnani socialni zgodovinarji so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja poučevali o razrednem konceptu, vendar se mi je zdela zgodovinska interpretacija, ki je temeljila na filozofiji – denimo Antonia Gramscija –, pregroba. Zdelo se mi je, da opisovanje zgodovinskih procesov s pojmom razred ni skladno s kompleksnostjo resničnosti. V doktorski disertaciji sem se ukvarjal z življenjem v industrijskem mestu, konkretno v Hamburgu v dvajsetih letih 20. stoletja. Ob konkretni zgodovinski analizi sem ugotavljal, da buržoazija kot razred, takoj ko se je dotakneš, razpade na fragmente.

Po drugi strani je bilo zame frustrirajoče nenatančno tudi razmišljanje v okviru koncepta elit. Primer je denimo vloga plemstva v zgodovini francoske revolucije. Koncept elite lahko nadgradi razumevanje, temelječe na grobem marksističnem razrednem modelu. Elita starega režima se je dvajset do trideset let po francoski revoluciji ponovno vzpostavila in lahko govorimo o restavraciji. A še vedno smo nenatančni; tudi znotraj plemstva je obstajala dinamika, treba je biti pozoren na odnose znotraj plemstva.

Lepota analize socialnih omrežij je v zahtevi po visoki stopnji natančnosti. Analiza se začne z opazovanjem in zbiranjem podatkov. Izrisati moramo odnose med točkami. Če smo pri tem sistematični, družbeno strukturo razumemo veliko bolj natančno. Razumemo pa tudi, kako so v strukturo vpeti posamezniki.

V preteklosti so se zgodovinarji prepirali o tem, ali zgodovino delajo velike osebnosti ali morda mogočne strukturne sile. Analiza socialnih omrežij omogoča, če hkrati opazujemo posameznika, denimo veliko zgodovinsko osebnost, in njegovo socialno omrežje, torej strukturo. Detajlov nam ni treba žrtvovati.

»Teorija, da George Soros [na fotografiji] nadzira celoten mednarodni finančni sistem in še ameriško demokratsko stranko, je zgolj bližnjica, ki jo ljudje uberejo, ko skušajo opisati kompleksne pojave. Nekatere ljudi psihološko zadovolji stališče: &
»Teorija, da George Soros [na fotografiji] nadzira celoten mednarodni finančni sistem in še ameriško demokratsko stranko, je zgolj bližnjica, ki jo ljudje uberejo, ko skušajo opisati kompleksne pojave. Nekatere ljudi psihološko zadovolji stališče: &


No, če vzamemo v roke Marxovo besedilo Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, imenitno zgodovinsko analizo, ugotovimo, da se Marx ni ukvarjal z razredi ali elito, pač pa se ukvarja z omrežji, ki so v Franciji obstajala okrog leta 1850. Kakšnih štirideset ali petdeset akterjev našteje – od vojaških frakcij in rivalskih skupin znotraj plemstva do frakcij znotraj meščanstva. Buržoazija ni neki homogen blok. Sestavljajo ga zelo pisane klike – od finančnikov in malomeščanstva do lastnikov bordelov. Marxov tekst je precej nemarksističen.


Res je – Marx ni bil dober marksist. Tudi v njegovih novinarskih besedilih je veliko podrobnosti, ki prebijajo marksistične razredne modele družbe. Marksisti so začeli uvajati poenostavljene modele, modele družbe, sestavljene iz treh razredov. Ti imajo majhno pojasnjevalno moč. Tudi to morda pojasni ironijo, da so marksistične revolucije uspele, vendar v napačnih državah. Recimo v Rusiji.


Ali Jugoslaviji.


Od začetka sem polemiziral z marksističnimi modeli. Bolj kot razredi so me zanimale elite, elitna omrežja. Vendar sprva omrežij nisem preučeval z ustrezno rigoroznostjo. Sociologi so ta orodja posvojili, zgodovinarji moramo nadomestiti zamujeno in te pristope uporabljati bolj sistematično. Zdi se mi presenetljivo, da nekaterih usodnih zgodovinskih procesov še nismo analizirali skozi optiko socialnih omrežij.


Katerih, recimo?


Recimo Hitlerjevega vzpona. Ali pa boljševiške revolucije. Nemška zgodovinska znanost tu zaostaja kakšnih deset ali dvajset let.


Trdite, da je boljševiška revolucija mrežni in ne toliko razredni fenomen?


Ključno se mi zdi, kako se je skrajna boljševiška ideologija širila skozi heterogeno rusko prebivalstvo po celotnem ruskem imperiju. Da bi razumeli to širjenje ideologije, morate razumeti, kaj se je dogajalo znotraj socialnega omrežja. Leninizem se je zelo hitro širil v ruski vojski in mornarici, potem se je širil med delavskim razredom v glavnih industrijskih središčih, potem je dosegel neruske dele imperija. Hitrost širjenja je bila leta 1917 neverjetna. Če bi to hoteli razložiti zgolj s kategorijo razreda, ne bi prišli daleč. Dosti bolj zanimivo je, če širjenje boljševiške ideje analiziramo s pomočjo geografije, časovnic, če spremljamo, kako se je boljševizem kot verižna reakcija širil skozi družbo.

Enako velja za hitro širjenje nacizma – od obrobnega do množičnega gibanja, ki zmaga na volitvah, kar se je zgodilo med letoma 1929 in 1933. Tudi tu je šlo za verižno reakcijo. Tega ne smemo primerjati s širjenjem virusa. Ideje se širijo drugače od virusa gripe. Bistveno vprašanje je, zakaj se ideje v nekem trenutku »primejo«. Zakaj so ljudje konvertirali v naciste? To je, mimogrede, moj sedanji raziskovalni projekt.
Nujno bi bilo, da se zgodovinarji začnemo ukvarjati z vprašanjem, zakaj ekstremne ideologije postanejo viralne in kako. Analiza socialnih omrežij nam daje v roke orodja, da se tega res lotimo.


Pravite, da se ukvarjate z vprašanjem, kako se je Hitler iz obstranca prelevil v osrednji politični lik …


Da, članek pišem. V zgodovinopisju tukaj obstaja velika, očitna vrzel. Ko sem pisal Trg in stolp, sem bil razočaran, ker o tem ni bilo nobenega pametnega gradiva. Hitler je, skratka, eden od mojih sedanjih projektov.


Katero omrežje v zgodovini bi omenili kot najvplivnejše? Je bilo to družinsko omrežje Medičejcev v Firencah ali morda evropsko omrežje družine Rothschild?


Raziskava finančnih omrežij je zanimiva, ker omogoča, da jim sledimo daleč v preteklost. Ko sem pisal knjigo Vzpon denarja (2008), sem nekaj časa preživel v arhivu Medičejcev, da bi razumel, kako je družina prišla do bogastva. Bogastvo so ustvarili tako, da so bili strateška točka v omrežju valutnih menjalnic. Med renesanso je krožilo veliko valut. Zato ste potrebovali trgovce z valutami. To je bil ključni del njihovega posla. In v tem si moral biti zelo dober. To finančno omrežje se je potem spremenilo še v politično omrežje. Prek strateških porok – otroci družine Medici so se poročali z drugimi florentinskimi družinami – so pridobivali politično moč. Na eni strani je torej obstajalo dolžniško-upniško omrežje, spleteno okrog posla, na drugi ravni pa omrežje, sestavljeno s porokami. Finančna družina se je priženila ali primožila v politične družine.

V 19. stoletju so Rothschildi s podobno strategijo postali središče evropskega in pozneje tudi svetovnega finančnega omrežja. Izjemno nadarjeni so bili za nastope na trgih vrednostnih papirjev. Sledimo lahko tudi njihovi strategiji spletanja družbenih vezi; denimo prek porok s pripadniki britanske elite, zlasti aristokracije. Pa tudi porok znotraj družine Rothschild.


Hkrati ugotavljate, da je družina Rothschild postavila fantastično kurirsko omrežje, ki je bilo veliko hitrejše od navadnih poštnih storitev. Povezali so Neapelj, Dunaj, Frankfurt, Pariz, London ... Te kurirske storitve so uporabljali celo dvori.


Rothschildi so bili izjemno inovativni. Prvi so razumeli, da imaš prednost, če nekaj veš pred tekmeci. Uporabljali so vsa mogoča sredstva za prenos informacij: konje, golobe, pozneje telegraf. Vendar ne gre za to, da so zmagovali in uspevali zaradi tehnologije. Pomembno je, da so razumeli, kako sestaviti omrežje korespondenčnih bank in podružnic, kako zagotoviti najhitrejši prenos informacij in, tretjič, kako zagotoviti, da vse skupaj ostane pod nadzorom družine, čeprav je omrežje bilo vedno večje. Rothschildi so do leta 1850 postavili omrežje korespondenčnih bank, ki je segalo v vsa večja svetovna gospodarska središča. V središču omrežja je bil finančni sklad, ki so ga nadzirali moški člani družine Rothschild. Globalno omrežje korespondenčnih bank in podružnic je bilo relativno decentralizirano. Posebnost je, da je po eni strani to bila multinacionalka, ki je poslovala v petih pomembnih evropskih prestolnicah, hkrati pa je omrežje vendarle obvladovala družina.


V analizi se naslanjate na dva principa, princip hierarhije in princip omrežja. Hierarhija naj bi bila eno, omrežje nekaj drugega.


V knjigi Trg in stolp predlagam uporabo dihotomije omrežje – hierarhija. Trg je metafora za omrežje, stolp metafora za hierarhijo. Vendar gre za analitično dihotomijo; v resničnem življenju ni jasne ločnice med hierarhično in omrežno strukturo. Če skušamo družbo razumeti kot omrežje, so hierarhične strukture zgolj drugače postavljana omrežja. Distributivna omrežja, denimo, so decentralizirana, pri hierarhičnih omrežjih pa ima majhno število točk, kot se reče v teoriji grafov, visoko mero središčnosti. Pri dihotomiji med hierarhijo in omrežjem gre torej bolj za to, da imamo na eni strani opravka z omrežji, ki nimajo jasnih središč, ter omrežji, v katerih je središče bolj jasno izraženo. Če gledamo, kako je bila skozi dve tisočletji organizirana človeška družba, ugotovimo, da so dominantna sila bila hierarhična, močno centralizirana omrežja. V skrajnem primeru je močna osebnost v središču omrežja nadzirala celotno hierarhično, centralizirano omrežje. Vendar lahko decentralizirana omrežja preglasijo takšno centralizirano strukturo. V 16. stoletju, denimo, ko se je pojavil tisk, je decentralizirano omrežje tiskarjev bilo velik izziv za tedanje centralizirane politične ali cerkvene strukture. Danes se dogaja nekaj podobnega. S pojavom osebnega računalnika in interneta se je omrežje izjemno decentraliziralo.


Družbo pogosto opisujemo kot piramido. Tisti, ki vladajo, so na vrhu piramide, tisti, ki so zatirani, so na dnu. Imate z metaforo zgoraj – spodaj, ki naj bi opisovala družbo, težavo?


Za našo percepcijo je to kar velik problem. Odraščali smo v času risanja organigramov. Če slika, na kateri je šef upodobljen na vrhu piramide, že ni visela na steni direktorjeve pisarne, je bil ta piramidalni organigram gotovo shranjen v šefovi glavi. Pogled, ki temelji na piramidalnih organigramih, je še vedno prevladujoč v korporativni Ameriki in korporativni Evropi. Tu gre za težavo. Kaj bo z avtoriteto glavnega direktorja, če ni upodobljen kot nekdo, ki je na vrhu? Kaj bi bilo z njegovo avtoriteto, če se pokaže, da v omrežju, ki sestavlja neko korporacijo, mera središčnosti glavnega direktorja ni najvišja?


Mera središčnosti nam pove, kako pomembna je kaka točka v omrežju?


Da. Možno je namreč, da glavni direktor, ki nima vzpostavljenih delovnih odnosov z zaposlenimi, v podjetju sploh ni najbolj središčna oseba. Če je tako, to pomeni, da je izoliran od njih. Nekako verjamemo, da podjetje deluje tako, kot je izrisano na organigramu. Vendar v realnem življenju v organizaciji morda obstajajo osebe, ki so bolj središčne od glavnega direktorja. Zato omrežje realnih odnosov v podjetju pove več od organigrama. Slika omrežja pripoveduje o realnih odnosih v organizaciji. Organigram pa tega ne pove.

Ko sem se preselil s Harvarda na Stanford, sem prepričal kolege, da smo naredili analizo realnih odnosov na Hoover Institution. Da smo videli, kako institucija deluje v resničnem svetu, ne v svetu organigramov. To je bilo zelo ... razsvetljujoče. Po mojih izkušnjah se takšnih analiz lotijo zelo redko. Kdor pa se loti takšne analize, ima od tega nedvomno pomembne koristi. Razkrije se namreč, kdo je najpomembnejši uslužbenec.


Rodil sem se v državi, v kateri je imel glavno moč centralni komite komunistične partije, torej institucija, ki ni bila postavljena na vrh organigrama, pač pa v središče. Jugoslaviji ni vladal vrhovni organ, pač pa osrednji odbor.


Našel sem organigrame sovjetskega sistema. Bili so presenetljivo podobni organigramu korporacije General Motors. Za 20. stoletje je značilno, da so si svet predstavljali s pomočjo konceptov zgoraj, spodaj. Vojske si same sebe vedno predstavljajo kot piramidalne organizacije. Na vrhu je vrhovni komandant, po verigi poveljevanja se ukazi prenašajo na nižje ravni, do zadnjega vojaka v pehoti. Vendar lahko celo vojsko analizirate kot socialno omrežje. To potem razkrije drugačno strukturo od tiste, ki je izrisana v piramidalnem organigramu.


Henry Kissinger ali David Rockefeller? Kdo je bil najbolj središčna osebnost druge polovice 20. stoletja?


Oba sta bila zelo pomembna. In sta nekako enakovredna. Oba sta razumela – najbrž tudi zaradi izkušenj iz druge svetovne vojne –, da organigrami ne odsevajo realnosti. Če imaš omrežje ljudi, ki jih poznaš, jih lahko prosiš tudi za uslugo. Ljubki so opisi, kako je imel Rockefeller vse svoje kontakte shranjene v rolodexu [naprava za shranjevanje vizitk].


New York Times je v Rockefellerjevem nekrologu zapisal, da to ni bil en sam rolodex. Bilo jih je toliko, da so zasedali celo pisarno.


Ta zgodba je res čudovita. Danes je to enostavno, ker stike skoraj avtomatsko shranjuješ v telefonu ali računalniku. Rockefeller pa je bil v času pred računalniki najbolj sistematičen zbiralec vizitk, telefonskih številk. Sproti je sestavljal zemljevid svojega omrežja. In omrežje tudi vzdrževal. Kissinger je po drugi strani individualist.


New York Times je navedel, da je Rockefeller shranil več kot sto tisoč kontaktov. Koliko stikov bi pripisali Kissingerju?


Kissinger ni bil tako sistematičen. Čez dve leti me vprašajte, kako je s tem, ker ga še vedno preučujem. Pišem drugi del njegove biografije in do takrat bom Kissingerjevo omrežje temeljiteje rekonstruiral. Rekel bi, da je podobno veliko kot Rockefellerjevo. Le rekonstruirati ga je težje, ker je bil Rockefeller res pedanten shranjevalec podatkov. Zagotovo pa ni pisarne, v kateri bi bili shranjeni vsi Kissingerjevi blokci s telefonskimi številkami.


V moji državi velja, da postaneš resen igralec na političnem ali gospodarskem področju, če si na neki način vključen tudi v šport. Če si športni funkcionar, to močno razširi osebno omrežje. Je dejstvo, da je Kissinger deloval v nogometu, prispevalo k obsegu njegovega omrežja?


Rekel bi, da to ni imelo posebne teže. Ne zdi se mi pretirano pomembno, če hodiš na tekme. Tudi če greš na baseballsko tekmo moštev Red Sox in Yankees, to nima posebne teže. Niti ogled finalne tekme na nogometnem svetovnem prvenstvu. Kissingerju so pripisovali tudi, da ima dobre stike z ljudmi iz Hollywooda. Seveda jih je imel. In dejstvo, da je bil na premieri filma Boter, je tudi zanimivo. Vendar povezave s hollywoodskimi producenti za kreiranje ameriške zunanje politike spet niso tako zelo pomembne.

Ko ima človek obsežno socialno omrežje, so nekatere povezave nepomembne, manj pomembne ali same sebi namen. Pri Kissingerju bi bilo narobe sklepati, da je bilo prav vse v njegovem življenju podrejeno doseganju geostrateških ali kakšnih drugih političnih ciljev. Vzdrževal je tudi globoka, resnična prijateljstva in ta niso bila namenjena zasledovanju koristoljubnih ciljev.


Pred časom sem se pogovarjal z Evelino Christillin, ki je vodila odbor za kandidaturo Torina za zimske olimpijske igre leta 2006. Omenila je, da je bil Kissinger njena ključna zveza.


Bi verjel. Agnelli [prvi mož Fiata] je bil pri tem ključen. Prijateljstvo med Henryjem Kissingerjem in Gianijem Agnellijem je bilo izjemno tesno. Zanimivo pa je, da je bil Agnelli hkrati eden izmed ključnih ljudi v omrežju Davida Rockefellerja. Uspešna kandidatura za olimpijske igre je gotovo povezana s tem vidikom.


Po drugi strani je imel predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Samaranch v tistem času v ZDA nekaj težav zaradi korupcijskega škandala pri kandidaturi Salt Lake Cityja. Kissinger je po eni strani Samaranchu pomagal pri pravnih zadregah, po drugi strani pa je pomagal Torinu pri kandidaturi …


(Smeh.) Če bi izrisali Kissingerjevo omrežje, bi bila velikost ogromna, zahtevala bi cel letalski hangar. Kissinger je zdaj star 95 let; raziskovalec bi se lahko 95 let ukvarjal samo z rekonstrukcijo njegovih povezav.
Še bolj nepredstavljivo zahtevno bi bilo, če bi se zgodovinar lotil njegove svetovalne firme Kissinger Associates. Zahtevno tudi zato, ker ni arhivov oziroma ti niso dostopni. Predstavljam si, da bi šlo v primeru zgodovine firme Kissinger Associates za tisoče in tisoče zgodb, ki jih lahko pojasnimo zgolj tako, da razumemo Kissingerjeve povezave.


V postkomunističnih državah velikokrat slišimo, da sta se pravni in politični okvir v teh državah sicer spremenila, skrivno omrežje, ki je obstajalo še v časih nomenklature, pa je ostalo nedotaknjeno. Bi se strinjali s tem?


Začela sva s tem, da poenostavitve niso dobre, če hočemo razumeti zapletene pojave. O Romuniji, denimo, so se kmalu po letu 1989 pojavile ocene, da je prišlo zgolj do pleskanja fasade, v realnem svetu pa naj bi tajna služba Securitate še vedno obvladovala vse vzvode. Ameriški zgodovinar Stephen Kotkin je v knjigi dokazoval, da revolucije na vzhodu niso prinesle pomembnih sprememb. Ta argument po mojem deloma drži, ko gre za Rusijo. Na splošno pa se s to tezo ne strinjam.

V državah srednje Evrope so spremembe zelo globoke. Poglejte Poljsko, denimo. Tam so komunistično elito odstranili. Tudi v Rusiji zadev ne smemo poenostavljati. Vzemimo recimo njihovo privatizacijo. Šefi so se zamenjali. Sodobni oligarhi niso ljudje, ki bi jim lahko sledili v leto 1988, ampak so v resnici ljudje, ki so izkoristili prednost velike institucionalne diskontinuitete. Če vzamete seznam današnjih ruskih oligarhov, gre za tolpo prebrisanih oportunistov. Ti ljudje so izkoristili trenutek, ko je sovjetski sistem propadel. Seveda Putin pooseblja kontinuiteto s Sovjetsko zvezo, ker je pač nekdanji kagebejevec. A nikakor ne gre za to, da bi se sovjetski sistem ohranil, le da ga vodijo novi tipi. Putin je povsem drugačen voditelj, kot je bil, recimo, Brežnjev ali Andropov. Kdor torej na vzhodu išče zgodbo o kontinuiteti, spregleda dejstvo, da je sistem povsem razpadel. V trenutku razpada pa so izkoristili priložnost oportunisti, ne pa, denimo, sovjetski karieristi. Močne osebnosti sodobne Rusije nimajo veliko skupnega z nekdanjim homo sovieticusom.

Komentarji: