»Če zbirka propada, tega nihče ne izreče, prenevarno je. Muzeji preživijo s skrivanjem«

V požaru, ki je v noči z 2. na 3. september uničil Narodni muzej Brazilije, so zgorele tudi naravoslovne zbirke neprecenljivega kulturnozgodovinskega in znanstvenoraziskovalnega pomena. Brazilija, ki je globalno ena najbolj vročih točk biotske raznovrstnosti, je imela na tem področju izjemno restriktivno zakonodajo.
Fotografija: Iz zbirke Prirodoslovnega muzeja. Foto Ciril Mlinar Cic
Odpri galerijo
Iz zbirke Prirodoslovnega muzeja. Foto Ciril Mlinar Cic

V želji, da ohrani monopol nad lastno biotsko pestrostjo, legalen izvoz česar koli rastlinskega ali živalskega sploh ni bil mogoč. V Riu so bili tako shranjeni primerki favne in flore iz ekosistemov, ki jih je v preteklih desetletjih uničil razvoj. Skratka, predstavniki vrst, ki smo jih v naravi že iztrebili, požar pa je za njimi dokončno zabrisal vsakršno sled.

Požar v Riu je velika tragedija, ni pa osamljena. Marca 1978 je katastrofalen požar v Narodnem muzeju narave in znanosti v Lizboni uničil vse zoološke in del geoloških zbirk, aprila 2016 pa so zgorele vse zbirke Narodnega prirodoslovnega muzeja v New Delhiju. Skupni imenovalec je isti: neprimerni prostori in odlašanje s potrebnimi ukrepi. Kateri koli od teh scenarijev lahko kadar koli doleti zbirke Prirodoslovnega muzeja Slovenije, prenatrpane v neprimernih prostorih ljubljanskega nakupovalnega središča BTC.

Dobri dve desetletji stara zgodba o novih prostorih Prirodoslovnega muzeja Slovenije se je sesula kot hišica iz kart. Zdaj tudi na papirju ni videti rešitve. Nacionalni program za kulturo se je iztekel, novega še ni, tako kot tudi ne zakona za nujne investicije v kulturi. Reševanje dobrega milijona predmetov premične naravne dediščine, ki so natrpani v javnih skladiščih BTC, ni glavna prioriteta ministrstva za kulturo, temveč le eden od mnogih problemov slovenske kulture. Akademska skupnost ima o tem drugačno mnenje. Rektorja univerz v Ljubljani in Mariboru, direktorja Nacionalnega inštituta za biologijo in Geološkega zavoda Slovenije ter predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti s podpisom izjave Naravoslovna skupnost proti drugemu aleksandrijskemu požaru slovenski javnosti sporočajo:

Prvič, naravoslovne zbirke so enkratna in nenadomestljiva kulturna dediščina in znanstvenoraziskovalna infrastruktura. Ker so shranjene prirodnine primarni vir informacij o okoljskih razmerah v določenem obdobju, se v antropocenu njihov pomen pri razumevanju okoljskih sprememb samo še povečuje.

Drugič, edina javna ustanova, pooblaščena za hranjenje tovrstne dediščine, je Prirodoslovni muzej Slovenije. Njegov položaj v javni muzejski mreži se slabša že ves čas samostojne države. V muzejski mreži, financirani iz državnega proračuna, je delež zaposlenih na področjih zoologije, botanike, geologije, mineralogije in paleontologije manj kot tri odstotke.

Tretjič, ocenjujemo, da je v državi javni lasti približno dva milijona prirodnin, od tega polovica v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Te muzealije so natrpane na približno tisoč kvadratnih metrih površin, ki so prostorsko razpršene, neprimerne za hranjenje občutljivega materiala in ne omogočajo širjenja zbirk. Po letu 1991 je ministrstvo za kulturo večkrat obljubilo prioritetno reševanje prostorske stiske Prirodoslovnega muzeja, vendar tega ni nikoli uresničilo.

Četrtič, naravoslovne zbirke (muzeji) so sestavni del večine najeminentnejših univerz (Oxford, Cambridge, Stanford, Harvard, UCL, Princeton, Yale) in nacionalnih akademij znanosti (Philadelphia Academy of Natural Sciences, Ruska akademija znanosti, Academia Sinica). Prepričani smo, da bo imela normalizacija razmer na področju naravoslovnega muzealstva pozitiven učinek na akademsko življenje v Sloveniji.

 

Muzealije: ključ k razumevanju ustroja narave

Muzeji so razmeroma mlade ustanove. So sicer starejši od raziskovalnih institutov, po drugi strani pa veliko mlajši od univerz. Nastajati so začeli ob miselnem preobratu, ki ga je veliko kasneje Louis Agassiz (1807–1873), ustanovitelj Muzeja primerjalne zoologije na Harvardu (1859), ujel v kratek in pogosto navajan izrek: »Proučuj naravo, ne knjig.« V 16. stoletju je bil namreč sholastičen pristop k znanju preživet, renesančni človek, očaran nad neslutenimi razsežnostmi sveta in narave, pa je začel natančno opazovati naravo samo. Prvi logični korak na tej poti je bilo zbiranje prirodnin. Naravoslovne zbirke, kot predhodnice današnjih muzejev, so tako v sami osnovi renesančnega preporoda zahodne misli.

Omare, v katerih so bile sprva shranjene, so kmalu postale pretesne. Zbirke so se selile v kabinete čudes (Kunstkammer), dokler ni italijanski naravoslovec Ulisse Aldrovandi (1522–1605) ustanovil prvega javnega muzeja (Bologna 1547) in s tem zakoličil muzeologijo kot strokovno panogo. V renesančnih in razsvetljenskih zbirkah so bile prirodnine enako predmet opazovanja in občudovanja kot izkaznica lastnikove omikanosti, izobraženosti in premožnosti. Kot mikrokozmos, svet v malem, pomanjšano božje stvarstvo, pa so imele tudi globlji in širši smisel. Prirodnine so bile urejene po sprejetem sistemu, ki so ga opazovalci dojemali kot »naravnega«. S tem je bil v naravoslovni zbirki opredmeten stvarnikov načrt. Karl Linne (1707–1778), utemeljitelj dvojnega poimenovanja rastlinskih in živalskih vrst, je verjel, da je v svojem Systemu Naturae povzel stvarnikov načrt: »Deus creavit, Linnaeus disposuit« (Bog je ustvaril, Linne razvrstil). Študij prirodnin je bil tako ključ k razumevanju kozmičnega reda in smisla.

V stoletju po Linneju so veliki naravoslovci s svojimi zbirkami utemeljevali muzeje po vsej Evropi. V Angliji je Hans Sloane (1660–1753) položil temelje Britanskemu muzeju (1753), na Češkem Kašpar Šternberk (1761–1838) Narodnemu muzeju češkega kraljestva v Pragi (1818), na Kranjskem pa Franc Hohenwart (1771–1844) Kranjskemu deželnemu muzeju v Ljubljani (1821).

To je bil čas, v katerem je Slovenija (kar tedaj sicer še ni bila) ujela korak z velikim svetom. Pri Kranjskem muzeju ni šlo samo za ustanovo, temveč predvsem za stanje duha. Od konca 17. do prve polovici 19. stoletja je na Kranjskem in v sosednjih slovenskih deželah prirodopis cvetel enako kot drugod v razsvetljenski Evropi. Dediščina tega časa so herbariji J. K. Flysserja (iz leta 1696), J. K. Erberga (1771–1843), F. K. Wulfna (1728–1805), B. Hacqueja (c. 1739–1815) in Karla Zoisa (1756–1799), Vrt domovinske flore (1810; danes Botanični vrt Univerze v Ljubljani) Franca Hladnika (1771–1844), mineraloška zbirka S. Zoisa (1747–1819), entomološke zbirke Ferdinanda Schmidta (1791–1878) in zbirka konhilij Franca Hohenwarta, ki je postal tudi prvi direktor muzeja.

Žeja po naravoslovni razgledanosti ni bila omejena samo na aristokracijo in premožne zbiratelje prirodnin. Domače in tuje živali v podobah Frana Erjavca (1834–1887), našo prvo poljudno pisano prirodopisno enciklopedijo, je Mohorjeva družba izdala v petih zvezkih. Prvi je leta 1869 izšel v nakladi 12.000 izvodov, zadnji pa l. 1869 v 21.000 izvodih. Naklade, kakršne so sanjske tudi v današnji Sloveniji, več kot zgovorno pričajo o obsegu prirodopisne pismenosti na Slovenskem še v desetletjih po razsvetljenstvu.
 

Muzealije: ključ k razumevanju naravnih procesov

Prirodoslovni muzeji so od začetkov gojili posebno zvrst naravoslovja, imenovano historia naturalis (natural history). Izraz se pogosto (in neustrezno) prevaja kot zgodovina narave (ali celo naravna zgodovina), dejansko pa gre za prirodopis, dejavnost, ki se je v izvirni obliki ukvarjala s predmeti iz narave, prirodninami (naturalijami) kot produkti enkratne zgodovine planeta. Teh ne moremo ponoviti v laboratoriju, zato je prirodopis temeljil na opisu in primerjavi. Gojil je sistematičen študij prirodnin, pri delu pa je uporabljal znanstveno metodologijo, čeprav ni bil omejen le na njo.

Po Sloanovem mnenju je »znanje prirodopisa, torej opazovanje in opis dejstev, zanesljivejše … in manj dovzetno za napake kot argumentacija, hipoteze in dedukcija«. Tu Sloane potegne ostro mejo med prirodopisom, utemeljenim na dejstvih, in v dedukcijo usmerjeno filozofijo narave. Slovar slovenskega knjižnega jezika ponuja ozko definicijo prirodopisa kot osnovnošolskega predmeta, ki je obsegal zoologijo, botaniko in somatologijo (dejansko tudi geologijo). V preteklosti se je termin uporabljal v širšem kontekstu tudi na Slovenskem. Erjavec je npr. na Dunaju študiral »prirodopis in kemijo«, kar je zgovorno samo po sebi.

V 19. stoletju so se zgodile revolucionarne spremembe v razumevanju narave. Charles Lyell (1797–1875) je v Principih geologije (1830–1833) utemeljil uniformitarianism, pogled, po katerem je Zemlja produkt procesov, ki potekajo še danes, Charles Darwin (1809–1882) in Alfred Wallace (1823–1913) sta leta 1858 objavila tezo, po kateri je največja uganka njunega časa, namreč raznovrstnost življenja na planetu, rezultat dveh nasprotujočih si procesov, spontane variabilnosti in naključne selekcije. Muzeji so se začeli zanimati za prirodnine kot produkte naravnih procesov in London si je zadal, da bo na muzejskih policah shranil vse, kar je na planetu ustvarila evolucija. Ambiciozen cilj, ki ga do danes ni uresničil noben muzej posebej, niti vsi skupaj.

Dotok materiala se je povečal, posledično pa potrebe po prostoru. Leta 1881 je Richard Owen (1804–1892) v Južnem Kensingtonu končal gradnjo novega Prirodoslovnega britanskega muzeja (British Museum/Natural History), v katerem je uresničil koncept »novega muzeja«: del prirodnin je bil na ogled splošni javnosti (»zunanji muzej«), pretežna večina pa jih je bila namenjenih izključno proučevanju. Slednje so bile kot »študijske zbirke« (»notranji muzej«) shranjene v posebnih depojih.
Muzeji so postali vse bogatejši arhivi narave. Čeprav se jih je oprijel vzdevek »trdnjav znanosti«, so vodili in usmerjali razvoj le v prirodopisu in biološki sistematiki. Vodečo vlogo v raziskavah na inovativnih in prodornejših področjih biologije in geologije so prevzeli univerze in raziskovalni inštituti.

V drugi polovici prejšnjega stoletja so odmevne najdbe prihajale iz eksperimentalne biologije in ekologije, za sistematsko biologijo pa se je dozdevalo, da je svoje delo opravila. Sodba je bila napačna, vseeno pa je močno poslabšala položaj muzejev. Sredstev je bilo vse manj in mnogi muzeji so zabredli v težave. V 80. letih, ko je bilo v londonskem muzeju več kot 65 milijonov naturalij, je konservativna vlada Margaret Thatcher drastično zmanjšala proračun in ogrozila prihodnost zbirk. Mednarodni pozivi k razsodnosti so preprečili katastrofo. Londonski muzej je vseeno prevelik in preveč pomemben, da bi potonil neopažen. Mnogi manjši muzeji in zbirke pa te sreče niso imeli. Škoda postane očitna šele po desetletjih zanemarjanja.
Kustosi italijanskih zooloških zbirk so leta 2014 objavili bilanco dolgotrajnega propadanja: tretjina prirodnin v italijanskih prirodoslovnih muzejih je poniknila. Michael Mares, guru ameriških prirodoslovnih muzejev, je leta 2015 za revijo Nature povedal: »Vidimo propadanje v mnogih zbirkah in v različnih deželah ... Če zbirka propada, tega nihče ne izreče, prenevarno je. Muzeji preživijo s skrivanjem.«
 

Kulturni somrak

Maresova izjava vključuje tudi Prirodoslovni muzej Slovenije (PMS), ne da bi ga imenovala. Črna kronika naravoslovnih zbirk na Slovenskem ima zloveščo zgodovino, ki sega v konec 19. stoletja. Vsega štiri leta po tistem, ko je Owen v novozgrajenem prirodoslovnem muzeju v Londonu potegnil ločnico med razstavnimi in študijskimi (depojskimi) zbirkami, je v Ljubljani Dragotin Dežman (1821–1889), še en naravoslovec, končal gradnjo Kranjskega deželnega muzeja (1885), danes poimenovanega Narodni muzej. Koncept novega muzeja mu ni bil znan, tako da je stavba vsebovala le razstavne prostore.

Veliko kasneje, ko je ministrstvo za kulturo reševalo to pomanjkljivost z dodajanjem novih depojskih površin, ni namenilo prirodninam niti kvadratnega metra. Še več, od osmih razstavnih dvoran, kolikor jih je bilo dodeljenih naravoslovju ob otvoritvi muzeja leta 1888, jih je kulturni resor polovico namenil kulturni zgodovini. Ob prenovi razstavnih zbirk v 60. letih ni imel PMS starih muzealij kam postaviti. Zagato je pragmatično rešil s sežigi in odvozi na smetišče.

Poleg tega se je kulturni resor potrudil z eksorcizmom naravoslovja v redkih kompleksnih muzejih. Pokrajinski muzej Maribor, ki se je v povojnem obdobju na hitro znebil vseh prirodoslovnih zbirk, tega pogroma danes nima več niti v spominu, kaj šele na jeziku. Med drugim je bila uničena pomembna ornitološka zbirka Mariborčana Otmarja Reiserja (1861–1936), sina mestnega župana in utemeljitelja ornitoloških raziskav na Balkanu. V zbirki je bil edini primerek kritično ogroženega tenkokljunega škurha iz Slovenije.

Ob koncu 40. let je bil Prirodoslovni muzej Slovenije organizacijsko sicer samostojna kulturna ustanova, dejansko pa je bil oropan za velik del svoje materialne zgodovine ter prostorsko, kadrovsko in vsebinsko okrnjen. V 50. letih ga je nova zakonodaja, podobno kot v vseh vzhodnih komunističnih diktaturah, opredelila za kulturno ustanovo in njegovo poslanstvo omejila skoraj izključno na razstavljanje. Ozek koncept razumevanja prirodoslovnega muzealstva je sprožil masovno uničevanje »dotrajanih« in »nepotrebnih« muzealij. Nihče ni nikoli ocenil obsega uničenja, ki ga je sprožila slovenska kulturna revolucija v 50. letih. Vzhodne države so se zgrešenemu konceptu odrekle že pred desetletji, skupaj s padcem komunizma, v Sloveniji in še kje na Balkanu pa pod okriljem kulturnega resorja životari naprej. Prirodoslovni muzej Srbije čaka na ustrezno stavbo, uradno od leta 1939, neuradno pa od ustanovitve 1895. Prirodoslovnemu muzeju Slovenije je država začela obljubljati novo stavbo »šele« v začetku druge polovice minulega stoletja.
 

Muzealije kot podatkovni zbiralci

Linne si je še v času svojega šolanja v mestu Växjö na jugu Švedske za cilj zadal katalogizacijo življenja na planetu. Cilja ni dosegel. Njegovo delo nadaljujejo velike in močne institucije, večinoma prirodoslovni muzeji po vsem svetu. Četrt tisočletja po Linneju vemo, da se nam je cilj že izmuznil. Bolje rečeno, da smo zamudili. Danes poznamo približna dva milijona vrst živih bitij, ocenjujemo pa, da jih dejansko živi od osem do sto milijonov. Razpon ocen samo kaže, kako grozljivo nepopolno je naše vedenje o raznovrstnosti življenja okrog nas. Pri sedanjem tempu odkrivanja novih vrst (8000–16.000 vrst na leto) bi projekt, ki ga je začel Linne, končali v približno 400–5000 letih. Po drugi strani ocenjujemo, da bomo pri sedanjem trendu izumiranja (ki je prav tako neznanka, utegne pa biti približno 150.000 vrst leto) v naslednjih 50–700 letih izgubili veliko večino vrst živih bitij. Vse, kar muzeji lahko naredijo, je, da zberejo čim več biološkega materiala, skupaj z nam še neznanimi vrstami, in ga dolgoročno shranijo za prihajajoče generacije. Drugače bomo, skupaj z biodiverziteto, izgubili tudi vse informacije o njej v obdobju pred šestim izumiranjem.

Resne države jemljejo biodiverzitetno krizo resno in krepijo kapacitete za hranjenje prirodnin. Po letu 2000 se je v ZDA povečalo 74 odstotkov prirodoslovnih zbirk, desetina pa jih podvojila obseg. Leta 1998 je nizozemska kraljica Beatrix v Leidnu odprla Biodiverzitetni center Naturalis, ki je pod eno streho združil 36 milijonov prirodnih iz različnih prirodoslovnih muzejev in zbirk na Nizozemskem. Kompleks, vreden 60 milijonov evrov, je drugi najdražji muzej v državi. V letih 2002 in 2006 je Prirodoslovni muzej London preselil del zbirk v novozgrajeni Darwinov center z vrhunskimi standardi za njihovo hranjenje. Češki Narodni muzej, sicer kulturna ustanova, je po političnih spremembah na obrobju Prage uredil nove depojske prostore za svoj prirodoslovni oddelek. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije pa je v tem času (1998) približno milijon prirodnin stlačilo na 859 kvadratnih metrih skladiščnih površin v ljubljanskem BTC.

Gre pa še za druge stvari. V vodilnih znanstvenih revijah beremo naslove: Vrednotenje zbirk, Prirodoslovne zbirke: bistveno orodje (objavljeno v Science), Rešimo (prirodoslovne) muzeje in Ogroženi mrtvi (mišljeni so muzejski primerki) (oba v Nature), Nazaj v prihodnost: muzejski primerki in populacijska genetika (TREE), Več kot samo zapisi (PLOSOne), Kako lahko poznavanje preteklosti pomaga pri ohranjanju prihodnosti? (Filozofske transakcije Kraljeve družbe), Genomika in muzejski primerki in Naslednja generacija muzejske populacijske genetike (oba v Molecular Ecology), Znanstvene (= naravoslovne) zbirke: Kritična infrastruktura za Zvezne znanstvene agencije (IWGSC: Medagencijska delovna skupina za znanstvene zbirke, ZDA) itd. Vrhunska, udarna znanost se torej ponovno vrača k muzejskemu materialu, čeprav ga je v preteklem stoletju že odpisala.

Namreč, živa bitja za življenja v svojem telesu kopičijo okoljske signale. Iz primerka živali ali rastline, ki smo ga pred desetletji shranili v muzejski zbirki, lahko s sodobno opremo in tehnologijami izluščimo sporočilo o razmerah, v kakršnih je bitje živelo. Samo en primer: zgradba dlake govori o hitrosti rasti in kakovosti hrane, kortikosteroni v njej o stresu, ki mu je bila žival izpostavljena, izotopi 15N in 13C pa o njeni prehrani. Takšnih struktur je v telesu veliko. Odzive navadno lahko zaznamo le s statističnimi orodji, kar pomeni, da potrebujemo reprezentativne vzorce. Torej, več ko je muzejskega materiala, toliko bolje za raziskovalce, ki jih zanimajo okoljske spremembe v antropocenu.

V času podnebnih in drugih okoljskih sprememb, skratka v antropocenu, postaja informacija o odzivih živih bitij na pretekle razmere eno od orodij za predvidevanja, kaj nas čaka. Da bomo prožnejši pri blaženju posledic ali pa da bomo sploh preživeli. Pri dešifriranju sporočil potrebujemo učinkovito tehnologijo, predvsem pa muzejske primerke z različnih območij in iz različnih obdobij. Tehnologijo lahko kupimo, muzejskih primerkov pa ne. Če smo jih v preteklosti zbrali in shranili, potem jih danes imamo, drugače bomo brez njih do konca časa. Iz muzealij, ki jih je slovenska kulturna politika v preteklih desetletjih zmetala na smetišča in v peči, ne moremo več pridobiti informacije.
 

Propadanje na obroke

Čez tri leta bo Prirodoslovni muzej slavil 200-letnico ustanovitve. V ustanovi, ki je oropana tako rekoč vse dediščine in osleparjena za prihodnost, utegne biti proslavljanje kaj klavrno. Tako je videti tudi letošnje Evropsko leto kulturne dediščine, ki za naravoslovne zbirke ni prineslo izboljšanja. Prostori za hranjenje prirodnin so, ob vseh drugih problemih, prenatrpani, širjenje zbirk je komaj še možno, njihova prihodnost pa klavrna. Vlada Republike Slovenije ima dve možnosti: finančno in zakonsko podpreti ministrstvo za kulturo, ga prisiliti v izpolnjevanje zakonskih obveznosti in tako vsaj za nekaj prihajajočih desetletji rešiti prostorsko problematiko edinega nacionalnega prirodoslovnega muzeja. Druga možnost je, da sprejeme stagnacijo na področju dejavnosti, ki jih je Prirodoslovni muzej sicer dolžan izvajati. Stagnacija postaja z vsakim dnem vse večja realnost že zaradi objektivnih danosti.

Čemu tako očiten kulturni apartheid, ko gre za naravno dediščino? Smo res tako uboga suverena država, da kulturni dediščini naravnega izvora ne moremo zagotoviti standardov, primerljivih z onimi v državnih kulturnozgodovinskih muzejih in galerijah? Smo res tako brezbrižni, da bomo to dediščino mirne vesti prepustili nadaljnjemu propadanju, zanamce pa opeharili zanjo? Če se dediščini že odrekamo, bodimo vsaj toliko etični, da ji preskrbimo varno hranjenje v katerem od muzejev na drugi strani državne meje.

Prof. dr. Boris Kryštufek je vodja kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.

Komentarji: