Čudenje, da nekatere mamice ne znajo skuhati korenčkove kašice, ni na mestu

Vprašanje prehrane otrok je na pomembnem križišču. Šolski in zdravstveni sistem problemu namenjata ustrezno pozornost, vladna in parlamentarna politika ter trgovci pa ne.
Fotografija: Slovenske javne šole so dolžne otrokom zagotoviti malice. Mnoge jim zagotavljajo še zajtrk, kar 80 odstotkov otrok v šolah dobi tudi kosilo, vse to praviloma z veliko skrbnostjo v uravnoteženju med ceno in kakovostjo pa tudi s prizadevanjem za čimkrajšo pot od zemlje do mize. Da to skrb bolje udejanjajo, imajo kot inštitucije javnega pomena zaposlene tudi skrbnike šolske prehrane. Tako urejene prehrane še zdaleč nimajo v razvitih, bistveno bogatejših državah.
FOTO: Uroš Hočevar
Odpri galerijo
Slovenske javne šole so dolžne otrokom zagotoviti malice. Mnoge jim zagotavljajo še zajtrk, kar 80 odstotkov otrok v šolah dobi tudi kosilo, vse to praviloma z veliko skrbnostjo v uravnoteženju med ceno in kakovostjo pa tudi s prizadevanjem za čimkrajšo pot od zemlje do mize. Da to skrb bolje udejanjajo, imajo kot inštitucije javnega pomena zaposlene tudi skrbnike šolske prehrane. Tako urejene prehrane še zdaleč nimajo v razvitih, bistveno bogatejših državah. FOTO: Uroš Hočevar

Ko gre za prehrano otrok, je s pediatričnega vidika zelo pomemben tudi drobni tisk. Informacijo, da je veganska prehrana za otroke primerna, moramo prebrati v celoti. Veganska prehrana namreč ne vsebuje vseh potrebnih sestavin. Otrok pa ni pomanjšana verzija odraslega.

Koga skrbi prehrana otrok? Naših poslancev verjetno ne. Sicer bi potrdili zahtevo po zvišanju davkov na sladke pijače, ki jih slovenski otroci popijejo največ v Evropi. Sladke pijače so zagotovo eden od vzrokov, da sodijo po telesni masi med najbolj prekomerno prehranjene v Evropi. Dvig cene tem pijačam bi k zdravju slovenskih otrok prispeval veliko. Pili bi več vode iz pip – vode, ki ima v Sloveniji na srečo še solidno kvaliteto.

Trgovcev tudi ne. Dobiček jim naraste vedno, ko za nekaj centov znižajo cene najbolj škodljivih živil, ki jih lahko najdemo na policah naših trgovin: sladkane in barvane pijače ter izdelki z veliko vsebnostjo maščob, sladkorjev in soli, kar je mešanica okusov, ki jo ljudje menda ocenjujemo kot najbolj všečno.

Tudi ne branjevk, ki kot dnevno svežo prodajajo zelenjavo z bližnjih tržnic sosednjih držav in navijajo cene »bio« pridelkov, ki so danes ob različnih dvomljivih deklaracijah mnogo manj »bio«, kot so bili pred leti.

Šole in vrtce precej verjetno da. Na straneh NIJZ lahko najdemo dokument Strokovno spremljanje prehrane v vzgojno-izobraževalnih zavodih v letu 2017. »Šolska in vrtčevska prehrana imata v Sloveniji posebno mesto, saj sta organizacijsko in zakonodajno dobro urejeni, strokovno podprti, posebna pozornost pa se jima posveča tudi v nacionalnih strateških dokumentih.«

Slovenske javne šole so dolžne otrokom zagotoviti malice. Mnoge jim zagotavljajo še zajtrk, kar 80 odstotkov otrok v šolah dobi tudi kosilo, vse to praviloma z veliko skrbnostjo v uravnoteženju med ceno in kakovostjo pa tudi s prizadevanjem za čimkrajšo pot od zemlje do mize. Da to skrb bolje udejanjajo, imajo kot inštitucije javnega pomena zaposlene tudi skrbnike šolske prehrane. Tako urejene prehrane še zdaleč nimajo v razvitih, bistveno bogatejših državah.

Z zahtevami po različnih prehranskih režimih in s tem povezano pripravo številnih jedilnikov šole in vrtci doživljajo prehude obremenitve, saj se soočajo z omejenimi sredstvi ter s pomanjkanjem prostorov in ustreznih kadrov. Dobre namene v skrbi za ustrezno prehranjevanje otrok pa mnogim šolam intenzivno rušijo kioski zasebnih ponudnikov, ki v bližini šol ponujajo predvsem tisto hrano in pijačo, ki jo napotki za zdravo prehranjevanje odločno zavračajo. Da je mera »skrbi za mladino« zvrhano polna, pa poskrbijo še bližnji grafiti s promocijo uživanja marihuane.


Pediatri in smernice za prehrano otrok


Od profila pediatra in šolskega zdravnika družba upravičeno in dokumentirano pričakuje, da bi »spremljal rast in razvoj otroka in mladostnika, odkrival razvojne nepravilnosti in ustrezno ukrepal, pravilno ocenjeval prehranjenost in ustrezno svetoval, ugotavljal vzroke bolezni otrok in mladostnikov v svojem območju«.



ESPHGAN (Evropsko združenje za pediatrično gastroenterologijo, hepatologijo in prehrano) je z letom 2017 posodobilo smernice komplementarnega prehranjevanja dojenčkov. V starosti med četrtim in šestim mesecem naj bi jim začeli poleg materinega mleka dodajati drugo hrano in pijačo, tudi tisto, ki vsebuje alergene. Prejemali naj bi z železom bogato komplementarno hrano, vključno z mesom in/ali z železom obogateno hrano. Izogibali naj bi se uporabi sadnih sokov in sladkanih pijač. Vegansko prehrano bi smeli izvajati le z medicinsko ali dietetično supervizijo – torej s skrbnim nadzorom glede kaloričnega vnosa pa še vnosa beljakovin, maščob, železa, cinka, vitamina B12 in tudi B2, kalcija, joda. Snovalci otroške prehrane bi morali razumeti resnost posledic, ki nastanejo ob neupoštevanju navodil za obogatitev hrane. Starše bi bilo tudi treba spodbujati, da se ustrezno odzivajo na otrokove pokazatelje lakote in sitosti in se izogibajo uporabi hrane za pomirjanje ali nagrajevanje. Tak je kratek povzetek iz navedenih priporočil.

Šole in vrtci so se v zadnjih letih soočali z naraščanjem števila zahtev po dietah za prehrano otrok. Potrdila za diete so v vrtce in šole »prihajala od vsepovsod in za vse živo«, smo to poplavo želja komentirali nekateri. »Z željo po ureditvi razmer na področju predpisovanja diet«, kot je ta izjemen strokovni angažma, ki so ga podprli MZ, NIJZ in MIZŠ, v javnosti predstavljala pobudnica in koordinatorica projekta, mariborska pediatrinja Špela Žnidaršič Reljič, so »slovenski pediatri in klinični dietetiki pripravili Priporočila za medicinsko indicirane diete. Otrokom se od začetka šolskega leta 2018/2019 s priporočili omogoča pridobitev strokovno utemeljenih diet ter zmanjšuje nepotrebne in včasih škodljive prehranske omejitve.« S sprejetjem teh priporočil so bile odpravljene tudi nejasnosti, kdo predpisuje diete, katere diete in za koliko časa. Razširjeni strokovni kolegij za pediatrijo je predlog smernic podprl julija lani.


Odmiki od priporočil


NIJZ po zakonu o šolski prehrani (Ur. l. RS št. 3/2013) strokovno spremlja šolsko prehrano s strokovnimi usmeritvami in svetovanjem vzgojno-izobraževalnim zavodom na področju zdrave in uravnotežene šolske prehrane.

V belgijskem časopisu Le Soir pa se je pred kratkim pojavilo opozorilo, da lahko otroke ogrozi vedno bolj popularna veganska prehrana. To opozorilo javnosti so dali zdravniki belgijskega kraljevega medicinskega združenja. V primeru nastanka zdravstvenih zapletov, ki bi jih pri otroku povzročila veganska prehrana, zdaj lahko doleti starše v Belgiji zaporna kazen do dveh let. Za tako strog ukrep so se odločili zaradi smrti več otrok, ki so v zadnjem času umrli v šolah, vrtcih ali bolnišnicah, vzrok smrti pa je bila okvara zdravja zaradi veganskega prehranjevanja.

Na medicinskih fakultetah profesorji pediatrije že v prvih urah predavanj študentom položijo na srce nekaj, česar naj ne bi nikoli pozabili: »Otroci niso pomanjšani odrasli.« Prav zato je treba priporočila glede veganske hrane pri otrocih prebrati ne le do izjave, da takšno prehrano lahko uživajo tudi otroci, ampak je treba odgovorno prepoznati tudi omejitve te izjave. Da bi se izognili zapletom, ki jih pri otrocih ne opažajo le pediatri v Belgiji, Ameriki in Avstraliji, ampak obstaja nabor takšnih bolezenskih zapletov tudi v kartotekah naših otrok.

Ob povpraševanju o tem sem med kolegicami in kolegi prav hitro sestavila zbir vsakovrstne patologije: pojav golšavosti, ki je po uvedbi jodiranja soli leta 1953 sicer že praktično izginila iz populacije; hud upad športnih sposobnosti dekleta, ki je na pobudo trenerja prenehala uživati meso in prav hitro zašla v klinično pomembno pomanjkanje železa; po predhodnem dobrem napredovanju nenadno nazadovanje duševnega in telesnega razvoja dojenčka zaradi hudega pomanjkanja vitamina B12. In še mnogo, mnogo različnih zgodb o neustrezni prehrani otrok. Tudi zgodb o nasilju zaradi siljenja s hrano ali o doživljanju kazni in tepežu ali drugih oblikah nasilja, če otroci določena živila zavračajo ali pojedo »premalo«, ker pač nekdo/odrasel misli, da »je bilo premalo«.

Kako pa je zdravje otrok povezano s številom obrokov, ki jih dnevno zaužijejo slovenski otroci, je novo poglavje odkrivanja patologije v zvezi s prehrano. Manjše število obrokov nakazuje večjo verjetnost zbolevanja. Kolegica dr. sc. Bernarda Vogrin se je v doktorski disertaciji Nove metode za ocenjevanje tveganja za razvoj metaboličnega sindroma pri otrocih odločila obravnavati otroke iz osnovnih šol v občini Lenart, problematika pa je širše slovenska. Debelost se veže na slabše fizične zmogljivosti, zgodnje aterosklerotične žilne spremembe in posledično tudi na slabši učni uspeh otrok. Današnjim otrokom se obeta umiranje v letih, ki bodo nižja od let umiranja njihovih staršev.

Pediatri že dolgo bijemo plat zvona. Ob uvidu v spreminjanje patologije smo že pred mnogimi leti ustvarili predlog za prenovo preventivnih programov otrok in mladostnikov. S tako prenovljenimi programi bi to naraščajočo patologijo lahko preprečevali ali vsaj odkrivali še prej in tako tudi bolj uspešno obravnavali. A našemu predlogu od MZ pa do poslanskih klopi še vedno ni uspelo priti. Že več let!


Prehrana in sistematični pregledi otrok


Zakaj se nekateri starši – bolj pogosto starši otrok, ki obiskujejo »nekatere« vrtce in šole – upirajo skrbi za njihove otroke, kakor jo stroka uveljavlja v okviru Pravilnika o preventivnih pregledih otrok in mladostnikov? Zagotovo ne zato, ker pravilnik še vedno ni sprejet v prenovljeni obliki. Zdravniki in medicinske sestre se namreč ob teh pregledih z otroki od nekdaj pogovarjajo o tem, kako doma živijo, kaj se doma dogaja dobrega ali slabega, in govorijo tudi o tem, kaj otroci jedo ali pijejo, kdaj imajo posamezne obroke, če jih sploh imajo, itn. Zagotovo sodi v nabor znanj, ki jih želimo otrokom predati za življenje, tudi znanje o prehrani. Nekateri imajo alergije, pa se včasih ne zavedajo vsebnosti alergenov v določenih živilih. Nekateri so že zgodaj potopljeni v močno nezdrave oblike prehranjevanja, v katerih si kvarijo zdravje vsi družinski člani. Debelost je praviloma družinska bolezen, zato je pri njenem obvladovanju potreben družinski pristop. Otroci, katerih oba starša imata debelost, imajo kar 90-odstotno verjetnost, da bodo tudi sami debeli.

Kako bodo učinkoviti centri za krepitev zdravja, ki naj bi po zaključku pilotnega delovanja v prihodnje delovali po vsej Sloveniji tudi za otroke, bo pokazal čas. In nujno bi bilo v to delo poleg drugih strokovnjakov vključevati tudi pediatre v dovolj velikem deležu. Kakšen bo odziv na letošnji Javni razpis za sofinanciranje programov na področju prehrane in telesne dejavnosti za zdravje do leta 2022 s ključnim ciljem izboljšati prehranjevalne in gibalne navade ter ustaviti in zmanjšati trend naraščanja telesne mase prebivalcev Slovenije?



Vsekakor je debelost resna bolezen, ki najhuje pokaže zobe kasneje v življenju. Med številnimi drugimi kvarnimi vplivi debelost povečuje še nagnjenost k astmi, kar so potrdile tudi raziskave na slovenskem primarnem nivoju. S to vsebino se v primarnem zdravstvu, v Zdravstvenem domu Nova Gorica, ukvarja prim. Lilijana Besednjak Kocjančič. S svojimi tudi v svetovnem obsegu odmevnimi raziskavami posega na mnoga druga področja bolezni otrok v povezavi s prehrano.


Zaupanje – da ali ne


Zaupanje med otroki, starši in pediatri je najpomembnejši temelj uspešne pomoči otrokom in družini. Pediatri v Sloveniji ne slišimo pogosto, da smo karkoli naredili dobro. Zato sem skoraj z osuplostjo dojela zapis v prispevku Družini prijazna država: »Panika, da je slovenska pediatrija v razsulu, je neznansko krivična do sistema kot celote. Slovenska pediatrija je med najboljšimi na svetu – ne glede na slabosti ...«

Usoda pa izbira nepričakovane in zanimive poti. Prav ob sobotnem branju tega prispevka v Delu sem dobila dokaj dolgo e-sporočilo, ob katerem sem začutila veliko veselje in (ne prvič!) tudi veliko spoštovanje do svojih mlajših kolegic. V upravnem odboru Sekcije za primarno pediatrijo me namreč kot upokojeno pediatrinjo potrebujejo predvsem za to, da ob medijsko viharnih debatah zanje »pokrijem« stike z javnostmi, saj tega ob preobremenjenem rednem delu in številnih neizmerno angažiranih prostočasno/strokovnih aktivnostih ne zmorejo v celoti same.

Tri naše kolegice so se sredi junija udeležile strokovnega srečanja Europediatrics 2019 v Dublinu. Od kolegice Mojce Kacjan Ivankovič sem – prav v času branja omenjenega prispevka v Delu – dobila na naslov članov upravnega odbora tole sporočilo: »Glede na pogostnost oglašanja na predavanjih nas tu že vsi poznajo, predvsem pa se čudijo/občudujejo borbenost naših pediatrinj in pediatrov [prva, ki se je v evropske vode podala zelo aktivno in strokovno razpoznavno, je bila prim. Margareta Seher Zupančič, danes častna članica SPP]. Veliko pediatrov v Evropi obupuje, nekateri so izgubili bitko (Bolgarija), vsi pa se strinjamo, da needucirani splošni zdravniki ne morejo ustrezno skrbeti za otroke in mladostnike. Tam, kjer imajo takšen sistem, se otroci drago zdravijo na sekundarnem nivoju itd., kar mi itak že vse vemo.«

In ne samo to. Zapisala je še nekaj zelo pomembnega: »Zaključek slovenske ekipe po kongresu je, da pediatri v naši butični državici mislimo daleč najnaprednejše, da nam je skrb za otroka primarna, da znamo to skrb umestiti v okolje otroka in hitro prepoznavamo spremembe v okolju in se odzivamo na njih, da smo odlično educirani, sto let pred vsemi po razmišljanju o cepljenju. Hkrati pa smo tako nedigitalizirani, neinformatizirani, brez obdelanih podatkov, ki jih redno beležimo in jih ne sporočamo nikamor [ne poročajo jih dalje odgovorne slovenske inštitucije], seveda niti ne v Evropo, da je to zastrašujoče, predvsem pa smo v težkem konfliktu z vladajočimi, ki pri nas neodgovorno odločajo o otrocih in ti vladajoči zakrnelo, nevedno in brez vizije capljajo za nami. Tega sčasoma ne bomo zmogli več vzdrževati samo z lastno preangažiranostjo in se bomo začeli slabšati. Majhnost populacije je naša velika prednost, velike države imajo še zaradi svoje velikosti, številčnosti, raznolikosti narodov itd. toliko večje težave.«


Kvaliteta pediatrične oskrbe


Da, kvalitete pediatrične oskrbe v Sloveniji se zavedajo le nekateri. Tisti, ki jo poznamo, in tisti, ki je sicer ne poznajo, so jo pa vsaj pripravljeni videti.

Glede Bolgarije pa tole: leta 2000 so v državi »ukinili« pediatre in jih zamenjali z družinskimi zdravniki. Ker so pediatri bili še vedno v mreži [tako imenujemo razporeditev zdravnikov po državi], so vseeno skrbeli za otroke. A zdaj so ostareli in se upokojujejo, družinski zdravniki pa ne želijo zdraviti otrok. Otroci v Bolgariji zato ostajajo brez zdravnika in smrtnost otrok je zdaj zelo visoka.

Kako bi v tej luči lahko videli dejstvo, da pediatri v Sloveniji – čeprav nas je politika kmalu po osamosvojitvi prav tako želela »ukiniti«, podobno kot so to naredili v Bolgariji – še vedno vzdržujemo visoko raven zdravstvenega varstva otrok? Naše uspešno delo – seveda ne zgolj naše – dokazuje tudi izjemno nizka umrljivost otrok v Sloveniji, pri dojenčkih celo najnižja na svetu.


Širši izzivi prehrane otrok


Biti starš danes je zahteven projekt. Mnoge mamice in očki delajo v turnusih, tudi nočnih, kar je dokazano zelo škodljivo za zdravje. Mnogi si omišljajo postranska dela, da sploh zmorejo prehraniti družino, mnogi imajo prekarne zaposlitve. Nemalokrat delata starša v obrnjenih turnusih, da zmoreta ceneje poskrbeti za varstvo otrok. Mnoge mame si omislijo izključno nočno delo, saj je »bolje plačano in še za otroke se da tako poskrbeti«.



Zato čudenje nad tem, da nekatere mamice ne znajo skuhati korenčkove kašice, ni na mestu. Ali pa nerazumevanje dejstva, da začne mama, po razvezi, dajati otroku žličko medu »za zdravje in pomiritev« tik pred spanjem, ko so zobki že umiti, in s tem povzroči razvoj kariesa na prej zdravih zobeh. Tudi ni nenavadno, da se staršem zdijo riževo, mandljevo ali kokosovo mleko dober nadomestek za kravje. Je pač belo! Se pa ne domislijo preučiti vsebnosti beljakovin na etiketi.

Vsekakor niso na mestu besede patronažne sestre med obiskom porodnice, ki se je ubadala s težavami prvega dojenja, pa je slišala spodbudo: »Ne se preveč sekirat! Če mislite, da je lačen, pojdite k vašemu sosedu, saj ima krave. Zavrite tisto mleko in mu dajte flaško, pa boste videli, kako bo sit!« Bo, saj bo otrokov želodček prebavljal beljakovine kravjega mleka mnogo dlje kot tiste iz maminega mleka. Ali nasvet doječi mamici, naj popije kakšno pivo za boljše dojenje, da pa je mera polna, je ta nasvet dobila mamica, ki je do alkohola imela zelo odklonilen odnos, saj sta njena starša zaradi sindroma odvisnosti od alkohola povsem propadla in je že kot majhna punčka in še kasneje v življenju od njiju doživela mnogo, mnogo hudega.

Pa manipulacija z mladimi, ki na znanem slovenskem rekreativnem teku dobijo v torbi ob drugih promocijskih darilih tudi stekleničko piva, saj v Sloveniji velja, da pivo ni alkoholna pijača, ampak hrana. Morda pa je tako, ker zakone predlagajo in sprejemajo tisti, ki jih v resnici zanima dobiček, ne pa zdravje ljudi. In radi na krožnikih vidijo, da zrezki štrlijo čez rob? Zaradi takšnih nerazumnih in škodljivih odločitev poslancev imajo policisti zato spet več dela, odkar je na športnih prireditvah znova dovoljeno točenje alkoholnih pijač.

Narobe svet. V Sloveniji zagotovo.

Nekateri drugi pa želijo prehrano otrok dobronamerno obogatiti z učinkovinami konoplje. Po njihovih predvidevanjih bi se tako »na naraven način« povečala količina telesu lastnih kanabinoidov v mleku doječih mamic, kar bi pozitivno vplivalo na zdravje otrok celo do te mere, da bi bili zavarovani tudi pred boleznimi, ki jih v medicini že mnogo desetletij uspešno in varno preprečujemo z uporabo cepiv. A kako bi lahko prišli do teh naravnih izdelkov, se morda sprašujete? »Oh, ni problema. Tiste daj na sredo njive, saj ne bojo šli gledat.« Tak je bil del pogovora znanega vinarja z nekom, ki je želel poslovati z gojenjem konoplje s psihoaktivnimi učinki. Na tistem zanimivem strokovno-kulturnem večeru, nič povezanem z medicino, sem slučajno sedela eno vrsto zadaj in slišala to, kar čivkajo že vrabci na slovenskih drevesih.

So v današnji diktaturi kapitala naši otroci res (še vedno) naše največje bogastvo?

Prim. Jasna Čuk Rupnik, upokojena pediatrinja

Komentarji: