Demeter Bitenc: Film je bil moje življenje

Bil je edini slovenski igralec, ki je naredil mednarodno filmsko kariero v šestdesetih, snemal v legendarnem filmskem mestu Cinecittà, nastopal v špageti vesternih, nemških indijanaricah, mitoloških spektaklih in vojnih filmih. V Bitki na Neretvi je bil z Yulom Brynnerjem in Orsonom Wellsom, v Bitki na Sutjeski je srečal Richarda Burtona in Elizabeth Taylor, igral s Petrom Finchem, Klausom Kinskim, Christopherjem Plummerjem, Ali MacGraw, se poljubljal z Dušo Počkajevo in Margaret Lee. Poslovil se je – simbolično – z vlogo v filmu Vztrajanje Mihe Knifica, kjer z Ivanko Mežan nepozabno prikažeta poslavljanje od življenja.

Ne znam si predstavljati gledališke ali filmske premiere brez njega, vedno očarljiv, eleganten in iskrivo duhovit, skupaj s partnerico Majdo Pintar sta vsakemu dogodku dodala odblesk elegance, kozmopolitstva, »nimbusa«. Nimbus – to besedo je imel rad.

Najbrž ne bo nikogar več, ki bi dami poljubil roko na način, kot jo je Demeter Bitenc. Gentleman, ki je ne glede na modo in trenutno oblast ostal zvest svojemu slogu, pa čeprav so ga njegovi filmski kolegi pred šestdesetimi leti označili za buržuja, ker je v času »tovarišev« nosil bele rokavice in bel šal.

Spomnim se najinega prvega intervjuja za Sobotno prilogo pred več kot petnajstimi leti, ki se je zavlekel v štiri ure filmskih prizorov. Spomnim se, kako z občutkom je postregel, meni šampanjec, sebi nalil viski, kako je odvil cigaro, se zleknil v naslonjač, odrezal vrh cigare, počasi prižgal in puhnil dim ... in začel zgodbo. Filmski prizor.

»Film je bil moje življenje, ne predstavljam si, da ne bi več igral,« je rekel takrat. Zato se je zadnja leta strašno veselil vloge v Knifičevem filmu Vztrajanje, sploh ker sta v eni od zgodb nastopila prav z Ivanko Mežan, njegovo prijateljico, s katero sta se poznala več kot sedemdeset let, več kot desetletje delila matično gledališče, ljubljansko Dramo, a na odru zelo redko stala skupaj. Demeter Bitenc, ki je živel za film, za novo vlogo na filmu, si najbrž ni mogel misliti, da ne bo mogel priti na premiero svojega zadnjega filma.

Najbrž si ni mogel zamisliti, da bo, že zelo bolan, pred svojim odhodom moral preživeti tudi bolečino ob izgubi hčere. Marina Bitenc, ki je do upokojitve delala kot montažerka, je med negovanjem bolnega očeta tudi sama hudo zbolela in nepričakovano odšla pred njim. Sam se ji je pridružil kmalu zatem.


 

Biti, ne biti in usodni Hamlet

Rodil se je 21. julija 1922 v premožni meščanski hotelirski družini, med drugim so bili lastniki elitnega hotela v Planici. Najverjetneje bi moral nadaljevati družinsko tradicijo, najprej bi moral končati prestižno trgovsko akademijo, potem bi ga poslali v šolo v Švico. Bil je izjemen tenisač in smučar, obetala se mu je športna kariera, smučati je učil celo takratnega prestolonaslednika, kasnejšega kralja Petra.

A ko je leta 1938 še kot najstnik videl Hamleta, se mu je svet obrnil na glavo. In potem še enega na začetku vojne, ki ga odigral Slavko Jan v režiji Bratka Krefta. Takrat se je v mladem Bitencu zgodil potres, šel je v knjigarno in si kupil vsa Shakespearjeva dela, se dobil z Janom in ga prosil, da mu pomaga. Jan ga je vzel v uk, dve uri na dan, brez honorarja. Med vojno, v tem negotovem času, je mladi Demeter Bitenc živel samo za dve uri s prvakom Drame in vzporedno študiral na trgovski akademiji.

Prišla je vojna in internirali so ga v taborišče Gonars. O tistem obdobju ni nikoli javno govoril, povedal je samo to, da ga je na tistem strašnem kraju reševal prav Shakespeare, ko je bilo najhuje, je za barakami kričal Hamletov monolog, da bi se ohranil pri zdravi pameti.

Leta 1943, še v vojnem času, so ga sprejeli v ansambel Narodnega gledališča Drama. Po vojni se je Drama združila s partizanskim gledališčem, v katerem je bila tudi Ivanka Mežanova, in začelo se je njuno intenzivno prijateljstvo, ki je trajalo več kot triinsedemdeset let. »Bil je izjemno čudovit kolega in študiozen igralec,« je rekla o njem Mežanova, ženske so ga oboževale, je dodala z nasmeškom. In povedala anekdoto, kako se je, ko je v Ljubljani gostoval londonski Globe Theatre s Hamletom, v Demetra zagledala znana angleška igralka v vlogi kraljice in bila fascinirana nad njegovo lepoto, eleganco, jeziki, inteligenco.
SS oficir v filmu Dobri stari pianino Franceta Kosmača. Foto: Dokumentacija Dela

»Kamere ne moreš manipulirati«

Igral je romantične ljubimce, tu in tam že negativce, med njimi Edmunda v Kralju Learu in Mortimerja v Mariji Stuart, a po desetih letih, ko se mu je zdelo, da ne dobiva več pravih vlog, je odšel iz Drame. »Bil sem požrešen na vloge, hotel sem igrati, igrati. Pa tudi: po desetih letih v istem teatru sem že točno vedel, kako bo nekdo stopil skozi vrata, kako bo drugi obesil plašč ... Potreboval sem nekaj novega.« Mislim, da je takrat tudi že začutil, da je film tisti medij, kjer se bo najbolj izrazil, je rekla Ivanka Mežanova. Postal je ne le eden redkih igralcev, ki mu je uspelo zunaj, ampak tudi eden redkih igralcev, ki so se preživljali samo s filmom.

Njegov prvi film je bil tudi prvi slovenski film po vojni Na svoji zemlji, kjer je nastopil kot statist, dokler ga ni leta 1958 njegov prijatelj, zgodovinar, pesnik in režiser France Kosmač povabil k prvencu Dobri stari pianino, in to kot oficirja SS, ki na stari pianino zaigra Chopinovo balado, motiv, ki se ponavlja skozi film. Demeter Bitenc se je v treh mesecih, z disciplino športnika, naučil na klavir zaigrati melodijo, a se je spominjal, da ga je delo na filmu sprva precej zmedlo. »Na odru poskušaš manipulirati publiko, jo očarati, hipnotizirati. Ko začutiš, da jo 'držiš', lahko z njo počneš karkoli; jedli ti bodo z roke, se jokali, ko se boš jokal ti. Pri filmu je samo kamera, ta čudna stvar, ki je ne moreš manipulirati. Lahko osvojiš vso ekipo, kamere ne moreš.«

»V resnici,« je dejal s cigaro med zobmi, z očmi, ki so se zaiskrile, »v resnici gre samo za to, ali te ima kamera rada ali ne. Mene je ljubila, veste. In jaz sem ljubil njo.«
 

Medeni tedni v peklu

Leto 1960 je bilo za njegovo kariero prelomno: Triglav film je delal koprodukcijo z Nemci Medeni tedni v peklu, film B-produkcije, kot je rekel Bitenc, zgodba o letalu, ki trešči na samotni otok. Najprej v začetni sekvenci vidimo potnike, kako prihajajo na letališče, šele po tem, ko se na otoku borijo za preživetje, pokažejo svoj pravi obraz. Najprej so Bitenca kot še nekaj slovenskih igralcev angažirali kot statista, a nemški producent Wolfgang Hartwig, ki ga je nekaj časa budno opazoval, se je po štirinajstih dneh snemanja odločil, da mu da vlogo enega od ključnih protagonistov – matadorja Joséja Garcíe, ki se na letališče pripelje s kadilakom, obkrožen z lepoticami, a se po letalski nesreči izkaže za največjega strahopetca.

Seveda mu je bilo težko nenadoma preskočiti v eno glavnih vlog, sploh prvič v tuji ekipi, med filmsko precej bolj izkušenimi igralci. To je opazil direktor fotografije Georg Kraus, med drugim bivši asistent Fritza Langa (in kasnejši direktor fotografije pri Kubricku), ga poklical na stran in mu šepnil besede, ki si jih je zapomnil za vse življenje: »Vedeti morate, da drugi niso prav nič boljši od vas. Jaz sem tisti, ki naredi igralca, od mene je odvisno, kako ga bom posnel.«

Po štirinajstih dneh snemanja mu je Hartwig, očitno zadovoljen, ponudil pogodbo za štiri filme, pod pogojem, da bo na voljo, kadar ga pokličejo. »To je bila najbolj prelomna odločitev v mojem življenju,« je kasneje rekel Bitenc. Korak v svoboden poklic, v negotovost, odločitev, ki je bila, če si živel v Jugoslaviji, takrat še bolj predrzna. Zato je Demeter Bitenc natančno vedel, kdaj je treba molčati, kdaj se je treba izmakniti in kdaj se je treba izpostaviti. Ni skrival tega, da obožuje oder, žaromete, film in bliskavice. Hkrati je bil poglobljen intelektualec, ki je izjemno veliko bral in oboževal film, literaturo.
Demeter Bitenc z Dušo Počkajevo v drami Minuta za umor Janeta Kavčiča (1962)

Cinecittà – filmsko mesto

Z nemškim producentom je posnel osem filmov, vzporedno se mu je odprl trg v Italiji. Ključni lik je bil režiser Guido Malatesta, sicer plemič Principe de la Malatesta de Rimini, ki je snemal v Ljubljani, se navdušil nad njim in ga čez dva meseca poklical za vlogo v filmu Morilec z rdečo svetilko (1962). Tam je dobil novo izkušnjo o filmski igri, manj je več, pa tudi izkušnjo produkcijskega perfekcionizma zunaj, ki se še ni mogel primerjati s socrealizmom doma. »Predstavljajte si, prizor, v katerem se poljubljam z Margaret Lee, smo snemali dva dni, pa čeprav na filmu traja samo nekaj minut.«

Ujel je še zadnji odblesk filmske romantike šestdesetih let, v rimskem filmskem mestu Cinecittà. Takrat se je v Rimu snemalo po dvesto filmov na leto, vse velike produkcije, tudi Kleopatra z Elizabeth Taylor, od tega vsaj sedemdeset italijanskih vesternov, se je spominjal Bitenc, sam je delal tudi po dve vlogi na leto. Povabilo ameriške igralke Catherine Williams, s katero je igral v nemški koprodukciji, na njeno zasebno zabavo v Rimu mu je odprlo vrata v družabno življenje visokih rimskih krogov. »Veste, to je bilo obdobje dolce vite, elitne zabave, dekadenca, visoka družba ...« se je spominjal. »Ko sem prišel v tisto vilo, se je kar trlo eminentnih gostov, res, kot bi stopil v Fellinijevo Dolce vito, vmes je bil čisto pravi kardinal pa politiki, diplomati, umetniki, znani filmski igralci ...«


 

V sedlu v nemškem vesternu – Winnetou

Morda je tudi zato leta 1963 dobil ponudbo za glavno vlogo v zgodovinski drami Rabanek, gusar iz pekla, zgodbi o resničnem piratu, Turku Rabaneku, ki je po Dalmaciji mešal štrene Benečanom, se zaljubil v beneško plemkinjo, obljubljeno plemiču, ki ga je igral Richard Harris. Producent ga je najprej vprašal, ali zna jahati. Kdaj začnemo snemati, je vprašal Bitenc namesto odgovora. Kot strasten športnik ni poznal besede nemogoče, v treh mesecih je vsak dan odšel v konjeniški klub Stožice in jahal dve uri.

Veščina se je kasneje izkazala za zelo dobrodošlo, ko se je potegoval za vloge v špageti vesternih, sploh pa pri avdiciji za vlogo v prvem nemškem vesternu Winnetou po predlogi Karla Maya, ki so ga snemali pod Velebitom leta 1963. Demeter Bitenc je bil v sedlu kot prijatelj Olda Shatterhanda Dick Stone. »Vesterne sem imel izjemno rad, zame so bili pravi igralski oddih. Natakneš si kavbojske škornje, klobuk, opasaš pištolo in nenadoma je vse, kar narediš, videti dobro. Vestern prenese vse, tudi igralsko pretiravanje.«

Demeter Bitenc: zame so bili pravi igralski oddih. Natakneš si kavbojske škornje, klobuk, opasaš pištolo in nenadoma je vse, kar narediš, videti dobro. Foto: Dokumentacija Dela

Vsak film je bil zanj nova avantura. S filmom se ves čas spreminjaš, ves čas menjavaš okolje, politike, ljudi, kostume, igralce, režiserje, je rekel v intervjuju za Sobotno prilogo leta 2002. »Ko sem šel na svoje, sem sam odločal o svoji usodi. Za to pa moraš biti malo avanturist. Meni osebno ta način življenja prija, jaz imam rad hotele, potovanja, nova poznanstva ...«

Prav posebno nostalgijo je imel po svojih prvih črno-belih filmih, je dejal. Mojstri fotografije, ki so se poigravali z igro senc in luči. Pa seveda tisto posebno brnenje filmske kamere, zaradi česar se je kot igralec še bolj zavedal. »Imela je poseben zvok, tako poseben, da so se pri snemanju nekega vesterna konji začeli popolnoma drugače obnašati! Kot bi žival slišala, čutila kamero in se pod njenim vplivom začela gibati povsem drugače.«

Bitki na Neretvi in Sutjeski

Bil je enciklopedija filma in gledališča pa tudi nenapisan roman, več njih, o številnih zgodbah in anekdotah s snemanj. Tudi iz velikih jugoslovanskih spektaklov, kjer je bil največkrat v uniformi nemškega častnika, le v Sutjeski je za spremembo nosil uniformo angleškega narednika. Žal so nas takrat precej izrezali, je rekel. Namreč, ko so prvo verzijo pogledali Titovi generali, so protestirali, češ da je v filmu prevelik poudarek na Angležih, »saj je bitko vendar izbojevala Titova vojska«! Kljub temu je imel v Sutjeski kar nekaj prizorov z Richardom Burtonom, ki si ga je Tito takrat izbral kot »dovolj primernega«, da lahko odigra maršala.

»Burton je bil kot soigralec čisti profesionalec,« se je spominjal Bitenc, ko sem poskušala izvleči iz njega novo zgodbo. »Ne bi mogel reči, da je bil pretirano prijazen, in ne bi mogel reči, da je bil ohol. Sicer pa o kakem pretiranem druženju po snemanju niti ni bilo govora. Bil je tako varovan, kot bi bil v resnici maršal Tito. Stanoval je v Titovi vili v Dubrovniku, na snemanje so ga vozili s helikopterjem pa z mercedesom, s policijskim spremstvom.«

Prava zgodba se je zgodila, ko je na snemanje Sutjeske na obisk k Burtonu prišla tudi Elizabeth Taylor, vse je završalo. Filmska ekipa je po snemanju organizirala nekakšen »partizanski večer«, kjer so se pekli jagenjčke in odojke, ob ognju so sedeli nekateri igralci skupaj z Burtonom in Elizabeth Taylor in razpravljali o vsem mogočem, tudi o politiki in komunizmu, dokler ni Elizabeth strastno izjavila, »da je tudi ona komunistka«. Eden od igralcev je pomignil na njen briljantni prstan, Burtonovo darilo, in med smehom pripomnil, da s temle milijonom dolarjev na roki najbrž ni težko biti komunist. Nato ga je Lizika pogledala s tistimi tako opevanimi vijoličnimi očmi, se prijela za srce in rekla: »Oh, in my heart, I mean, v svojem srcu, mislim.« In Bitenc se je – z očitnim občutkom za detajle – spomnil prizora, kako ji je njen osebni telesni stražar po nekaj kozarcih preveč diskretno vzel kozarec iz roke. »Očitno so jo njeni osebni stražarji varovali pred samo sabo.«

»Prvi dan snemanja so me pripeljali na set z uradnim štabnim avtomobilom, skupaj z adjutantom in šoferjem. Ko sem stopil iz avta v nemški uniformi, z vsemi čini, so mi straže začele salutirati. In jaz sem salutiral nazaj. Foto: Dokumentacija Dela.
Govoril je o Veljku Bulajiću, številne anekdote s snemanj, o moči uniforme, tudi o tem, kako so ga pripeljali na snemanje v uniformi nemškega polkovnika, na manevrih JLA v bližini Osijeka so namreč snemali premike bojnih enot, tankov. »Prvi dan snemanja so me pripeljali na set z uradnim štabnim avtomobilom, skupaj z adjutantom in šoferjem. Ko sem stopil iz avta v nemški uniformi, z vsemi čini, so mi straže začele salutirati. In jaz sem salutiral nazaj. Polkovnik me je spoštljivo vprašal, kako naj razporedi tanke ... Najprej sem jim hotel pojasniti, a sem videl, da je človek tako pod vtisom uniforme in mojega čina, da ne more jasno razmišljati, ampak samo uboga ukaze. In to, kar se je potem zgodilo leta 1990, je samo dokaz, da so naša 'vojna lica' imela tisto, čemur jaz pravim 'gratinirani vojaški možgani'.«


* * *

Demeter Bitenc je igral v vsaj dvestotridesetih filmih, na filmu je umrl vsaj dvestokrat, se je rad pošalil. »Vsakič, ko sem domov prinesel snemalno knjigo, me je žena vprašala, na kateri strani boš tokrat umrl. Če sem moral umreti že na začetku filma, je to pomenilo manjšo vlogo, torej manj denarja ... In narobe. Da bom pa v filmu umrl, je bilo bolj ali manj jasno.«

V nenavadnem filmu, ki se sprašuje o spominih – Vztrajanje Mihe Knifica –, sta s sijajno Ivanko Mežan odigrala poslavljanje od življenja, kot je zapisala igralka in predsednica združenja dramskih umetnikov Saša Pavček. »Najbrž lahko samo človek, ki se ne boji smrti, prepričljivo odigra tak prizor in Demeter Bitenc ga je – enako nepozabno kot mnoge druge filmske vloge.«