Dialog, dolžnost tistih, ki na zgodovino lahko gledamo z distanco
Kako se izkopati iz začaranega kroga sovraštva, o katerem nekateri pridigajo že desetletja, in se posvetiti prihodnosti?
Odpri galerijo
prosjačenje, Maribor, 17.5.2013 Foto Tadej Regent/delo
Pred dvajsetimi leti, po osamosvojitvi Slovenije, sem se pogovarjal z znancem, ki je vse svoje življenje delal v istem podjetju, po privatizaciji tega podjetja pa je izgubil službo. Potožil mi je, da je v težkem položaju, da zaman išče službo. Pa še takrat, ko opravi delo za kakšnega zasebnika, za to pogosto ne dobi plačila. Vendar, je dejal, ne trpi toliko zaradi revščine, v kateri se je znašel s svojo družino. Najbolj ga je bolelo razvrednotenje njegovega osebnega dostojanstva. Bal se je, da ne bi na sprehodu po mestu srečal kakšnega prijatelja, saj v žepu ni imel niti toliko denarja, da bi ga lahko povabil na kavo.
Ob tem dogodku sem se spomnil na stališče slovenske ustavnopravne teorije, po kateri je Slovenija po osamosvojitvi zgradila pravni red, v središču katerega je pravica do osebnega dostojanstva. Moj zgoraj omenjeni znanec se s to tezo verjetno ne bi strinjal. V socializmu je živel v družbenem stanovanju, njegovi hčerki sta se lahko brezplačno šolali, za socialno varnost družine je bilo poskrbljeno, v službi pa je bil kot delavec in pozneje delovodja spoštovan med sodelavci. Takrat je bila njegova pravica do osebnega dostojanstva (in ne le pravica do socialne varnosti) precej bolj varovana, kot je danes.
Pravica do osebnega dostojanstva pa ni edina človekova pravica, ki se ji v samostojni Sloveniji ne godi dosti bolje, kot se ji je v komunističnem režimu. Poglejmo, na primer, kako je bila v prejšnjem družbenem sistemu varovana svoboda tiska in kako je danes.
Ali bi bile državne oblasti tako stanje dolžne preprečiti? Vsekakor. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v svoji sodni praksi večkrat poudarilo, da morajo državne oblasti z aktivnim ravnanjem zagotoviti neodvisno delo medijev. V zadevi Özgür Gündem proti Turčiji je obravnavalo primer, v katerem so neznani storilci ustrahovali uredništvo prokurdsko usmerjenega časopisa. Umorili so več članov uredništva, uničevali so kioske, v katerih se je časopis prodajal, itd., a sicer pregovorno učinkovita turška policija nikoli ni prijela storilcev. ESČP je zato Turčijo obsodilo zaradi kršitve svobode tiska. V sodbi je poudarilo, da so državne oblasti dolžne varovati svoboden tisk ne le z izogibanjem cenzuri, temveč tudi z aktivnim ravnanjem, torej tako, da poseganje v svobodo tiska preprečijo drugim osebam.
Nad pritiski na novinarje v primeru Özgür Gündem smo lahko zgroženi, vendar lahko po premisleku ugotovimo, da se podobni primeri dogajajo tudi pri nas. Tudi v današnji globalni družbi »neznani storilci«, to je predvsem pred javnostjo skriti ekonomski centri moči, vplivajo na predrugačenje poročanja medijev v skladu s svojimi interesi, državne oblasti pa ne storijo ničesar, da bi jim to preprečile.
Če je torej v komunizmu oblast obvladovala medije, jih je današnja demokratično izvoljena oblast prepustila trgu, ki si jih je podredil. Rezultat je enak: pravica javnosti do obveščenosti je kršena in ogrožen je demokratični družbeni proces.
Nikakor ne želim idealizirati prejšnjega družbenega sistema, ki je v veliki meri temeljil na zatiranju drugače mislečih. Ne morem pa se strinjati s pavšalnim in neargumentiranim pljuvanjem po prejšnjem sistemu in s potvarjanjem zgodovinskih dejstev, denimo s prikazovanjem partizanov kot »komunistične gverile, ki je med vojno pobila več Slovencev kot sovražnih vojakov«, kar naj bi bilo po mnenju avtorja teh besed zgodovinsko dokazano dejstvo. Viri, ki sem jih imel sam priložnost prebrati, pričajo o nasprotnem. Pirjevec tako v svoji knjigi Tito in tovariši citira nemškega generala Lütersa, ki je leta 1943 poslal poročilo nacističnemu vrhovnemu štabu, v katerem je zapisal, da »so komunistične sile pod Titovim poveljstvom odlično organizirane, da imajo inteligentno vodstvo in presenetljivo bojno moralo«. Po generalovih besedah so se partizani pokazali kot »fanatični, nadvse odločni in dobri bojevniki«. Po Churchillovem mnenju, ki ga v Stalinovi biografiji citira ugleden britanski zgodovinar Montefiore, naj bi bili partizani edina gverilska skupina, ki se je uspešno borila proti Nemcem. Kot neustrašne borce proti fašizmu je partizane predstavil tudi Bosworth v Mussolinijevi biografiji. Montefiore v svoji knjigi o Stalinu omenja tudi visoke moralne standarde, ki so veljali v takratnem vodstvu partije. Po njegovih besedah je Đilas kot Titov odposlanec pri Stalinu protestiral zaradi zločinov Rdeče armade nad nedolžnimi civilisti. Pri tem se je gotovo zavedal, da bi lahko psihopatski množični morilec Stalin zaradi tega kadarkoli ukazal njegovo likvidacijo, kar je neštetokrat tudi storil, in to zaradi precej manj kritičnih izjav na račun njegove politike.
Iz mnogih drugih zgodovinskih virov prav tako izhaja, da si takratno partijsko vodstvo ne zasluži takega demoniziranja, kot ga je deležno v nekaj zadnjih prispevkih v tem časopisu. Nedvomno je partija s Titom na čelu odigrala pomembno vlogo pri uporu proti Stalinovi Sovjetski zvezi. To odločitev so jugoslovanske oblasti sprejele kljub neposredni nevarnosti vojaške intervencije Rdeče armade. Zgodovinsko dokazano dejstvo je, da je Stalin ukazal več atentatov na Tita in da le-ti niso bili uspešni le zaradi odličnih varnostnih ukrepov Titove osebne straže. V zvezi s Titovim pogumnim upiranjem Stalinu in njegovim krvnikom, med katerimi je prednjačil Berija s pomenljivim vzdevkom Groza partije, Montefiore navaja zanimivo anekdoto. Po Stalinovi smrti so na njegovi pisalni mizi našli Titovo pismo, v katerem je ta Stalinu napisal, naj preneha nanj pošiljati atentatorje, sicer bo v Moskvo poslal svojega človeka, ki bo s Stalinom dokončno obračunal. V kontekstu osamosvojitve Jugoslavije izpod Stalinove strahovlade je bila torej vloga Tita in »tovarišev« nedvomno pozitivna.
Po drugi strani pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da je bila komunistična oblast odgovorna za povojne poboje, mučenje drugače mislečih v koncentracijskih taboriščih in druge neodpustljive zločine, ki so jih v svojih delih opisali Igor Torkar, Branko Hofman in drugi.
Tisti, ki so ustanovili našo prejšnjo državo, so torej delali tako dobre kot slabe stvari, saj življenje pač ni črno-belo, ampak je sestavljeno iz neštetih odtenkov sive. Za nekatera njihova dejanja jim moramo biti hvaležni, druga pa je treba jasno in glasno obsoditi. Verjamem, da svojci tistih, ki so bili po vojni usmrčeni in odvrženi v neoznačena grobišča, tega ne bodo mogli pozabiti, in da tisti, ki so trpeli na Golem otoku, svojim krvnikom nikoli ne bodo mogli odpustiti. Dolžnost tistih, ki lahko z distance gledamo na zgodovino, pa je, da si prizadevamo za dialog in iskanje čim bolj objektivne resnice o naši preteklosti. Le tako se bomo lahko izkopali iz začaranega kroga sovraštva, o katerem nekateri pridigajo že desetletja, in se posvetili prihodnosti.
Dr. Rok Čeferin je odvetnik.
Ob tem dogodku sem se spomnil na stališče slovenske ustavnopravne teorije, po kateri je Slovenija po osamosvojitvi zgradila pravni red, v središču katerega je pravica do osebnega dostojanstva. Moj zgoraj omenjeni znanec se s to tezo verjetno ne bi strinjal. V socializmu je živel v družbenem stanovanju, njegovi hčerki sta se lahko brezplačno šolali, za socialno varnost družine je bilo poskrbljeno, v službi pa je bil kot delavec in pozneje delovodja spoštovan med sodelavci. Takrat je bila njegova pravica do osebnega dostojanstva (in ne le pravica do socialne varnosti) precej bolj varovana, kot je danes.
Pravica do osebnega dostojanstva pa ni edina človekova pravica, ki se ji v samostojni Sloveniji ne godi dosti bolje, kot se ji je v komunističnem režimu. Poglejmo, na primer, kako je bila v prejšnjem družbenem sistemu varovana svoboda tiska in kako je danes.
Cenzure ni več ...
V socialističnem družbenem sistemu, predvsem pa v prvih desetletjih po vojni, je komunistična oblast postavljala urednike in nadzorovala ter cenzurirala poročanje medijev. Danes cenzure ni več. Država se je umaknila iz regulacije medijev in jih prepustila trgu. Zasebni lastniki so svoja sredstva investirali v medije, da bi s tem poslom ustvarili dobičke. Dobiček pa je mogoče povečati z večjo prodajo in manjšimi stroški. Večja prodaja (naklada) se dosega z vedno bolj senzacionalističnim poročanjem o družbeni realnosti, pri čemer novice postajajo v vedno manjšem delu odslikava dejanskega življenja in v vedno večjem delu le njegov bolj ali manj verodostojen približek. Stroške pa je mogoče manjšati z ukinjanjem preiskovalnega novinarstva, ki se lastnikom ne izplača, saj zahteva preveč časa in denarja. In k omejevanju neodvisnega poročanja medijev prispeva tudi prekarno delo novinarjev. Brez socialne in delovnopravne varnosti so prekarni novinarji prepuščeni na milost in nemilost svojim delodajalcem. Če svojega novinarskega dela ne opravljajo tako, kot se od njih pričakuje, če na primer kritično poročajo o ravnanju svojih lastnikov in njihovih poslovnih partnerjev (na primer o kazenskih postopkih, v katerih so se znašli nekateri med njimi), pač ne dobijo v izdelavo novega novinarskega prispevka. V takih okoliščinah se mora novinar odločiti, ali bo pokončen in lačen ali pa poslušen in sit. Pri tem ni najpomembnejše, da je v takih okoliščinah kršena pravica do socialne varnosti in osebnega dostojanstva teh novinarjev. Še bolj pomembno je, da smo v takih okoliščinah ljudje vedno manj objektivno obveščeni o dogodkih v javnem interesu, kar ogroža demokratični družbeni proces.Ali bi bile državne oblasti tako stanje dolžne preprečiti? Vsekakor. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v svoji sodni praksi večkrat poudarilo, da morajo državne oblasti z aktivnim ravnanjem zagotoviti neodvisno delo medijev. V zadevi Özgür Gündem proti Turčiji je obravnavalo primer, v katerem so neznani storilci ustrahovali uredništvo prokurdsko usmerjenega časopisa. Umorili so več članov uredništva, uničevali so kioske, v katerih se je časopis prodajal, itd., a sicer pregovorno učinkovita turška policija nikoli ni prijela storilcev. ESČP je zato Turčijo obsodilo zaradi kršitve svobode tiska. V sodbi je poudarilo, da so državne oblasti dolžne varovati svoboden tisk ne le z izogibanjem cenzuri, temveč tudi z aktivnim ravnanjem, torej tako, da poseganje v svobodo tiska preprečijo drugim osebam.
Nad pritiski na novinarje v primeru Özgür Gündem smo lahko zgroženi, vendar lahko po premisleku ugotovimo, da se podobni primeri dogajajo tudi pri nas. Tudi v današnji globalni družbi »neznani storilci«, to je predvsem pred javnostjo skriti ekonomski centri moči, vplivajo na predrugačenje poročanja medijev v skladu s svojimi interesi, državne oblasti pa ne storijo ničesar, da bi jim to preprečile.
Če je torej v komunizmu oblast obvladovala medije, jih je današnja demokratično izvoljena oblast prepustila trgu, ki si jih je podredil. Rezultat je enak: pravica javnosti do obveščenosti je kršena in ogrožen je demokratični družbeni proces.
Socialna varnost
Tudi na marsikaterem drugem področju bi lahko primerjali varstvo človekovih pravic v prejšnji in v sedanji družbeni ureditvi. Lahko bi govorili o socialni varnosti policistov, ki za 700 evrov neto plače tvegajo svoje življenje na slovenskih ulicah, ali o medicinskih sestrah, ki za enak dohodek skrbijo za trpeče ljudi v slovenskih bolnišnicah. Lahko bi prisluhnili zgodbam nesrečnikov, za katere skrbi gospa Anita Ogulin in ki jih je bilo v prejšnji državi precej manj, kot jih je danes. Se je Slovenija pri teh osebah izkazala kot socialna država, v središču katere je pravica do osebnega dostojanstva?Nikakor ne želim idealizirati prejšnjega družbenega sistema, ki je v veliki meri temeljil na zatiranju drugače mislečih. Ne morem pa se strinjati s pavšalnim in neargumentiranim pljuvanjem po prejšnjem sistemu in s potvarjanjem zgodovinskih dejstev, denimo s prikazovanjem partizanov kot »komunistične gverile, ki je med vojno pobila več Slovencev kot sovražnih vojakov«, kar naj bi bilo po mnenju avtorja teh besed zgodovinsko dokazano dejstvo. Viri, ki sem jih imel sam priložnost prebrati, pričajo o nasprotnem. Pirjevec tako v svoji knjigi Tito in tovariši citira nemškega generala Lütersa, ki je leta 1943 poslal poročilo nacističnemu vrhovnemu štabu, v katerem je zapisal, da »so komunistične sile pod Titovim poveljstvom odlično organizirane, da imajo inteligentno vodstvo in presenetljivo bojno moralo«. Po generalovih besedah so se partizani pokazali kot »fanatični, nadvse odločni in dobri bojevniki«. Po Churchillovem mnenju, ki ga v Stalinovi biografiji citira ugleden britanski zgodovinar Montefiore, naj bi bili partizani edina gverilska skupina, ki se je uspešno borila proti Nemcem. Kot neustrašne borce proti fašizmu je partizane predstavil tudi Bosworth v Mussolinijevi biografiji. Montefiore v svoji knjigi o Stalinu omenja tudi visoke moralne standarde, ki so veljali v takratnem vodstvu partije. Po njegovih besedah je Đilas kot Titov odposlanec pri Stalinu protestiral zaradi zločinov Rdeče armade nad nedolžnimi civilisti. Pri tem se je gotovo zavedal, da bi lahko psihopatski množični morilec Stalin zaradi tega kadarkoli ukazal njegovo likvidacijo, kar je neštetokrat tudi storil, in to zaradi precej manj kritičnih izjav na račun njegove politike.
Iz mnogih drugih zgodovinskih virov prav tako izhaja, da si takratno partijsko vodstvo ne zasluži takega demoniziranja, kot ga je deležno v nekaj zadnjih prispevkih v tem časopisu. Nedvomno je partija s Titom na čelu odigrala pomembno vlogo pri uporu proti Stalinovi Sovjetski zvezi. To odločitev so jugoslovanske oblasti sprejele kljub neposredni nevarnosti vojaške intervencije Rdeče armade. Zgodovinsko dokazano dejstvo je, da je Stalin ukazal več atentatov na Tita in da le-ti niso bili uspešni le zaradi odličnih varnostnih ukrepov Titove osebne straže. V zvezi s Titovim pogumnim upiranjem Stalinu in njegovim krvnikom, med katerimi je prednjačil Berija s pomenljivim vzdevkom Groza partije, Montefiore navaja zanimivo anekdoto. Po Stalinovi smrti so na njegovi pisalni mizi našli Titovo pismo, v katerem je ta Stalinu napisal, naj preneha nanj pošiljati atentatorje, sicer bo v Moskvo poslal svojega človeka, ki bo s Stalinom dokončno obračunal. V kontekstu osamosvojitve Jugoslavije izpod Stalinove strahovlade je bila torej vloga Tita in »tovarišev« nedvomno pozitivna.
Po drugi strani pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da je bila komunistična oblast odgovorna za povojne poboje, mučenje drugače mislečih v koncentracijskih taboriščih in druge neodpustljive zločine, ki so jih v svojih delih opisali Igor Torkar, Branko Hofman in drugi.
Tisti, ki so ustanovili našo prejšnjo državo, so torej delali tako dobre kot slabe stvari, saj življenje pač ni črno-belo, ampak je sestavljeno iz neštetih odtenkov sive. Za nekatera njihova dejanja jim moramo biti hvaležni, druga pa je treba jasno in glasno obsoditi. Verjamem, da svojci tistih, ki so bili po vojni usmrčeni in odvrženi v neoznačena grobišča, tega ne bodo mogli pozabiti, in da tisti, ki so trpeli na Golem otoku, svojim krvnikom nikoli ne bodo mogli odpustiti. Dolžnost tistih, ki lahko z distance gledamo na zgodovino, pa je, da si prizadevamo za dialog in iskanje čim bolj objektivne resnice o naši preteklosti. Le tako se bomo lahko izkopali iz začaranega kroga sovraštva, o katerem nekateri pridigajo že desetletja, in se posvetili prihodnosti.
Dr. Rok Čeferin je odvetnik.
