V nadaljevanju preberite: 

Nacionalizem nima lepega obraza, zato ga nima, ker nacionalisti, drugače od normalnih domoljubov, hodijo po drugem, da bi bil višji sami. Tudi za nacionalizem kot reakcijo na nacionalizem ni opravičila, zato v kompleksnih francosko-korziških odnosih motijo slogani, s katerimi je posejan otok lepote: o Francozih, ki da naj gredo domov. Pa saj so tam že več kot 250 let tudi doma?!

Francozinja Hélène Constanty je avtorica stripa Une histoire du nationalisme corse (Zgodovina korziškega nacionalizma), v katerem je razložen korziški nacionalizem od sredine 70. let preteklega stoletja do 2015., s pomenljivim poglabljanjem še v 18. stoletje. Vsak narod ima svojega očeta, če že kolektivno sistematično pozabljamo na mamo, tudi Korzičani ga imajo: njihov u babu di a patria, oče naroda, je Pasquale Paoli, čigar kip je pisateljica (v stripu, kajpada) pomenljivo snela s podstavka na trgu v mestecu Corte, da bi ga lahko poslala v naš čas. Moder, kakršen je menda bil Paoli – mož, ki je dal otočanom nekajletno neodvisno republiko (1755–1769) –, zdaj iz nadčasnosti, od koder motri domovino, najbrž zmajuje z glavo ob pomisli, da Korzika ni le otok lepote, kakor ji pravijo, ampak tudi nasilja. Za Hélène Constanty prav tako pomeni oboje, čudovite prizore narave in neprijetno agresijo.