»Gledati ga je ponižujoča izkušnja. Počutil sem se umazanega«
Klasika Michaela Reevesa Za krvnika ni milosti v Slovenski kinoteki.
Odpri galerijo
Vincent Price kot Mathew Hopkins v filmu Za krvnika ni milosti. FOTO: arhiv
Angleški režiser Michael Reeves je izpolnjeval vse pogoje, da postane legenda. Nadarjen, bogat, čeden in nemiren je posnel tri celovečerne filme, preden je v šestindvajsetem letu umrl. Kot prava romantična figura je bil Reeves v spopadu s časom in prostorom, tako s »swingerskim« Londonom šestdesetih let kot s splošnim optimističnim duhom časa, vero v to, da sta možna novi svet in nova zavest, če se le zares za to angažiramo. Že njegov drugi film Čarovniki (The Sorcerers, 1967), postavljen prav v ta emancipirani London, je bil delo človeka, oddaljenega od tistega, v čemer so uživali njegovi vrstniki.
Reeves je bil produkt angleških zasebnih šol, obseden s filmom in nagnjen k depresiji, čeprav je v najboljšem slogu dobro vzgojenega mladega Angleža to skrival pod masko prijaznosti. In za sabo je pustil Za krvnika ni milosti (Witchfinder General, 1968) o lovcih na čarovnice v sedemnajstem stoletju, svoj zadnji in najboljši film – na ogled danes zvečer v Slovenski kinoteki v sklopu festivala žanrskega filma Kurja polt. Ta film je zapečatil njegovo podobo izmučenega umetnika z morasto vizijo sveta, ki je umrl pred svojim časom, ko se je leta 1969 zastrupil z barbiturati.
Za krvnika ni milosti je temni biser britanskega žanrskega filma, odpadniško delo, ki je vzbujalo navdušenje in gnus. Po eni strani so ga napadali kot brezsramno eksploatacijo, ki mučenje in sežiganje žensk in moških predstavi kot pornografsko zabavo. Film se je gnusil celo tako skrajnemu režiserju, kot je bil Ken Russell. Drugi pa so v njem videli prihod mladega in neustrašnega nizkoproračunskega vizionarja, mladeniča, ki veliko obeta, in pravi tip režiserja, ki je bil potreben britanski kinematografiji na pomolu sivih sedemdesetih let, ko se je britanski film znašel v finančni in ustvarjalni krizi.
Skupaj s Če bi … (If ..., 1968) Lindsayja Andersona je Za krvnika ni milosti verjetno najpomembnejši britanski film leta 1968. Andersonov film je sprostil anarhičen in uporniški duh v značilno angleško okolje, zasebno šolo za fante. Reevesov film, postavljen v prav tako značilen, sicer pastoralen angleški pejsaž, je govoril o moči reakcionarnega, upodobljenega v zgodovinski osebi lovca na čarovnice Matthewa Hopkinsa. Po besedah Reevesovega biografa Benjamina Halligana je film »razkril establišmentsko povezavo med visoko moralno pravičnostjo, politično močjo, korupcijo in klanjem v božjem imenu«.
Zgodba se dogaja v vzhodni Angliji, v času angleške državljanske vojne, času paranoje, propadanja državnih inštitucij in splošnega razsula. Osredotoči se na mlad par, vojaka Richarda (Ian Ogilvy), ki se bori za parlamentarno stranko Oliverja Cromwella proti kralju Charlesu I., in njegovo zaročenko Saro (Hilary Dwyer), ki živi s svojim stricem duhovnikom. Medtem ko se Richard bori, v vas prideta lovca na čarovnice Hopkins (Vincent Price) in njegov pomočnik John Stearn (Robert Russell) in obtožita strica, da je čarovnik. Sledi mučenje. Sarah se spolno preda Hopkinsu v brezplodnem poskusu, da bi rešila svojega strica. Ko Richard izve, kaj se je zgodilo, priseže, da bo ubil Hopkinsa in Sterna. Hopkins nadaljuje svoj lov na čarovnice, Richard postaja vse bolj krvoločen in obseden z njegovim umorom, medtem ko se liki preganjajo po angleškem podeželju, nato pa se vse konča v vrhuncu, nabitem z mrzličnim nasiljem in norostjo.
Že prvi prizor da ton filmu. Obešanje starke, obtožene, da je čarovnica, se dogaja v lepi angleški naravi, z duhovnikom, ki monotono bere molitev pred množico, ki vse to gleda brez izraza, kot nekaj, kar je samoumevno. Ta sekvenca, v kateri poslušamo nenehno vpitje starke in gledamo brezizrazne obraze vaščanov, ko kamera od blizu sledi starki, ki jo vlečejo na vešala, je do gledalca neusmiljena. In Reeves ne popušča v prizorih, ki sledijo: mučenje starega duhovnika, ki ga Stern zabada z nožem, da bi našel domnevno hudičevo znamenje, klofutanje mlade ženske v zaporniški celici, sežiganje neke druge mladenke. Občasno se vpitje Hopkinsovih žrtev prenese na naslednji prizor, da ga slišimo med tem, ko gledamo pastoralna prizorišča vzhodne Anglije. Ustvari se vtis narave, skozi katero kot veter pihajo kriki bolečine in obupa.
Tema vdiranja človeškega fanatizma v ruralno angleško idilo je v osrčju filma. Gledamo, recimo, Saro v čudovitem kadru, posnetem od daleč, kako hodi tu in tam med drevesi ob potoku. Film skače med to idealizirano sliko in prihodom Hopkinsa in Sterna v vas ter potem med Saro, zamišljeno v naravi, in mučenjem njenega strica. Prizori, v katerih Richard jezdi ob spremljavi glasbe Paula Ferrisa, ki je variacija na priljubljeno angleško ljudsko melodijo Greensleeves, imajo sproščeno lepoto.
Predstavljajo pa svet in način življenja, ki bo pred našimi očmi uničen na najbolj ekspliciten način. Reeves je postavil svojo grozljivko v srce angleške pastorale, v gozdove, skozi katere sta v legendah jahala kralj Artur in Robin Hood, v naravo, v kateri so potekale magične Shakespearjeve romantične komedije; to je podeželje, v katero je zaljubljeni pastir v pesmi Christopherja Marlowa vabil svojo drago. Mir nekega podeželskega mesta uniči sežiganje mlade ženske na glavnem trgu. Vaščani tečejo, da ne bi zamudili dogodka. In tu so vsi posnetki obrazov ljudi, ki to mirno gledajo, kar je tista prava groza filma, ki je še kako odmevala v dvajsetem stoletju.
Matthew Hopkins je največja vloga ameriškega zvezdnika »horror« filmov Vincenta Pricea, ki se je proslavil v nizu grozljivk, v glavnem posnetih po delih Edgarja Allana Poeja pod režisersko taktirko Rogerja Cormana. Bil je znan po malce načičkanem slogu igre. Reeves je hotel drugega igralca za vlogo Hopkinsa, zato sta bila v stalnem spopadu. Sicer je pod Reevesovo režijo igral minimalistično, hladno in sluzasto in si je film težko predstavljati brez njega. »Price ima izjemno navzočnost, ki izžareva nezadržno maščevalnost, in ostali liki se vrtijo okoli njega s fascinirano odvratnostjo,« je zapisal angleški kritik David Pirie.
Za krvnika ni milosti je zgrozil veliko kritikov. Angleški dramatik in satirik Alan Bennett je v kolumni v reviji The Listener zapisal, da so grozljivke sprejemljive, če z grozo povzročajo tudi smeh, in da je Vincent Price pogosto igral v prav takšnih filmih. »V Za krvnika ni milosti ni smeha,« je nadaljeval. »To je najbolj neprestano sadističen in moralno gnil film, ki sem ga videl. Gledati ga je ponižujoča izkušnja. Počutil sem se umazanega.« Napadel je še tiste kritike, ki so ga hvalili. Reevesov odgovor na ta napad bi lahko služil kot njegov manifest. »Sedeti v kinu in se lepo nasmejati med epizodami 'zdravega' nasilja, ki ga bizarno promovira gospod Bennett, je tako nemoralno, da je zločinsko,« je zapisal. »Nasilje je grozno, ponižujoče in umazano. Če ga sploh prikažemo na platnu, mora biti prikazano kot takšno. Čim več ljudi, šokiranih v bolečem razumevanju tega dejstva, tem bolje.« Potem je dodal: »Žal mi je, da nisem imel možnosti videti gospoda Bennetta, kako poskuša mrzlično s sebe sprati občutek umazanosti, ki ga je moj film povzročil. To je dokaz, da je bil Krvnik uspešen v svojem namenu.«
Reeves se po Krvniku ni znašel, kot da se ni mogel osvoboditi moči lastnega filma. Njegovi naslednji projekti so drug za drugim propadli, preden so se sploh začeli, in bal se je, da bo Za krvnika ni milosti njegov zadnji film. Postajal je vse bolj depresiven, jemal tablete in šel na terapijo z elektrošoki. Dvakrat se je poskusil ubiti. »Preganjala ga je lastna tema,« je opazil njegov prijatelj, britanski režiser Gordon Hessler. Reevesu je končno uspelo dobiti nov projekt, a preden se je začelo snemanje, se je zastrupil z barbiturati. Zdravniki so menili, da je šlo za nesrečo, in ne za samomor. S tem se strinja tudi njegov biograf Benjamin Halligan. Težko pa se je znebiti občutka, da je Za krvnika ni milosti neke vrste poslovilno pismo. Navsezadnje je to film, ki ne ponuja niti kančka upanja. To je propad ne le angleške pastoralne idile, ampak tudi upanja mladih, Richarda in Sare, kar je bilo v skladu s splošnim porazom mladih leta 1968. Čeprav je bil v spopadu s svetom svojega časa, je ta nadarjeni mladi angleški režiser nedvomno bil tudi otrok svojega časa.
Reeves je bil produkt angleških zasebnih šol, obseden s filmom in nagnjen k depresiji, čeprav je v najboljšem slogu dobro vzgojenega mladega Angleža to skrival pod masko prijaznosti. In za sabo je pustil Za krvnika ni milosti (Witchfinder General, 1968) o lovcih na čarovnice v sedemnajstem stoletju, svoj zadnji in najboljši film – na ogled danes zvečer v Slovenski kinoteki v sklopu festivala žanrskega filma Kurja polt. Ta film je zapečatil njegovo podobo izmučenega umetnika z morasto vizijo sveta, ki je umrl pred svojim časom, ko se je leta 1969 zastrupil z barbiturati.
Za krvnika ni milosti je temni biser britanskega žanrskega filma, odpadniško delo, ki je vzbujalo navdušenje in gnus. Po eni strani so ga napadali kot brezsramno eksploatacijo, ki mučenje in sežiganje žensk in moških predstavi kot pornografsko zabavo. Film se je gnusil celo tako skrajnemu režiserju, kot je bil Ken Russell. Drugi pa so v njem videli prihod mladega in neustrašnega nizkoproračunskega vizionarja, mladeniča, ki veliko obeta, in pravi tip režiserja, ki je bil potreben britanski kinematografiji na pomolu sivih sedemdesetih let, ko se je britanski film znašel v finančni in ustvarjalni krizi.
Skupaj s Če bi … (If ..., 1968) Lindsayja Andersona je Za krvnika ni milosti verjetno najpomembnejši britanski film leta 1968. Andersonov film je sprostil anarhičen in uporniški duh v značilno angleško okolje, zasebno šolo za fante. Reevesov film, postavljen v prav tako značilen, sicer pastoralen angleški pejsaž, je govoril o moči reakcionarnega, upodobljenega v zgodovinski osebi lovca na čarovnice Matthewa Hopkinsa. Po besedah Reevesovega biografa Benjamina Halligana je film »razkril establišmentsko povezavo med visoko moralno pravičnostjo, politično močjo, korupcijo in klanjem v božjem imenu«.
Krvava pastorala
Zgodba se dogaja v vzhodni Angliji, v času angleške državljanske vojne, času paranoje, propadanja državnih inštitucij in splošnega razsula. Osredotoči se na mlad par, vojaka Richarda (Ian Ogilvy), ki se bori za parlamentarno stranko Oliverja Cromwella proti kralju Charlesu I., in njegovo zaročenko Saro (Hilary Dwyer), ki živi s svojim stricem duhovnikom. Medtem ko se Richard bori, v vas prideta lovca na čarovnice Hopkins (Vincent Price) in njegov pomočnik John Stearn (Robert Russell) in obtožita strica, da je čarovnik. Sledi mučenje. Sarah se spolno preda Hopkinsu v brezplodnem poskusu, da bi rešila svojega strica. Ko Richard izve, kaj se je zgodilo, priseže, da bo ubil Hopkinsa in Sterna. Hopkins nadaljuje svoj lov na čarovnice, Richard postaja vse bolj krvoločen in obseden z njegovim umorom, medtem ko se liki preganjajo po angleškem podeželju, nato pa se vse konča v vrhuncu, nabitem z mrzličnim nasiljem in norostjo.
Že prvi prizor da ton filmu. Obešanje starke, obtožene, da je čarovnica, se dogaja v lepi angleški naravi, z duhovnikom, ki monotono bere molitev pred množico, ki vse to gleda brez izraza, kot nekaj, kar je samoumevno. Ta sekvenca, v kateri poslušamo nenehno vpitje starke in gledamo brezizrazne obraze vaščanov, ko kamera od blizu sledi starki, ki jo vlečejo na vešala, je do gledalca neusmiljena. In Reeves ne popušča v prizorih, ki sledijo: mučenje starega duhovnika, ki ga Stern zabada z nožem, da bi našel domnevno hudičevo znamenje, klofutanje mlade ženske v zaporniški celici, sežiganje neke druge mladenke. Občasno se vpitje Hopkinsovih žrtev prenese na naslednji prizor, da ga slišimo med tem, ko gledamo pastoralna prizorišča vzhodne Anglije. Ustvari se vtis narave, skozi katero kot veter pihajo kriki bolečine in obupa.
Michael Reeves in Vincent Price med snemanjem filma. FOTO: arhiv
Tema vdiranja človeškega fanatizma v ruralno angleško idilo je v osrčju filma. Gledamo, recimo, Saro v čudovitem kadru, posnetem od daleč, kako hodi tu in tam med drevesi ob potoku. Film skače med to idealizirano sliko in prihodom Hopkinsa in Sterna v vas ter potem med Saro, zamišljeno v naravi, in mučenjem njenega strica. Prizori, v katerih Richard jezdi ob spremljavi glasbe Paula Ferrisa, ki je variacija na priljubljeno angleško ljudsko melodijo Greensleeves, imajo sproščeno lepoto.
Predstavljajo pa svet in način življenja, ki bo pred našimi očmi uničen na najbolj ekspliciten način. Reeves je postavil svojo grozljivko v srce angleške pastorale, v gozdove, skozi katere sta v legendah jahala kralj Artur in Robin Hood, v naravo, v kateri so potekale magične Shakespearjeve romantične komedije; to je podeželje, v katero je zaljubljeni pastir v pesmi Christopherja Marlowa vabil svojo drago. Mir nekega podeželskega mesta uniči sežiganje mlade ženske na glavnem trgu. Vaščani tečejo, da ne bi zamudili dogodka. In tu so vsi posnetki obrazov ljudi, ki to mirno gledajo, kar je tista prava groza filma, ki je še kako odmevala v dvajsetem stoletju.
Ujet v lastni temi
Matthew Hopkins je največja vloga ameriškega zvezdnika »horror« filmov Vincenta Pricea, ki se je proslavil v nizu grozljivk, v glavnem posnetih po delih Edgarja Allana Poeja pod režisersko taktirko Rogerja Cormana. Bil je znan po malce načičkanem slogu igre. Reeves je hotel drugega igralca za vlogo Hopkinsa, zato sta bila v stalnem spopadu. Sicer je pod Reevesovo režijo igral minimalistično, hladno in sluzasto in si je film težko predstavljati brez njega. »Price ima izjemno navzočnost, ki izžareva nezadržno maščevalnost, in ostali liki se vrtijo okoli njega s fascinirano odvratnostjo,« je zapisal angleški kritik David Pirie.
Čeprav je bil v spopadu s svetom svojega časa, je ta nadarjeni mladi angleški režiser nedvomno bil tudi otrok svojega časa.
Za krvnika ni milosti je zgrozil veliko kritikov. Angleški dramatik in satirik Alan Bennett je v kolumni v reviji The Listener zapisal, da so grozljivke sprejemljive, če z grozo povzročajo tudi smeh, in da je Vincent Price pogosto igral v prav takšnih filmih. »V Za krvnika ni milosti ni smeha,« je nadaljeval. »To je najbolj neprestano sadističen in moralno gnil film, ki sem ga videl. Gledati ga je ponižujoča izkušnja. Počutil sem se umazanega.« Napadel je še tiste kritike, ki so ga hvalili. Reevesov odgovor na ta napad bi lahko služil kot njegov manifest. »Sedeti v kinu in se lepo nasmejati med epizodami 'zdravega' nasilja, ki ga bizarno promovira gospod Bennett, je tako nemoralno, da je zločinsko,« je zapisal. »Nasilje je grozno, ponižujoče in umazano. Če ga sploh prikažemo na platnu, mora biti prikazano kot takšno. Čim več ljudi, šokiranih v bolečem razumevanju tega dejstva, tem bolje.« Potem je dodal: »Žal mi je, da nisem imel možnosti videti gospoda Bennetta, kako poskuša mrzlično s sebe sprati občutek umazanosti, ki ga je moj film povzročil. To je dokaz, da je bil Krvnik uspešen v svojem namenu.«
Reeves se po Krvniku ni znašel, kot da se ni mogel osvoboditi moči lastnega filma. Njegovi naslednji projekti so drug za drugim propadli, preden so se sploh začeli, in bal se je, da bo Za krvnika ni milosti njegov zadnji film. Postajal je vse bolj depresiven, jemal tablete in šel na terapijo z elektrošoki. Dvakrat se je poskusil ubiti. »Preganjala ga je lastna tema,« je opazil njegov prijatelj, britanski režiser Gordon Hessler. Reevesu je končno uspelo dobiti nov projekt, a preden se je začelo snemanje, se je zastrupil z barbiturati. Zdravniki so menili, da je šlo za nesrečo, in ne za samomor. S tem se strinja tudi njegov biograf Benjamin Halligan. Težko pa se je znebiti občutka, da je Za krvnika ni milosti neke vrste poslovilno pismo. Navsezadnje je to film, ki ne ponuja niti kančka upanja. To je propad ne le angleške pastoralne idile, ampak tudi upanja mladih, Richarda in Sare, kar je bilo v skladu s splošnim porazom mladih leta 1968. Čeprav je bil v spopadu s svetom svojega časa, je ta nadarjeni mladi angleški režiser nedvomno bil tudi otrok svojega časa.
