Imamo novega soseda. Imajo lepo hišo. In nismo zavistni

Brskam po poletnih Sobotnih prilogah. Ni gnilih sadežev, ni kislih kumaric. Je pa veliko člankov, ki sodijo v jagodni izbor.
Fotografija: Kaj je novega pri nas? Imamo novega soseda. Muslimanski verzsko-kulturni center. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Kaj je novega pri nas? Imamo novega soseda. Muslimanski verzsko-kulturni center. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Ker je uredniški izbor subjektivno početje, je pogled z okna redakcije Dela v okolico nujno. Je kaj novega? Kaj se dogaja? Kak nov sosed? Rutinska vprašanja, ki imajo navadno rutinski odgovor. Ja, ja, se dogaja, ja, ja, je nekaj novega. Novega soseda pa pač nimamo ... A v zadnjih mesecih smo dobili prav to. Novega soseda. Nekajkrat na dan, če zelo zelo napnemo od hrupa in starosti poškodovana ušesa, lahko slišimo, kako se z minareta nove džamije, ki stoji za eno nogometno igrišče od Sobotne priloge, oglaša mujezin.

Dobili smo soseda, ki je v naš del mesta prinesel nekaj nepojmljivo novega. Slovenska islamska skupnost je postavila muslimanski versko-kulturni center, ki mesto odpira. Po več desetletjih čakanja Ljubljana ni dobila le džamije, pač pa nov, čudovit javni prostor. Tja, kjer je danes džamija, smo nekoč bežigrajski otroci nosili star papir. Tam je bil odpad. Arhitekta Matija Bevk in Vasa Perović sta v pogovoru z Vesno Milek orisala, kako se je degradirani mestni prostor spremenil v javno površino. Kaj vse sta prebrala in preučila. Kaj jima je grenilo življenje. Po branju bo jasno, zakaj se je biro, ki ga vodita, prislužil letošnjo Plečnikovo nagrado.

Da ne pozabim: naslov intervjuja je Arhitektura mora odražati čas, ki mu pripada.

Matija Bevk in Vasa Perović, arhitekta, ki sta koncipirala ljubljansko džamijo in za arhitekturno delo prejela Plečnikovo nagrado. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Matija Bevk in Vasa Perović, arhitekta, ki sta koncipirala ljubljansko džamijo in za arhitekturno delo prejela Plečnikovo nagrado. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


So pa reči, ki se jih z okna redakcije ne vidi. Zato je treba na teren. V evropski in slovenski politiki je v zadnjih mesecih novo to, da se okoljevarstvena gibanja na nov način postavljajo na politične zemljevide. Boštjan Videmšek ugotavlja: Zeleni zahod in sever, sivi vzhod in jug. V Franciji so zeleni na lokalnih volitvah dosegli zgodovinski uspeh. A odprto ostaja vprašanje, kako ozeleniti evropski vzhod. In jug.

Franziska Maria Ska Keller, vodja zelenih v evropskem parlamentu, nova sila zelenih na starem kontinentu FOTO: Vincent Kessler/Reuters
Franziska Maria Ska Keller, vodja zelenih v evropskem parlamentu, nova sila zelenih na starem kontinentu FOTO: Vincent Kessler/Reuters


Maja Prijatelj Videmšek ugotavlja, da v Sloveniji od leta 1996 v državnem zboru nimamo zelene stranke. Zeleno politično zgodovino je treba začeti pisati na novo, ugotavlja po tem, ko se je pogovorila z množico oseb, ki se v Sloveniji ukvarjajo z zeleno politiko in okoljskim aktivizmom.

Podnebni štrajk, znanilec novega okoljskega aktivizma, znanilec nove okoljske politične angažiranosti. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Podnebni štrajk, znanilec novega okoljskega aktivizma, znanilec nove okoljske politične angažiranosti. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


A ne gre samo za okolje. Gre tudi za ljudi. Ljudi, ki so nam lahko za vzor. Žal je tako, da ljudi, ki so nam lahko za vzor, pogosto prepoznamo šele, ko se poslovijo. Upokojena veleposlanica Milena Šmit je ob smrti francosko-tunizijske feministke, odvetnice in aktivistke Gisèle Halimi napisala nekaj misli v slovo. »Znanje predstavlja moč samo po sebi in da je to edina oblika bogastva, ki mi je bila dostopna,« je nekoč povedala Gisèle Halimi, trmasta odvetnica, borka za bolj humano družbo.

Gisèle Halimi je kot borka za pravice žensk pustila neizbrisen pečat. FOTO: Jack Guez/AFP
Gisèle Halimi je kot borka za pravice žensk pustila neizbrisen pečat. FOTO: Jack Guez/AFP


Tilda Swinton, filmska igralka, ki bo novembra stara 60 let, pa ima vendarle ta privilegij, da njeno veličino javnost prepoznava v realnem času. Beneški filmski festival jo je počastil z zlatim levom za življenjsko delo. Patricija Maličev jo je poklicala, iz pogovora je nastal portret ene najbolj markantnih in hkrati globoko razmišljujočih igralk sodobnega časa. Upam, da mislim, je naslov portreta, ki bi bil lahko tudi intervju.

Tilda Swinton FOTO: Luke Macgregor/Reuters
Tilda Swinton FOTO: Luke Macgregor/Reuters


Vas Tilda Swinton na koga spominja? David? David Bowie? »Sama je svoje prvo estetsko prebujenje doživela pri dvanajstih,« piše Patricija Maličćev, »ko je v izložbi prodajalne s ploščami zagledala ovitek plošče Aladdin Sane Davida Bowieja. 'Kupila sem ga, čeprav še nisem imela gramofona, prvega sem dobila pri šestnajstih letih. Ta ovitek sem povsod nosila s seboj in ga gledala. Tako drugačen je bil od vseh ostalih, in kasneje, to se ve, sva z Davidom postala bratranca.'«

Sobotna priloga je polna dobre vsebine, zato se vam klik na ta zavihek zagotovo splača. 

Preberite še:

Komentarji: