Javnost, množica, mediji in oblast

Kolektivno izražanje mnenja ima v svetu in pri nas dolgo zgodovino, prav tako oblastni poskusi nadzorovanja javnega mnenja.
Fotografija: Protest ob dnevu državnosti. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Protest ob dnevu državnosti. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Množice protivladnih protestnikov na ljubljanskih ulicah in trgih ter v drugih večjih slovenskih mestih v zadnjih mesecih že drugič v slabem desetletju v slovensko politično življenje vnašajo razgibano dinamiko kolektivnega vedênja, ki jo določa preplet delovanja množice in javnosti.

Tako kot že ob znameniti aferi Dreyfus pred dobrim stoletjem v Franciji in mnogih podobnih manifestacijah kasneje v svetu in pri nas se ob tem zastavljajo pomembna vprašanja o njihovi (ne)demokratični politični naravi in družbeni določenosti kolektivnega izražanja nezadovoljstva. Kaj je skupni imenovalec arabske pomladi, množičnih demonstracij v Hongkongu in Venezueli, Rusiji in ZDA, palestinskih protestov, množic na slovenskih in katalonskih ulicah v času prizadevanj za osamosvojitev, protestov »gotof si« pred slabim desetletjem pri nas? Je to izžarevanje neposredne demokracije ali grožnja »pravi demokraciji«, pred katero mora oblast zaščititi državljane? So to pojavi javnosti, ki se upira avtoritarni oblasti, ali destruktivne množice, s katero oblast manipulira?

Podobna vprašanja so ob koncu 19. stoletja prispevala k uveljavitvi pojmovne dihotomije »množica–javnost«. Z vzponom mnenjskega tiska je tedaj pomembno vlogo v političnem življenju meščanskih parlamentarnih demokracij začela dobivati kritična javnost kot idealnotipsko nasprotje anonimne in heterogene »zbrane množice« (slovenščina nima enobesednega prevoda za francosko la foule ali angleško crowd), pogosto iracionalne in destruktivne oblike kolektivnega vedénja. Za javnost sta značilni razumno razpravljanje in izražanje kritičnih mnenj, za množico pa ne le njuna odsotnost, ampak impulzivno delovanje na najnižjem skupnem imenovalcu lastnosti njenih članov, vedno bistveno nižjem od njihovega povprečja.

Eno ključnih vprašanj vse do danes ostaja, ali (oziroma kako) lahko javnost zunaj institucionalnih okvirov političnega odločanja avtonomno, legitimno in učinkovito vpliva na demokratično sprejemanje pomembnih družbenih odločitev. Vprašanje v času vse bolj razširjenega delovanja posameznikov v družabnih omrežjih in družbenih gibanj po vsem svetu nikakor ni le akademsko, ampak ima tudi pomembno praktično politično in normativno razsežnost.


Zmagoslavje javnosti v aferi Dreyfus


Afera Dreyfus je bila politični škandal brez primere, ki je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja za celo desetletje razdelil Francijo in bil tudi uvod in celo povod za številne politične, filozofske in sociološke razprave o javnosti in množici v Evropi in ZDA. Razprave so bile kljub bogastvu idej in intenzivnosti sicer kratkega veka, saj jih je vzpon fašizma in nacizma kmalu povsem zatrl.

Pol leta po objavi Zolajevega odprtega pisma J'accuse! (Obtožujem) predsedniku republike v časniku L'Aurore januarja 1898 je Gabriel Tarde v razpravi Le public et la foule (Javnost in množica) v Revue de Paris ugotavljal, da sta množica in javnost obliki družbenega delovanja, katerega najbolj obča in ustaljena oblika je »elementarni družbeni odnos, pogovor, ki so ga sociologi povsem zanemarili«. S tem je polemiziral s svojim akademskim »tekmecem« Émilom Durkheimom, ki komuniciranju ni pripisoval nikakršnega pomena za razumevanje »družbenih dejstev« kot jedra svoje teorije družbe. V nasprotju z drugimi oblikami povezovanja, ki temeljijo na skupnem spominjanju, identiteti, tradiciji, pripadnosti ali lastnini, kot so sekte, kaste, razredi in sorodne družbene skupine in kategorije, množice in javnosti obstajajo le neposredno v komunikacijskih procesih, katerih rezultat so. Zaradi svoje komunikacijsko-procesne narave so nestabilne in neobstojne v času, vedno v nastajanju in odmiranju, a zato za družbo nič manj pomembne.

Prvomajski protest pred državnim zborom. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Prvomajski protest pred državnim zborom. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Podobno kot že v francoski revoluciji 1789 po Tardovem prepričanju tudi v aferi Dreyfus odločilne vloge niso odigrale množice na ulicah, temveč tisk, ki je bil tedaj na zgodovinskem vrhuncu svojega vpliva na javno mnenje. Po eni strani je tisk z večinsko podporo protisemitski in nacionalistični desnici, ki je Dreyfusove zagovornike označevala za orodje v rokah »nevidne hobotnice okultne oblasti«, prispeval k Dreyfusovi obsodbi, po drugi strani pa je prav tisk ustvaril afero, ki se je končala z Dreyfusovo (in tudi Zolajevo) oprostitvijo. Do radikalnega zasuka je prišlo po tem, ko so pisatelji, javni intelektualci in novinarji v javni kritiki oblastnih institucij začeli razkrivati sistematično zlorabo oblasti, vključno s sodno. Afera ni le odnesla konservativne monarhistične in militaristične vlade ter spodbudila oblikovanje republikansko-demokratičnega bloka, ampak je bila pomemben mejnik v razvoju demokracije. Razpravljanje in odločanje o pomembnih družbenih zadevah je prenesla iz tajnosti oblastnih kabinetov v javnost in uveljavila moč (javnega) mnenja ter civilnih združenj in tiska v odnosu do tradicionalnih centrov moči (vlade, vojske, sodstva). Prav časopisi so imeli pri tem odločilno vlogo.

Zmaga Dreyfusa in javnosti je Tarda utrdila v prepričanju, da bo 20. stoletje – kot je napovedal – stoletje javnosti, ne pa množic. Zgodilo se je nasprotno: z vzponom fašizma in nacizma se je rodilo stoletje množic, kar je še utrdilo slabšalni pomen »zbrane množice«, izvorno povezan z dejstvom, da so bili množični protesti in demonstracije značilni predvsem za delavsko gibanje in deprivilegirane družbene sloje (ženske, manjšine). Nasprotno se je izobražena javnost oblikovala kot značilno meščanska formacija, ki je bila, kot je poudarjal že Tarde, po svojem bistvu – razpravljanju o mnenjih in javnih zadevah – trasnacionalna, medtem ko je množica imela nacional(istič)en značaj.

Razlikovanje med javnostjo in množico je bilo tedaj omejeno zgolj na njuno notranjo dinamiko. Nastanek »razpršene množice« (angl. the mass) osamljenih posameznikov s prepletanjem zbrane množice in javnosti pod vplivom medijev, zlasti televizije, in mnenjskih poizvedb pa je v ospredje postavil vprašanje narave »množične družbe« kot celote. C. W. Mills je sredi prejšnjega stoletja v Eliti oblasti pojasnjeval bistveno razliko med javnostjo in (razpršeno) množico z njunim razmerjem do oblasti: javnost je v odnosu do oblasti avtonomna, v »družbi javnosti« je mogoče oblast učinkovito kritizirati brez strahu pred sankcijami, medtem ko v »družbi množic« oblast omejuje svobodno izražanje kritike. Millsova analiza prevlade »družbe množic« nad »družbo javnosti« je kritika s kapitalom povezane politične elite, vključno z vojaško-industrijskim kompleksom, ki preprečuje oblikovanje kritične javnosti. V njej je javnost kontrafaktični ideal, h kateremu bi moral težiti demokratični razvoj, in tak status je ideja javnosti ohranila vse do danes kljub političnim in ekonomskim spremembam, ki nas sistematično oddaljujejo od Millsove »družbe javnosti«.


Demoskopija, demofobija in demagogija


Način delovanja množice in javnosti se je od Tardovih in Dreyfusovih časov do danes v marsičem spremenil, še bolj pa se je spremenila tehnologija oblastnega nadzora množic s pomočjo množičnih medijev in javnomnenjskih poizvedb (angl. public opinion polls).

Podobno kot so kritiki ob koncu 19. stoletja opozarjali, da se je del tiska marsikje iz nadzornika oblasti spremenil v orodje oblasti za neposredno (propagandno) ali posredno nadzorovanje mišljenja državljanov, so tudi razprave o poizvedbah opozarjale na njihovo protislovno naravo. Zagovorniki poizvedb so v zbiranju številskih podatkov o mnenjih in vedenju posameznikov, pomembnih za politični proces, videli rešitev naraščajočega demokratičnega primanjkljaja, nasprotniki pa so jih kritizirali kot resno grožnjo demokraciji, saj so javnost degradirale v razpršeno množico anonimnih posameznikov. Kot so poudarjali, poizvedbe ne le nadomeščajo in celo preprečujejo javne razprave, namesto da bi jih spodbujale, ampak so pogosto tudi neposredno sredstvo manipulacije, bodisi – tako kot tržne raziskave – za nadzorovanje mnenj državljanov bodisi za populistično prilagajanje strankarskih politik volilnim potrebam. Na manipulativno vlogo množičnega zbiranja podatkov v obliki odgovorov na vprašanja jasno kaže tudi nemško poimenovanje »Demoskopie«, v katerem se je javnost kot predmet proučevanja, kot je opozarjal Adorno, povsem izgubila; ankete niso namenjene izražanju javnega mnenja, temveč »opazovanju ljudstva« in manipulaciji mnenj.

Anketne poizvedbe so udomačile javno mnenje, ki se je prej neposredno izražalo na javnih prostorih in v medijih, in ga iz politično močne, pogosto moteče sile preoblikovale v povsem »nedolžen« pojav. Zaradi tega so bile poizvedbe med ključnimi dejavniki preoblikovanja nekdaj antagonističnega odnosa med javnostjo in oblastjo v administrativen odnos, ki ga nadzorujejo naročniki poizvedb.



Narava množic in javnosti ter meja med njima pa sta se še mnogo bolj kot s komercializacijo televizije in z mnenjskimi poizvedbami spremenili z množično uporabo interneta, zlasti s prodorom družabnih omrežij, kot so facebook, twitter, instagram … Nastala je hibridna množica prostorsko razpršenih pa vedno virtualno »zbranih« posameznikov. Med zbrano in razpršeno množico ni več jasne razlike; nekdaj jasno določena meja med skupinskim in množičnim, med zasebnim in javnim, med javnostjo in množico pa je postala zelo porozna. Nekoč prostorsko opredeljena javna sfera je bila v spletni različici videti tako rekoč neskončna, a tudi nepregledna.

K hibridizaciji množice in javnosti je prispeval tudi pojav spletne spontanosti, ki jo omogočajo ali povzročajo anonimnost in nevidnost spletnih uporabnikov, asinhronost komunikacije in zanikanje strokovne avtoritete, kar uporabnike interneta spodbuja k bolj neposrednemu izražanju, kot je (bilo) običajno v tradicionalnih oblikah tako javnega kot zasebnega komuniciranja. Spontanost delovanja, ki je bila nekdaj omejena le na občasno zbrano množico, v kateri je bila medosebna interakcija minimalna, je v komuniciranju na spletu vsepovsodna. Če so zgodnji avtorji morda pretiravali – videli smo, zakaj – s pripisovanjem impulzivnosti in nasilnosti zbrani množici, v novodobni »razpršeno-zbrani« spletni množici ni mogoče prezreti vse pogostejše netolerance, manipulacije in širjenja laži, sovražnega govora in spodbujanja k nasilju.

Prvomajski protest pred državnim zborom. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Prvomajski protest pred državnim zborom. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Z internetom se je še poglobila protislovna narava medijev kot orodje javnosti za nadzor oblasti in orodje oblasti za nadzor množice. Na vrhuncu moči televizije se je politika prilagajala njeni logiki spektakla, z množično uporabo interneta pa je tudi politika prevzela nove vzorce komuniciranja za reševanje starih problemov, med katerimi je od nekdaj na vidnem mestu tudi demofobija. Že Machiavelli je vedel, da je kombinacija ustrahovanja, laži in samopoveličevanja zmagovita formula za manipulativno obvladovanje množic – toda le dokler ne prestopi praga ustvarjanja ljudskega sovraštva do oblastnikov, na kar samodržci v svoji oblastni zaslepljenosti praviloma pozabijo in so zato sami sebi največji sovražniki. Demagogija, izkoriščanje čustev, predsodkov in nevednosti ljudi za netenje strasti, strahu pred oblastjo in sovraštva do drugih, propagiranje laži ter preprečevanje razumne razprave so od nekdaj učinkovito gibalo manipulacije množic, ki ji je internet odprl prosto pot z obvodom novinarstva v klasičnih medijih preko družabnih omrežij.



Internet prinaša nove, doslej neslutene možnosti komaj vidnega nadzorovanja in demagoškega manipuliranja zasebnega in javnega komuniciranja v hibridnih množicah družabnih medijev, ki jih oblastne elite s pridom izrabljajo za kovanje političnih ali komercialnih dobičkov. Kar so bile nekdaj za demonstracijo moči avtoritarnih oblastnikov vojaške parade in druge množične manifestacije, so danes instagram, twitter in druga omrežja, le da so cenejša in učinkovitejša, predvsem pa ne potrebujejo novinarskih posrednikov. Politiki – ne le avtoritarni – ne skrivajo navdušenja nad možnostjo, da njihova »resnica« lahko vsak trenutek pride neposredno do sledilcev, ne da bi jo okužila novinarska »pristranskost«. Težko si je predstavljati, kako bi brez družabnih omrežij preživel ameriški predsednik Trump, nedvomno vodilni politik spletne demagogije, ki se v povprečju zlaže 23-krat na dan; v času svojega predsednikovanja se je zlagal že skoraj dvajset tisočkrat. Tudi slovenska predsednika vlade in države sta »dopolnilno zaposlena« na twitterju in instagramu.

Politikom tega kova seveda sledi množica, ne javnost. Javnost za učinkovito in legitimno delovanje ne potrebuje demoskopije, ampak profesionalne »vmesnike« – avtonomne medije in novinarje.


Izgon medijskih morilcev iz katedrale svobode


Podredljivost in vodljivost (spletnih) množic opozarjata na veljavnost starih spoznanj o pomenu tiska in novinarstva za njeno transformacijo v javnost, kar je odkrival Tarde v aferi Dreyfus. Na to nas pravzaprav opozarja že izvirno poimenovanje novinarstva v grščini, ki kaže na njegovo temeljno povezanost z ljudstvom: Grki pravijo novinarstvu demosiografia (δημοσιογραφíα), torej pisanje o ljudstvu in za ljudstvo. Od oblastnih elit neodvisni mediji in novinarstvo so poleg delitve oblasti ključna, a vse prej kot samoumevna varovalka javnosti in ljudstva pred cenzurnimi posegi avtoritarnih oblasti.
Ob rojstvu interneta so bili mnogi – predvsem spletni aktivisti – prepričani, da pomeni internet začetek množične neposredne politične participacije v brezmejni virtualni javni sferi. Da so bile te predstave naivne, je najbolj neprizanesljivo pokazala arabska pomad, ko se je ponovno izkazalo, da so tako klasični množični mediji kot novodobna družabna omrežja učinkovito orodje za sprožanje družbenih sprememb – ne le za mobilizacijo množic – samo, če lahko v sozvočju z drugimi ključnimi dejavniki prispevajo k oblikovanju javnosti. Protestne množice, ki s pomočjo družabnih medijev postanejo pomembna politična sila, so sicer lahko hitro plen političnih skupin, organiziranih v nekakšne »investicijske sklade« za prevzeme gibanj in kapitalizacijo njihove politične moči za svoj žep. V Sloveniji je značilen primer takega prevzema ad hoc stranka SMC, s katero je Miro Cerar »uplenil« množico, ki je demonstrirala proti Janševi vladi, in prišel na oblast. Boleče tragikomično pri tem je, da je njegova »stranka na mah« v zadnjih zdihljajih svojega obstoja pred političnim bankrotom unovčila svoje poslanske glasove z diskontno prodajo vladajoči Janševi SDS, torej stranki, na plečih kritike katere je prišla na oblast.



Bolj tragično pa je, da je s kratkovidno politično preračunljivim vstopom strank SMC in Desus v vlado tlakovana tudi pot sovražnega prevzema ali uničenja nacionalne javne RTV. SDS se je odločila v svojo »katedralo svobode« enako mislečih vgraditi talibanski presežek, ki spominja na reislamizacijo carigrajske Hagije Sofije: demontažo javne radiotelevizije, za kar si (doslej sicer neuspešno) prizadeva že tri desetletja.

Avtonomni javni in neprofitni mediji so odločilnega pomena za uveljavljanje standardov profesionalnega novinarstva in s tem kulture političnega komuniciranja sploh. Poleg tega je javna RTV pri nas, tako kot v mnogih drugih državah, tudi ena najpomembnejših nacionalnih kulturno-umetniških in arhivskih institucij. A od vseh težav, izzivov in novih priložnosti, ki jih prinaša z epidemijo povezana kriza tudi medijem, vladajoča politična stranka v krizi očitno vidi predvsem priložnost, da medije in novinarstvo vpreže v voz strankarske propagande ali pa jih utiša. Ali ji bo tokrat uspelo ostati na oblasti toliko časa, da bo izpeljala že leta 1990 napovedani »labodji spev« kritičnega novinarstva, je odvisno predvsem od njenih koalicijskih partnerjev Desus in SMC, pa tudi od »prevzemne tarče«.

Kolesarski protest pred državnim zborom. FOTO: Blaž Samec/Delo
Kolesarski protest pred državnim zborom. FOTO: Blaž Samec/Delo


Predsednik vlade Janša že dolgo poziva državljane, naj ne plačujejo prispevka za javno RTV. Ko je nedavno na vladni spletni strani novinarje javne RTV in Pop TV ozmerjal z »medijskimi morilci« ter obe televiziji obtožil »hujskaškega urednikovanja in vodenja«, zaradi katerega ne pridejo do izraza »sposobni, profesionalni in etični novinarji«, je javna TV v dokaz svoje »profesionalnosti« uprizorila enourni intervju z gospo soprogo predsednika vlade. Voditeljica Odmevov se je prejšnji teden na dan, ko so bili novi medijski zakoni tema dneva, slabi dve minuti pred koncem 18-minutnega intervjuja spomnila še na nove medijske zakone. Na vprašanje, zakaj je javna razprava omejena na pet dni, ji je predsednik odgovoril, da v zakonih ni nič posebnega, kar ne bi bilo znano v Evropi (ni omenjal Madžarske), in da ima RTV slabo vodstvo, voditeljica pa je sklenila pogovor z: »Bomo videli, ali bo še kakšen dogovor mogoč …«

Z morebitnimi politično preračunljivimi ali zakonsko izsiljenimi zamenjavami »medijskih morilcev« – »nesposobnih« novinarjev, direktorjev in urednikov, ki si drznejo javno zavračati »krivdo« – s »profesionalnimi in etičnimi novinarji«, ki so sledilci predsednika SDS, se bo pot javne RTV v Canosso v vsakem primeru slabo končala. Njeno preoblikovanje v strankarsko množično glasilo ali postopno finančno izčrpavanje bi bilo hud udarec ne le za slovensko novinarstvo v celoti, ampak tudi za slovensko javnost. Le upamo lahko, da v parlamentu zbrani predstavniki ljudstva ob tem ne bodo zgolj amorfna »zbrana množica«, ampak kritičen glas javnosti, ki sicer odmeva po trgih in ulicah Ljubljane in drugih mest.

Komentarji: