V pogovoru z gledališkim režiserjem Janezom Pipanom lahko preberete:

»Velik privilegij je, če lahko nekaj mesecev živiš z njegovimi besedami, stavki, osebami in zgodbami. Izkušnja, kakršnih je malo,« je povedal o Dragu Jančarju. V pogovoru tudi o predstavi, krivdi, preteklosti, ki je preveč prekleta, umorjenima Kseniji in Radu Hribar, kaj vse je bilo umorjeno z njima, o vzrokih in načinih naših koncev ... »Potomci ljudi, ki so se v vojni odločili za različne strani, se danes ne pogovarjajo več med sabo in se dejansko, celo smrtno sovražijo,« ugotavlja leta 1956 rojeni režiser. In še: »Ni se dovolj vprašati, ali svet še potrebuje gledališče, kajti vprašanje je usodnejše: ali še potrebujemo umetnost, kulturo nasploh? Mnogi vse glasneje kričijo, da ne, da je za to škoda denarja, da je vsa kultura tako ali tako samo moška, leva in tako naprej.«

Mojstra gledališke režije je fotografiral Jure Eržen, odrsko mojstrovino pa predstavljamo s fotografijami Petra Giodanija.