Kaj od nas hočejo algoritmi?

Ben Grosser je intermedijski umetnik ter kritični opazovalec družbenih in političnih učinkov digitalnih tehnologij.
Fotografija: Grosserjeva razstava je do 22. junija na ogled v galeriji Aksioma. FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
Grosserjeva razstava je do 22. junija na ogled v galeriji Aksioma. FOTO: Jure Eržen

Spletna programska oprema je oblikovana tako, da pri uporabnikih družbenih omrežij aktivira željo po več, ki jo ob njihovih objavah hrani, a v resnici ne zadovolji, število všečkov, komentarjev, delitev in emotikonov. Slednje ne spreminja le komunikacije, doživljanja sveta ter vrednotenje sebe in drugih, ampak hkrati načenja psihofizično zdravje uporabnikov platform.

Kakšna so bila pred desetletji vaša pričakovanja glede interneta in kasneje družbenih omrežij?

Ko sem se v devetdesetih letih poleg programiranja ukvarjal z računalniško glasbo, je internet obetal veliko priložnosti za spremembo sveta na bolje. Tudi facebook, ki sem ga začel uporabljati leta 2007, se mi je na začetku zdel vznemirljiv način spoznavanja in povezovanja ljudi. Toda okoli leta 2010 sem prvič začutil, da se stvari spreminjajo. Vstop tehnoloških korporacij, kot sta Google in Facebook, je internet skorumpiral in oblikovanje spletnih prostorov je postalo prilagojeno čim hitrejšemu generiranju profita. Znašli smo se v situaciji, iz katere je zelo težko izstopiti.

Že pred petnajstimi leti ste prepoznali, da internet in družbena omrežja, poganja troje: več, rast in kvantifikacija. Na števce, ki na družbenih omrežjih ob objavah prikazujejo število všečkov, komentarjev, delitev itd., ste se odzvali s projektom Facebook Demetricator in ustvarili algoritem, ki ob objavah na facebooku skrije vse meritve in jih nadomesti z besedami; tako je, na primer, »oglej si 7 komentarjev« nadomeščeno z »oglej si vse komentarje«. Kakšni so bili na začetku odzivi uporabnikov?

Pred petnajstimi leti sem začel opažati, da pri svojih objavah na Facebooku zelo veliko pozornost namenjam številu všečkov, da me naraščajoče številke zelo osrečujejo, nizke številke pa me tako potrejo, da začutim grenko praznino. Bil sem osupel in obenem prestrašen, kajti zavedel sem se, da dnevno preštevam prijatelje na facebooku in da me bolj zanima število všečkov in komentarjev, kot to, komu in zakaj je moja objava všeč. Vprašal sem se, zakaj me številke ob mojih objavah tako zelo skrbijo in kako vplivajo na moje vedenje in vedenje uporabnikov družbenih omrežij. Kot odgovor sem ustvaril projekt Facebook Demetricator in napisal kodni program, ki brskalniku pošlje informacijo, naj omenjene meritve skrije, še preden facebookov vmesnik uporabniku prikaže objavo.

Sprva se je zdel večini Facebook Demetricator čudaški. Spraševali so me, kakšen je njegov smisel, saj če ob objavah umanjka števec všečkov, potem ne vedo, ali ravnajo dobro, ali so zanimivi. Seveda so ljudje s področja intermedijske umetnosti prepoznali, da gre v projektu za manipuliranje vmesnika in problematiziranje odnosa med vmesnikom, uporabniki in korporacijami, a večinoma so ljudje potrebovali precej časa, da so začeli vmesnik uporabljati.

Nekaj let zatem je projekt zbudil pozornost medijev, ki so začeli raziskovati, zakaj meritve odzivov na družbenih omrežjih sprožajo tesnobo, tekmovalnost in kompulzivnost. S tem projektom sem želel odkriti, kako si na podlagi številk sami ustvarjamo pravila svojega delovanja, ne da bi se tega sploh zavedali.

Kakšna je razlika med tem, ali ob objavi na družbenem omrežju vidimo število všečkov ali zgolj navedbo, da je objava uporabnikom všeč?

Vmesniki so spremenili način, kako o sebi razmišljamo in se vrednotimo. Ideja o metričnem ocenjevanju socialnih stikov je izjemno čudaška. Ko ste pred dvajsetimi leti odšli na zabavo, dan kasneje niste razmišljali o tem, da ste na zabavi povedali vic, ki se mu je smejalo sedem ljudi, spoznali tri nove prijatelje, prejeli komplimente od petih ljudi itd. Naravnost noro je, kako zelo drugačna je komunikacija na digitalnih omrežjih, ki pa je tako oblikovana z namenom, da bi lastniki platform in oglaševalci ustvarili čim večji dobiček.

Ali opažate, da so študentje in mladi umetniki, ki svoja dela objavljajo na družbenih omrežjih, v primerjavi z vami, ko ste bili njihovih let, pripravljeni manj tvegati in so zaradi pričakovanega takojšnjega odziva bolj preračunljivi?

Družbena omrežja imajo zelo močan vpliv na ustvarjalnost. Študentom na začetku študija vsakič predlagam, naj si izberejo katerega koli umetnika iz zgodovine, čigar delo občudujejo in ki je bilo tako zelo revolucionarno, da je spremenilo način razmišljanja. Predstavljate si, jim rečem, da bi takšen umetnik svoje delo pokazal majhni skupini ljudi, a ker ga v prvih desetih minutah nihče od navzočih ne bi maral, bi ga pri priči odstranil. Prav to se na instagramu nenehno dogaja. Mladi objavijo fotografije svojih del in če ne dobijo po njihovem mnenju dovolj všečkov, menijo, da delo ni dovolj dobro in ga umaknejo. Med študenti prevladuje trend, da je potrebno najprej ugotoviti, kaj se trenutno dogaja, nato pa narediti nekaj, kar je temu podobno. Vendar če je nekaj zelo drugačno od poznanega, potem ljudje potrebujejo čas za razmislek, da delo presnovijo.

V moji mladosti smo drugače razmišljali. Takrat sem med poslušanjem glasbe osupnil ob nečem, kar je zvenelo drugače od vsega, kar sem slišal dotlej, in če je večina to sovražila, se mi je zdelo še toliko bolj verjetno, da je stvar dobra, saj je bil to dokaz, da nihče prav dobro ne ve, kaj sploh je. Danes pa se zaradi metrike in algoritmov družbenih omrežij lahko zgodi, da nekemu delu nihče ne posveti pozornosti zato, ker je prezahtevno.

Ben Grosser je postavil svoje družabno omrežje, omrežje Minus, na katerem imajo uporabniki pravico do zgolj omejenega števila objav. FOTO: Jure Eržen
Ben Grosser je postavil svoje družabno omrežje, omrežje Minus, na katerem imajo uporabniki pravico do zgolj omejenega števila objav. FOTO: Jure Eržen

Na razstavi v Aksiomi sta predstavljena 47-minutna videa, v katera ste vključili odlomke posnetkov Marka Zuckerberga iz obdobja od leta 2004 do 2019. V prvem so vključeni odlomki, v katerih uporablja pojme rast, več in številke, ki se vrtijo od nekaj tisoč do na stotine milijonov in milijard. Drugi video pa povezuje posnetke, v katerih je izgovoril besedo manj (less). Ker je besedo manj v petnajstih letih uporabil v manj kot šestdesetih sekundah, je video tako zelo razpotegnjen, da deluje kot zvočna instalacija. V kakšnih kontekstih je Zuckerberg uporabil besedo manj?

Zuckerberg z besedo manj predvsem niansira in jo uporablja v smislu malo manj, več ali manj, potrebujemo manj dezinformacij, manj polarizacije, več tega in manj onega … Odločil sem se, da bo dolžina obeh videev enaka, zato v drugem videu beseda less ni razumljiva, zaradi česar učinkuje kot zvočno delo.

Zakaj nekateri ekonomisti in finančniki kljub učinkom podnebnih sprememb in trenutnim krizam še vedno uporabljajo pojem neomejena rast?

Mislim, da gre za različni skupini ljudi. Facebook doslej ni izkusil nič drugega kot neomejeno rast. Med pripravljanjem omenjenih videev sem opazil, da je Mark Zuckerberg sprva govoril o številu uporabnikov facebooka, zadnja leta pa govori o tem, koliko od preostalih milijard svetovnega prebivalstva bi bilo treba pridobiti, da bi se pridružili facebooku. Facebook, ki je od lani preimenovan v Meta, je najhitreje rastoča korporacija v zgodovini kapitalizma in je v sedemnajstih letih dosegla vrednost trilijon dolarjev. Ko ga je Zuckerberg pri devetnajstih letih ustanovil, se mu je verjetno zdelo zabavno govoriti o neomejeni rasti. Zanj je vse akumulacija denarja in vpliva, tako da morda računa na to, da bo svetovno prebivalstvo še naprej naraščalo podobno kot doslej.

Pri ekonomistih, ki govorijo o neomejeni rasti, pa gre predvsem za laž, ki si jo ponavljajo zato, da bi verjeli, da se bo takšen sistem nadaljeval v nedogled. A že pandemija covida kaže, kako se svet lahko iznenada upočasni in nastopi kaos. Mark Fisher govori o kapitalističnem realizmu, po katerem ne le niso možne alternative neoliberalnemu kapitalizmu, ampak si alternativ niti ni mogoče zamisliti oziroma predstavljati.

Lani ste ustvarili družbeno omrežje Minus, na katerem ima vsak uporabnik na voljo le sto objav. Ali je sploh umestno vprašanje, koliko uporabnikov ima omrežje Minus?

Moja odgovor na to vprašanje je vedno isti: Ima jih dovolj. Ne zanašam se na to, da bo število uporabnikov naraščalo. Če ga ljudje ne bodo več uporabljali, prav, kajti tudi to je pomemben del projekta.

S projektom Minus opozarjate, da je potrebno premisliti, kaj objavljati na družbenih omrežjih, obenem pa tudi na končnost, da ne rečem umrljivost. Kako se nanj odzivajo različne generacije uporabnikov?

Različno. Večina je k družbenemu omrežju Minus pristopila iz radovednosti, ker jih je zanimala izkušnja, kaj sploh pomeni omejitev na sto objav, za tiste, ki imajo po sto objav dnevno, je to nedvomno težko. Nekateri uporabniki so obsedeni z omejitvijo in me nagovarjajo, naj razmislim, ali ne bi števila objav povečal, drugi razmišljajo o tem, koliko časa bo preteklo od njihove prve pa do zadnje objave, koliko bodo stari ob svoji zadnji objavi, kako in za katere vsebine naj objave razporedijo skozi svoje življenje. Tako so nekateri začeli objavljati svojih sto najljubših pesmi, glasbenih del oziroma komadov itd., zelo zanimiva pa je kategorija uporabnikov, katerih objave so zelo osebne, pri čemer jim ne gre za nabiranje prijateljev, ampak za bivanjske razmisleke. Slednji pišejo, da ne vedo, kaj bi s svojim življenjem, drugi v objavah navajajo samo številke itd. Pri tem projektu se mi zdi pomembno, da ljudje poskušajo nekaj drugačnega, torej nekaj, kar deluje igrivo. Igrivost in humor sta izginila z večine digitalnih platform, Minus pa ju spodbuja in ohranja.

Na predavanju v Cukrarni ste omenili uničevalne vplive družbenih omrežij, najbolj nevaren med njimi je zlasti za mladostnike instagram, ki je namenjen objavi fotografij.

Res je, zato sem se odločil, da uporabniki ne bodo objavljali fotografij, ampak namesto tega lahko fotografijo opišejo, navedejo povezavo do fotografije, uporabljajo emotikone in podobno. Razlog, da ima instagram najbolj negativne učinke na samopodobo uporabnikov je v tem, da je fotografija povezana z meritvami. Tudi v preteklosti so se ljudje primerjali z objavljenimi fotografijami v medijih, toda na digitalnih platformah odzive na objave fotografij merijo števci. A v resnici ne vemo, kaj pomeni števec ob naših objavah. Razlogi, da objava ne prejme toliko všečkov, kot bi si jih želeli, so različni, lahko da ljudem ni bila všeč, a še večja je verjetnost, da je mnogi niti niso videli, ker je algoritem ni prikazal, ali pa si niso vzeli časa, da bi si jo ogledali. Obenem pa drži tudi obratno, da veliko všečkov ob fotografiji ne pomeni, da so jo uporabniki premišljeno všečkali, kaj lahko so ikono kliknili kompulzivno.

Prav tega ste se lotili v projektu Go Rando, razširjenem spletnem brskalniku, ki uporabniku omogoča zavajanje algoritma …

Pred leti sem razmišljal o tem, zakaj je mogoče na facebooku objave le všečkati, ne obstaja pa ikona, s katero bi izrazili, da nam nekaj ni všeč. Ko je leta 2015 Facebook uvedel nabor emotikonov, je bilo to obdobje brexita, ameriških volitev, Cambridge analitike, in takrat sem se začel spraševati, kdo vse ima dostop do naših podatkov, ki se zbirajo na facebooku. Z Go Rando nisem hotel izzvati le zbiranja podatkov, ampak sem želel odpreti razpravo o tem, da četudi facebook ponuja možnost za izražanje čustev in občutij, nas to ne obvezuje, da jo uporabimo. Seveda ne želimo zavajati svojih spletnih prijateljev, vendar nam ni treba izraziti, kaj čutimo do blagovne znamke, ki ji sledimo. Emocije so namreč mnogo bolj zapletene od emotikonov, ki koristijo predvsem korporacijam za lažje trženje izdelkov.

Ko uporabnik klikne na ikono like, Go Rando naključno izbere eno od sedmih ikon za izražanje občutij. Po daljši uporabi vas bodo facebookovi algoritmi prepoznali kot čustveno uravnoteženega uporabnika, ki v enaki meri občuti jezo,veselje, žalost in ljubezen, saj ne bodo vedeli, ali so vaša občutja pristna ali ne.

Obstaja kar nekaj taktik, kako se na spletu in družbenih omrežjih izogniti nadzoru, toda kakšne so alternative obstoječim sistemom?

To je zelo pomembno vprašanje. Če želiš biti del sodobne družbe, moraš biti tako ali drugače prisoten v teh sistemih. Večina ljudi se ne more preprosto odklopiti, tisti, ki to možnost imajo, so namreč privilegirani, da to delo v njihovem imenu oziroma zanje počno drugi. Mislim, da bi morali najti samoobrambe taktike, ki bi predstavljale radikalne alternative obstoječemu stanju, s katerimi bi bili na digitalnih platformah navzoči, ne da bi se jim povsem prepuščali.

Programske opreme ne kaže dojemati kot fiksen prostor predpisanih odzivov, temveč prostor eksperimentiranja. Vselej se velja vprašati, kaj program hoče od nas, in sicer zato, da bi se odzvali drugače, kot od nas pričakuje algoritem. To ni enostavno, saj se Silicijeva dolina zanaša na distanco med peščico, ki odloča o programski opremi, in večino, torej njihovimi uporabniki. Med ustvarjalci in lastniki programske opreme na eni strani in na drugi strani uporabniki obstaja prazna lepa fasada, ki nas vsak dan nagovori z vprašanjem: O čem razmišljaš danes? Sporoči, kaj imaš v mislih … A namesto tega, da bi se na omenjeno vprašanje odzvali, bi se bilo bolje vprašati, koga to vprašanje zanima, komu koristi, da na družbenem omrežju objavim svoje razmišljanje in svoje počutje.

Označujejo ga za neprekosljivega kralja zloveščih terapij. FOTO: Jure Eržen
Označujejo ga za neprekosljivega kralja zloveščih terapij. FOTO: Jure Eržen

Uporabniki družbenih omrežij bi se morali zavedati svoje ranljivosti, pa tudi tega, da njihovi ustvarjalci in lastniki z našo uporabo družbenih omrežij kujejo ogromne dobičke in si povečujejo moč.

Menite, da so ljudje pripravljeni razmišljati o tem in uporabljati strategije, ki jih omenjate?

Kljub projektom, v katerih se umetniki kritično lotevamo interneta in družbenih omrežij, bi bil pred tremi, štirimi leti moj odgovor na to vprašanje zelo pesimističen. Toda v zadnjih letih prihaja do sprememb. Ameriško novinarstvo, ki je do Trumpove zmage oboževalo Silicijevo dolino, je do nje postalo kritično in začelo razkrivati negativne učinke digitalnih medijev. Veliko upanje mi je vzbudila tudi žvižgačka Frances Haugen, ki je lani pustila službo pri Facebooku in javnosti razkrila dokumente o tem, da kljub temu, da so interne raziskave v Facebooku pokazale negativne učinke družbenih omrežij na duševno zdravje mladih in otrok, korporacija na izsledke raziskav ni reagirala in še naprej na ustaljen način ustvarja dobičke.

Moji študentje nimajo iluzije, da bi lahko živeli brez interneta in družbenih omrežij, a vendarle opažam, da postajajo skeptični in v svojih projektih raziskujejo, kako se zaščititi pred slabimi vplivi digitalne tehnologije in medijev. Po naravi nisem ravno optimist, a kot vidim, se odnos uporabnikov do digitalne tehnologije resnično spreminja.

Komentarji: