Ko nad sodnikom ni nikogar

Ustavno sodišče ni razdeljeno na levico in desnico. Delitev je mnogo bolj zapletena.
Fotografija: Sedanja zasedba ustavnega sodišča. FOTO: Uroš Hočevar
Odpri galerijo
Sedanja zasedba ustavnega sodišča. FOTO: Uroš Hočevar

Študije so potrdile, da so med sodniki velike razlike. Moški sodijo drugače od žensk. Poročeni drugače od samskih in razvezanih. Tisti s katoliškimi vrednotami drugače od tistih s socialističnimi. O tem se v Sloveniji ne piše, a judicial behavior, sodniško obnašanje, je v svetu že pol stoletja dobro raziskano.



Sodniki niso roboti, in čeprav se tega pogosto niti ne zavedajo, na njihove odločitve vplivajo izkušnje iz otroštva in družinskega življenja, njihovi prijatelji, spolna usmerjenost, vrednote, privzgojene od staršev in družbe, ter mnogi drugi dejavniki, ne le naklonjenost eni ali drugi politični opciji ali naklonjenost nekemu odvetniku. Tudi trenutno razpoloženje vpliva na sojenje. Študija desettisočih odločitev je celo dokazala, da so sodniki, ki se jim je mudilo na malico ali domov, sprejemali šokantno drugačne in za obtožence manj ugodne odločitve, kot so jih ti isti sodniki sprejemali v preostalih delih dneva. Kdor to zanika, zanika ugotovitve več sto raziskovalcev, ki so sodniškemu obnašanju posvetili celotno kariero in življenje. Razvili so metode za ugotavljanje lastnosti in razlik med sodniki ter za merjenje različnih vplivov na odločitve. Posamezne sodnike so analizirali do podrobnosti. Richard Posner, Laurence Baum, Lee Epstein in Cornell Clayton so le nekateri.

Pred upravnim, ustavnim in Evropskim sodiščem za človekove pravice so posebne vrste spori. Pri njih je na eni strani posameznik, na drugi država. Nekaterim sodnikom je zaradi različnih vzrokov bliže državni aparat, drugim posameznik, ki mu država posega v pravice. Ameriški raziskovalec James Leahy jih deli na freedom fighters oziroma »borce za svobodo« in na tiste, ki običajno glasujejo v korist države. Razlike med njimi so ogromne. Na Evropskem sodišču za človekove pravice so sodniki, ki v sporih, kjer med sodniki ni soglasja, v 80 odstotkih glasujejo s posameznikom in v 20 odstotkih z državo, na drugi pa so takšni, ki v 80 odstotkih pritrdijo državi in v le 20 odstotkih posamezniku. Kaj jih žene, da takrat, ko je le mogoče, glasujejo za omejevanje pravic, si stroka ni edina. Je pa jasno, da zakonodajna in izvršilna oblast radi postavita takšne sodnike, ki nato potrjujejo njene odločitve. Priznani in dolgoletni sodnik, profesor, avtor več kot petdesetih knjig in največkrat citirani pravnik dvajsetega stoletja Richard Posner v knjigi How Judges Think razkriva, da sodnike pri odločitvah motivira podobno kot druge ljudi: osebni interes. V osebni interes spadajo možnost napredovanja, višja plača, odobravanje sodelavcev in okolice, povečanje prostega časa, udobje, ugled.

Modri strop Plečnikove palače

Na sodnikovo odločitev vpliva tudi, ali je kdo nad njim in kdo je ta. Sodniki prvostopenjskih in višjih sodišč so med seboj stkali dolgoletna poznanstva in so v različnih odnosih. Prijateljstva, spori, osebne izkušnje, ljubezenska razmerja, strinjanja in nestrinjanja so dejavniki, ki vplivajo na odločitve. Na Hrvaškem so pred kratkim odpravili krajevno pristojnost sodišč druge stopnje, da o isti zadevi ne odločata več sodišči prve in druge stopnje v istem kraju, ampak računalnik naključno dodeljuje spise med sodišča druge stopnje po vsej državi.

Ko sta nad sodnikom vrhovno in ustavno sodišče, ki kršitve ustave odpravljata, bo sodnik bolj pazil, da ustavo spoštuje. Kaj pa, ko nad njim ni nikogar? Ob nastopu dela druge generacije slovenskega ustavnega sodišča je prevladovalo prepričanje, da je nad njo le modro nebo – kot je moder strop v Plečnikovi palači ustavnega sodišča. Med letoma 1998 in 2008 je kljub očitnim kratenjem ustavnih pravic brez obrazložitve zavrgla na tisoče ustavnih pritožb. Niti prepričljiva ločena mnenja sodnika Cirila Ribičiča večine niso omajala. Le redke od žrtev, ki so jim državni organi kratili ustavne pravice, so iskale pravico v Strasbourgu in nekaj let po tej drugi generaciji ustavnega sodišča je Slovenija podrla rekorde v številu ugotovljenih kršitev evropske konvencije človekovih pravic na prebivalca.

Pred enim letom je Slovenija dobila šest novih ustavnih sodnikov. Njihove odločitve pravniki pozorno spremljamo. Razlike med ustavnimi sodniki so bile hitro opazne. Andraž Teršek je kmalu opozoril na »preveliko kakovostno razliko v razumevanju, poznavanju in mišljenju ustavnega prava, ustavništva in pravne filozofije, predvsem pa v odnosu do človekovih pravic in svoboščin« med ustavnimi sodniki in sodnicami. Opozoril je na pomanjkanje »rahločutnosti, neformalističnosti in odgovorne odločnosti v prid pravic in svoboščin posameznika – zlasti v odnosu do države«. Izpostavil je »globoko brezno med pravoslovno in ustavniško manj prepričljivo večino in v tem smislu bolj prepričljivo manjšino. Ali najbrž med petimi osebami na tej funkciji in enim samim. Upam, da se to ne bo zgodilo. To se ne sme zgoditi. Naj se to ne zgodi.« Pohvalil je »učbeniške ustavnopravne razlage v ločenih mnenjih enega od novih ustavnih sodnikov (žal in pričakovano v manjšini)«. Tudi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic je javno čestital Klemnu Jakliču in njegovo prvo ločeno mnenje ocenil kot »uravnoteženo, umirjeno in odlično argumentirano«.

A v zadnjem letu nismo dobili le šest novih ustavnih sodnikov. Novo je tudi, kar je nad njimi. Oziroma česa ni več. Ni več takšne nevarnosti nadzora Evropskega sodišča za človekove pravice, kot je bila prej. Slovenija je aktivno pristopila k preprečevanju obsodb v Strasbourgu, predvsem s ponujanjem denarja, znanega kot pravično zadoščenje, žrtvam kršitev in vlagateljem pritožb na ESČP. Pohvale vredno in prav je, da žrtve prejmejo odškodnino. Izvrstno je tudi, da je obsodb v zadnjih letih manj in da se kršitve sanirajo že v Sloveniji. Škoda pa je, da se ustavni sodniki zavedajo, da bo žrtvi, o katere ustavni pritožbi odločajo, država verjetno v primeru pritožbe na evropsko sodišče ponudila pravično zadoščenje. In s tem se zavedajo, da nad njimi ni več nikogar. Še posebno škodljivo je to za primere, ko je mnogo podobnih žrtev in večina ni iskala pravice na sodiščih. Zamislimo si na primer otroke invalide, diskriminirane z nedostopnimi šolskimi stavbami. Žrtev je mnogo, tožbo vloži morda eden. V takšnih primerih je prej evropsko sodišče kršitev ugotovilo in posledično je državni zbor popravil predpise, kršitev pa je bila odpravljena za vse žrtve. Če ob novih ukrepih tista žrtev, ki je pred sodiščem, prejme odškodnino pred izdajo sodbe, za druge kršitev ostane.

Razpoka na ustavnem sodišču

Po enem letu je jasno, da so novi ustavni sodniki močno razdeljeni. A ne na leve in desne, kot mnogi prehitro sklepajo. Ampak, podobno kot evropski, na tiste, ki sta jim bliže država in omejevanje pravic, ter tiste, ki čutijo naklonjenost od žrtev, ki jim država posega v pravice. Velika večina zadev nima nič z levo-desno delitvijo. Med pritožniki so Rom, ki se bori za pravico do doma, obdolženec, ki mu sodnik ni dovolil zaslišanja priče, in obsojenec, ki se mu sodba ne zdi dovolj obrazložena. V enem letu po 1. aprilu 2017 spletni iskalnik pokaže 25 odločitev o ustavnih pritožbah, kjer sodniki niso bili soglasni. Sodnik Jaklič je pritožniku pritrdil ali se zavzel za vsebinsko obravnavo pritožbe v več kot 95 odstotkih in sodnik Šorli v več kot štirih petinah zadev, kjer sta sodelovala. Sodnik Knez v le 45 in predsednica Sovdatova v 40 odstotkih. Sodniki Accetto, Pavčnik, Korpič Horvatova in Jadek Pensa so bili na strani pritožnika v tretjini teh glasovanj. Največ skrbi vzbuja sodnica Špelca Mežnar, ki kršitve ustave ne prepozna niti takrat, ko jo drugi vidijo. Kadar ni bilo soglasja, je v 91 odstotkih glasovala za zavrženje ali zavrnitev ustavne pritožbe.

Predsednica sodišča Jadranka Sovdat je pustila trajen pečat. Pod njenim vodstvom je sodišče uredilo mnoge vidike volitev po najnovejših svetovnih trendih. To ne čudi, saj je naša vodilna avtorica in poznavalka volilnega spora. Sodišča bodo odslej odprta za volilne spore, pritožbene poti jasne, volivci bodo lahko dokazovali nepoštenost glasovanj na javnih in ustnih obravnavah, v primeru večjih kršitev pa bodo glasovanja razveljavljena in ponovljena. Standardi Sveta Evrope so ustavne vrednote in vsa volišča bodo dostopna invalidom. Volitve s pretirano enostransko kampanjo, kjer se druge strani ne sliši, se štejejo za nepoštene. Če bo letos sodišče odpravilo še neenakosti pri volilnih okrajih in omogočilo volivcem odločilen vpliv na izbiro kandidatov, ki nam ga ustava obljublja že osemnajst let, a ga še vedno nimamo, bo v celoti vzpostavilo ustavni okvir za svobodne in poštene volitve.

Razlike med ustavnimi sodniki so na daleč vidne, kot sta že lani zapisala Teršek in Krivic, iz ločenih mnenj. Jakličevih je že za debelo knjigo in so redno čtivo pravnikov in študentov. So argumentirana, ostra in o delovanju sodišča razkrivajo tisto, kar se je prej le šepetalo. Iz mnenj Korpič Horvatove se čuti njena skrb za socialno državo in socialne pravice, odprtost za različna stališča in odlično poznavanje davčnega, finančnega in delovnega prava. Pavčnik skoraj brez izjeme glasuje z večino in ni objavil ločenih mnenj. Knezovi mnenji sta le dve, a sta toliko bolj presenetljivi. Standarde Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so evropski minimum, vidi kot »visoke meje«, spoštovanje teh pravic, v kar nas evropsko sodišče »sili«, se mu ne zdi »najboljša rešitev«, saj je Slovenija tako »posebna«, »da bi bilo treba vzpostaviti dialog z ESČP«. In to zapiše pri tako osnovni pravici, kot je pravica imeti dostop do sodnika, preden ti država želi porušiti stanovanje. Zaskrbljen je, da bodo sodišča »obremenjena« zaradi ljudi, ki se bodo obrnili na sodišče, naj pred rušenjem preveri, ali bo rušenje stanovanja zakonito. Pred sodniki ni bilo vprašanje, ali črne gradnje rušiti ali ne, ampak ali naj imajo ljudje možnost preveriti zakonitost rušenja že pred njim ali šele po njem. Ali naj bodo vrata sodišča pravočasno odprta, da nas sodnik posluša. Saj se vendar lahko zgodi, da se je inšpektor zmotil in je odredil rušenje hiše, ki je ne bi smel. In če se lahko obrnem na sodišče šele po rušenju, bo prepozno. Ustavni sodnik Knez ni bil zaskrbljen za družine, ki bi protipravno ostale brez doma, zaskrbljen je bil za sodišče, ki ga bodo morda te družine obremenile. Ob takšnih stališčih ustavnih sodnikov postaja jasno, zakaj ESČP pri mali Sloveniji ugotovi več kršitev konvencije kot pri štiridesetkrat večjih Nemčiji in Veliki Britaniji.

Na sodnike vpliva tudi vztrajnost oškodovancev. Volivci invalidi so zaradi diskriminacije ob nedostopnih voliščih vlagali tožbe deset let. Ustavno sodišče je njihovo vlogo leta 2010 zavrglo, češ da »kršitev ni podana«. Vztrajali so in poslali še drugo vlogo. Niti tu niso bili uspešni. Takoj so poslali še tretjo in četrto vsebinsko enako vlogo. Četrtič jim je uspelo. Ustavne sodnice in sodniki so si morda premislili zaradi vztrajnosti pritožnikov ali pa zato, ker so invalidi sodišču sporočili, da pri pritožbah invalidov nad ustavnim sodiščem ni več le modro nebo, ampak odslej mednarodna konvencija za pravice invalidov omogoča individualno pritožbo na novi Odbor Združenih narodov za pravice invalidov. A mnogi, ki jim država posega v ustavne pravice, nimajo denarja, časa in energije, da bi ponavljajoče vlagali pritožbe, veliko kršitev pa se zgodi le enkrat in tu ponovna pritožba ni več dovoljena. Ali pa je njihov spor takšne narave, da nadaljnja pritožba na mednarodno instanco ni več mogoča. Takšen je bil tudi zadnji spor Vilija Kovačiča. Če bi se ustavno sodišče držalo napotil Sveta Evrope, po katerih naj se država učinkom kvoruma pri referendumih izogne, saj ta ekstremno popači rezultate in je nezdrav za demokracijo, bi mu pritrdili, a jim ni bilo treba, saj v referendumskih sporih nad njimi ni nikogar. Da jim je še lažje, ko v odločbi predstavijo Kovačičevo pritožbo, tega ključnega Kovačičevega argumenta niti ne omenijo in se potem do njega ne opredelijo.

Ustaljena praksa, ki ne obstaja

Ko nad sodnikom ni nikogar, si lahko privošči marsikaj. Ustavni sodnik Accetto, na primer, je bil poročevalec v zadevi, kjer je senat treh sodnikov zavrgel ustavno pritožbo z obrazložitvijo, da mu to dovoljuje »ustaljena ustavnosodna praksa«, ki pa je ni navedel. In to je bil celo edini argument za zavrženje. Nižjim sodiščem bi sodba padla, če bi se sklicevala na prakso, ne da jo navedla. A nad nižjimi sodišči je nekdo. Pregled celotne prakse ustavnega sodišča je potrdil, da te »ustaljene ustavnosodne prakse« ni mogel navesti, ker je med dostopnimi odločitvami sploh ni. Ne obstaja. Zato si jo je morda ustavni sodnik izmislil ali pa se je zanašal na neko neobjavljeno neobrazloženo prakso, kar ni nič manj nesprejemljivo. A ustavni sodnik to lahko stori, saj nad njim ni nikogar.

V Strasbourgu ni obsojena Slovenija, njeno ljudstvo ali vlada. Obsodba pomeni, da sodniki, predvsem ustavni in vrhovni, ki bi morali konvencijo poznati in ji slediti, tega dela niso opravili. V večini zadev, ko je ESČP v zadnjih letih ugotovilo kratenje pravic v Sloveniji, ustavno sodišče pritožbe sploh ni vzelo v obravnavo, ker se mu ni zdela dovolj pomembna. A če je dovolj pomembna za evropske, bi morala biti tudi za ustavne sodnike. Kdor sprejme funkcijo varuha ustave in ustavnih pravic, s tem pa tudi funkcijo filtra, ki ima nalogo ugotoviti in preprečiti kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah, ne bi smel izbirati le njemu zanimivih zadev, manj pomembne pa puščati evropskim sodnikom. Čas je, da se konča obdobje pretiranega formalizma in zaprtosti ustavnega sodišča za manj pomembne in sodnikom nezanimive zadeve. In prve ocene dela nove sestave ustavnih sodnikov bodo z ESČP prišle kmalu. Javnost lahko pripomore, da ob vsaki v Strasbourgu ugotovljeni kršitvi opozori tiste ustavne in vrhovne sodnike, ki bi konvencijo morali poznati, pa je niso. S tem sodnikom in vsej Sloveniji pomagamo, da bo kratenja pravic v prihodnje manj. ●


Prof. dr. Jurij Toplak je redni profesor ustavnega prava na Pravni fakulteti v Mariboru.

Komentarji: