Ko opazujem ljudi, se mi zdi, kakor da imam pred seboj dvorišče z živalmi
Francoski romanopisec, esejist in glasbeni kritik Benoît Duteurtre ima v književnosti rad nostalgijo.
Odpri galerijo
Francoski romanopisec, esejist in glasbeni kritik Benoît Duteurtre.
Ljubi umetnost, zato povezuje različne govorice – literaturo posebno z glasbo – in ga sploh zanimajo vsi umetniški izrazi. Všeč mu je oziranje nazaj, zato mu je tudi v književnosti všeč nostalgija. Rad ima življenje, zato je vesel človek, bonvivan, pa čeprav mu gre sodobni svet precej na živce ... Tudi takšen se zdi francoski pisatelj Benoît Duteurtre.
Romanopisca, esejista in glasbenega kritika Benoîta Duteurtra je mogoče brati v več kot dvajsetih jezikih. Mednarodno mu je uspelo predvsem s satiričnim romanom La petite fille et la cigarette [Deklica s cigareto, Fayard, 2005], ki so jo na Češkem in v Romuniji tudi odrsko uprizorili. V ZDA se je dvignil prah, potem ko se je pokazalo, da si je ameriški igralec, humorist in režiser Shia LaBeouf omenjeni roman plagiatorsko prisvojil pod naslovom Stale N Mate.
V slovenščini je prav zdaj v prevodu Luke Novaka [Totaliteta] izšla njegova mozaična in nostalgična Knjiga za odrasle [Livre pour adultes, Gallimard, 2016], o čemer sem pisala že v zadnjih Književnih listih. Govori o nekdanji Franciji in se poklanja (surrealističnemu) obdobju med obema vojnama, ko je po Parizu kot mestu spektakla še vel neponovljiv umetniški esprit in pritegoval zanimive ljudi od vsepovsod. »Danes pa Francija sploh ne izumlja več svoje lastne kulture.«
Benoît Duteurtre, s katerim sem se pred kratkim pogovarjala v Parizu, je bil tudi gost včeraj končanih Nodierovih dnevov v Ljubljani.
Blizu vam je Normandija, kjer ste se rodili v Le Havru. Je vam uspelo rešiti enigmo Mauricea Leblanca, avtorja romanov o goljufivem gentlemanu Arsènu Lupinu, o Votli igli v Étretatu nedaleč stran?
(Smeh.) Ne, a kot vsi otroci v ljubkem letoviščnem Étretatu, kjer je imela moja družina počitniško hišo in sem o njem pisal v knjigi Les Pieds dans l’eau [Z nogami v vodi, Gallimard, 2008], sem tudi jaz sanjaril v bližini pečin. Včasih prav tako s čolnom sem iskal vhodna vrata v Votlo iglo [skalnato štrlino iz morja v obliki igle] in njen zaklad, o čemer je tako krasno pisal Maurice Leblanc. Neverjetno je, kako močno domišljijo je znal sprožiti.
Normandija je krasna pokrajina impresionizma in književnosti, saj so iz nje tako ali drugače črpali od Flauberta in Chateaubrianda do Prousta in še koga, danes pa ste, med drugim, z njo povezani pisatelji Annie Ernaux, Maylis de Kerangal in tudi vi.
Odraščal sem v Le Havru, od koder je moja družina. Ko sem se začel navduševati nad umetnostjo in sem želel postati pisatelj, me je fasciniralo odkritje, kako so bili vsi veliki umetniki, ob katerih sem se navdihoval, ali rojeni v Normandiji, ali so tam živeli nekaj časa, ali so bili kako drugače povezani z njo. Velika sreča je bila odrasti v deželi Clauda Moneta, Marcela Prousta ..., saj so mi delovali zelo domače. Občutek sem imel, da odraščam tudi v njihovem svetu. Kot najstnika me je posebno zaznamoval Claude Monet, ki se je kakor jaz rodil v Le Havru, kjer je preživel otroštvo, potem pa se je odpravil v Pariz in se vrnil v Normandijo, v Étretat, kjer je veliko slikal. Spremljala me je njegova zgodba o mladeniču iz Le Havra, ki se nameni v Pariz, da bi tam zaslovel. A navduševali so me še drugi: Jacques Offenbach, na tujem manj znani humorist Alphonse Allais pa Eric Satie ... Bili so čisto blizu mene in za povrhu iz umetniškega obdobja, ki mi je silno všeč in se nanj veliko navezujem.
V Franciji se je treba, kdor si želi biti uspešen, še danes s podeželja odpraviti v Pariz, kajne? Tudi vi ste se.
Kdor hoče v Franciji, ki je centralizirana država, postati prepoznaven umetnik, se odpravi v glavno mesto. Praviloma je tako. Vse umetniško se dogaja v središču, nekoč se je morda še v Versaillesu, čeprav obstajajo tudi druga mesta z močno identiteto, Marseille, na primer. Ta pot v Pariz, ki je tudi moja usoda, je pogostna tema romanov: že Balzac je pisal o mladeniču Rastignacu, ki se je podal v Pariz, da bi tam opozoril nase.
Sedaj ste v Parizu, kjer pa ste najraje doma, ali kako? Napisali ste knjigo kolumen Pourquoi je préfère rester chez moi (Zakaj raje ostanem doma, Fayard, 2017).
Najraje sem doma, ker mi ni najbolj všeč, kako se vrti ta svet, niti to, kakšni so postali Evropa, Francija, novodobni turizem. Nimam želje po potovanjih, saj me precej deprimirajo letališča in ti poceni leti. Doma pa imam svoj svet, v njem so stvari, ki jih imam rad, moji glasbeniki, ki jih poslušam, slikarji, pisatelji … Moj dom je Pariz, kjer preživim večino časa. Doma se počutim tudi v svoji hiši v gozdnatih Vogezih, kamor odhajam ponavadi pozimi in še v pomladnih dneh. In domača mi je Normandija, kjer v Étretatu preživim večidel poletja in kjer se navadno lotim nove knjige.
Obvladujete in uspešno povezujete več žanrov: literaturo, ki je vaša prva umetniška govorica, z glasbo, a tudi novinarstvo s književnostjo. Kako delate?
Od nekdaj živim z obema, z literaturo in glasbo, že pri petnajstih sem želel biti umetnik: pisatelj, čeprav sem hkrati še slikal in se ukvarjal z glasbo. Pišem zjutraj in samo moji so tudi dopoldnevi. Ko se lotevam kakšne nove knjige in se moram dobro koncentrirati, ostajam najraje na deželi, bodisi v Étretatu bodisi v Vogezih. Moj ritem je docela podrejen pisanju: začnem zgodaj zjutraj, delam celo dopoldne in včasih še popoldne. Tako intenzivno pišem po mesec ali dva, potem pa knjigo dolgo, tudi več mesecev, popravljam, navadno v Parizu in zjutraj, ko so moje misli jasne in se mi zlahka porajajo.
Napišete po en roman na leto, kajne?
V zadnjem obdobju res, saj sem v precej ustvarjalnem obdobju, prej pa sem jih izdal manj in kdo ve, kako bo v prihodnje. Pravzaprav dokončam po dva romana na dve leti, saj vedno pripravljam dve knjigi hkrati. Nekako ne zdržim, da bi se dolge mesece zapored ukvarjal z istim besedilom, ker potem ne vidim ničesar več jasno in ni kritičnega odmika. In tako se po en mesec ali dva ukvarjam z eno knjigo, nato pa jo odložim na stran, da bi se poglabljal v drugo. Zatem se spet vrnem k prvi in tako naprej, znova in znova.
Vmes pišete tudi kolumne, literarne in drugačne, pa tudi glasbene kritike za časopisje: za Monde diplomatique, Figaro littéraire, Classico ..., torej v novinarski govorici, ki je drugačna od literarne.
V književnosti sta resda pomembni domišljija in svoboda pri ustvarjanju lastne forme, a v svojih literarnih delih razkrivam tudi svoj pogled na svet, kar pomeni, da sta si lahko novinarska in literarna govorica blizu. Po drugi strani pa poskušam biti tudi v svojih kolumnah nekolikanj literaren – v smislu, da vedno pripovedujem v prvi osebi. Rad izhajam iz kakšne anekdote, podrobnosti ali sploh česa, kar sem doživel, potem pa to razširim na žurnalistično refleksijo. Všeč mi je subjektivni žurnalizem (smeh).
In branje?
Vedno berem v postelji, bolj ko ne vsak dan, čeprav je za branje potreben čas. Kadar se lotevam pisanja nove knjige, takrat ne berem veliko.
Koga je treba brati?
Zanimajo me mladi francoski pisatelji in klasiki. Michel Houellebecq je že klasika, po vsaki njegovi knjigi sežem takoj, ko izide. Pravi bralski užitek ponuja.
Kdo je še tak?
Moj stari prijatelj Milan Kundera, seveda, čeprav že nekaj časa ni objavil nove knjige. In pisatelji, ki so morda manj znani v tujini, kot sta Jérôme Leroy in Olivier Maulin, ali veliko prevajani Emmanuel Carrère pa Frédéric Beigbeder, ki je moj prijatelj, tudi Yasmina Reza. Toda najboljši je zame Houellebecq.
Je francoska literarna srenja zelo tekmovalna?
Da, zato ker ima literatura v francoski družbi še vedno poudarjeno mesto. Ekonomsko gledano njen vložek ni tako pomemben, simbolno pa šteje izredno veliko. Francija je država, katere zgodovina je tesno povezana s knjigo, francoska kultura je poudarjeno literarna, mnogo bolj kot, denimo, glasbena. Inteligenca se od drugih loči tako, da kupuje knjige ali jih celo piše. Tudi vsak francoski politik mora napisati vsaj po eno ali dve.
Predsednik Emmanuel Macron se je podpisal pod, denimo, Révolution [Revolucija, XO Éditions, 2016], premier Édouard Philippe pod Des hommes qui lisent [Moški, ki berejo, JC Lattès, 2017].
Da, premier je pisal tudi o svojem literarnem okusu. In ker je knjiga še naprej v srčiki naše družbe, ni malo ljubosumja in se prav okrog nje vzpostavljajo razmerja moči.
Kako ostati viden ob tolikšni hiperprodukciji v Franciji, ko nove knjige tedensko umikajo s knjižnih polic?
Rekel bi, da se 90 odstotkov knjig, govorim o literaturi, proda v največ nekaj sto izvodih. O njih ni napisan noben članek, da so izšle, ne opazi nihče. Na koncu se pokaže, da predstavlja literarno življenje v Franciji zgolj deset odstotkov celotne produkcije. Kakor povsod na tujem se tudi naš založniški trg vse bolj naslanja na bestsellerje. Po eni strani obstajajo knjižne uspešnice, ki poganjajo vso mašinerijo, po drugi strani pa je množica knjig, ki se izjemno slabo prodajajo ali sploh nič. Vse manj je takih vmes: in prav te so pomembne, torej knjige, ki jih pišejo avtorji z daljšimi pisateljskimi karierami, ki imajo določeno publiko in so dokaj znani. Medprostorje, ki je ključno za umetniško življenje v državi, je ošibila gonja za uspešnicami.
Avtorji uspešnic so Marc Levy, Maylis de Kerangal, Katherine Pancol in po svoje tudi Michel Houellebecq, ki ga radi beremo prav tako pri nas.
Sedaj je bestseller, a predvsem je dober pisatelj, ki se spretno poigrava z domišljijo in literarno provocira. Francozi imamo veliko napako: obsedeni smo s politiko in politizacijo malone vsega. Ko Houellebecq izda novo knjigo, jo vsi brž presojajo skoraj izključno politično, kar je neumno. Imamo pač močan občutek, da se je nujno politično-ideološko angažirati.
V književnosti šteje dvoje: zgodba, ki jo pripoveduje avtor, in način, kako jo podaja. Je lahko kaj pomembnejše? Zgodba ali slog?
Francoska obsedenost s slogom je velikokrat ponesrečena. Vsi bi želeli pisati kot Marcel Proust ali kot Céline, izumiti hočejo svojo pisavo. In tako ni malo knjig z zelo sofisticiranim in zanimivim slogom, ki pa ne povedo ničesar. Seveda je pisava izjemno pomembna, a jaz sem večji privrženec Flauberta, denimo, kakor Prousta, bliže mi je slog, ki se ne sili naprej. Prefinjen je, in tak je zato, da bi nekaj povedal in pokazal. Ker je bolj diskreten, je tudi učinkovitejši.
Zato občudujete Balzaca?
Zame je največji pisatelj. Po eni strani ga je odlikovala izjemna domišljija pri podajanju zgodb, po drugi strani pa je imel tudi pronicljivo socialno oko, kar me resnično navdušuje. Družbena razmerja, ki so prav tako v središču mojega literarnega ustvarjanja, so bila desetletja nekako preganjana, recimo v času avantgarde in novega romana. Takrat jim ni bilo mar za Balzaca, ampak so se navduševali nad Proustom in Kafko, nad romani, v katerih je bila v ospredju oblika. S Houellebecqom in še drugimi pisci so v ospredje spet stopili odnosi, ki se, seveda, nenehno spreminjajo in so privlačna tema.
Vi govorite o tako imenovani »literaturi kmečkega dvorišča«. Kaj pomeni?
Navdušujem se nad romani, ki prikazujejo odnose v družbi na komičen način, šaljivo. Zato mi je tako všeč Molière, Balzacova La Comédie humaine [Človeška komedija] je v resnici poklon Molièrovi komediji v 19. stoletju. Odnosi so prikazani smešno, na človeško vrsto gleda postrani. Ko torej opazujem ljudi, kako živijo vsakdanje življenje, se mi zdi, kakor da imam pred seboj kmečko dvorišče s kokošmi, prašiči in drugimi živalmi. Tudi nasploh me privlači književnost, v kateri nastopajo živali: Roman o Liscu, Orwellova Živalska farma, La Fontainove basni …
In kakšen naj bo dober literarni jezik?
Všeč mi je muzikalen in tekoč jezik.
Pomembno ga je slišati?
Seveda, veliko se ukvarjam z jezikom in ga poslušam, napisano preberem spet in spet. Toda moje vodilo je, naj bralec tega ne opazi. Poskušam se držati preproste formule, po kateri literatura predvsem kaže stvari, tudi slog naj pokaže na nekaj, ne pa da se razkazuje sam. Da bi to delovalo, je treba dobro opraviti delo.
Pišete hitro ali je pisanje počasen proces?
Pišem hitro, vendar pa veliko popravljam in se stokrat vrnem na začetek knjige, vse dokler ne teče res gladko.
Glasba je vaša velika strast, igrate klavir, kajne?
Večinoma igram le še zase, a igram rad, saj čutim potrebo po tem, vsak dan. V določenem obdobju, ko sem v spektaklih in predstavah spremljal plesalce, pevce in gledališčnike, sem se s klavirjem celo preživljal. Nisem zelo dober pianist, a od nekdaj me zanima branje not. Malo sem tudi komponiral.
Znano je, da vsak prvi januar komentirate televizijski prenos novoletnega koncerta dunajskih filharmonikov.
To počnem že več kot deset let. Drznem si reči, da sem ob pisatelju in glasbeniku tudi specialist, nekako še edini v Franciji, za opereto – Pariz je bilo pomembno mesto operete, ustvarjal jih je Jacques Offenbach – in za tako imenovano 'lahkotno glasbo'. Na radiu France Musique že 19 let pripravljam oddajo Etonnez-moi Benoît, v kateri govorim o tej muziki, polni šarma, kakor tudi o valčku, polki, kabaretu in še čem.
Pred leti se je nekdo ponorčeval iz mene, češ, kaj me je zaneslo v pariški kabaret Lapin Agile na Montmartru. A mi je bilo všeč: kot še zadnja ostalina kabareta in ne kot atrakcija za turiste.
Lapin Agile je zanimiv, saj ponuja nekdanji esprit in je eden zadnjih prostorov, kjer ohranjajo tradicijo kabaretnega šansona. Res je, kot pravite, da je nekoč vanj zahajala bohema z Montmartra, sedaj pa so to turisti, ki bi radi podoživeli stare čase. Turistifikacija je zame hud problem. Včasih so popotniki prihajali v Pariz, da bi sanjarili in bi ga odkrivali sami, danes je mesto organiziranih turističnih izletov. V ulici, kjer živim blizu Notredamske katedrale, so odprti samo še bistroji za turiste, torej lažni tradicionalni bistroji s povsem ponarejenimi dekorji. Tako opremljeni so namenjeni turistom, ki si domišljajo, da pijejo kavo v pravem Parizu.
Kot zagovornik starega Pariza ste se pred leti podpisali pod Manifest 343 ničvrednežev [Manifeste des 343 salauds].
Manifest je bil usmerjen proti zakonu, po katerem so želeli kaznovati stranke prostitutk. Meni se zdi, da je obiskovanje lahkoživk svoboda posameznika, sploh ker so tudi same nasprotovale zakonu. Zaznavati je težnjo, da bi očistili zgodovino. A zgodovina človeštva je pač takšna, kot je, zapletena in kaotična, prostitucija je od nekdaj njen del. Zakaj bi potem moralizirati – in to v imenu varnosti in pravic žensk? Z manifestom smo se zavzeli za svobodo ljudi: naj počnejo, kar želijo.
V kratkem bo 50 let od maja '68. Kakšna je dediščina?
Maj '68 mi gre na živce. Ko sem bil otrok, smo ves čas poslušali o nekdanjih borcih iz prve svetovne vojne, sedaj pa nam kar naprej govorijo o bojevnikih maja '68, ki pa v resnici samo pestujejo lastno legendo in se predstavljajo kot junaški prinašalci sreče in svobode. Nič nimam proti gibanju, saj je bilo z nekaterih zornih kotov simpatično, a z drugih je bilo tudi smešno: maostični diskurz se mi zdi neznosen. Rodil sem se pozneje, pripadam punk generaciji, ki je precej trpela zaradi starejših kolegov iz generacije '68: bili so arogantni, zavzeli so ves javni prostor in nam dopovedovali, kako naj razmišljamo. Ker smo se jim upirali, so nas označili za nazadnjaške.
Pa je generacija '68 res tako močno zaznamovala Francijo: intelektualno, ekonomsko in kulturno?
Seveda jo je, predvsem intelektualno življenje je določila, kajti nekdanji maoisti so danes povsod: v medijih, oglaševanju, umetnosti. Serge July je dolga leta vodil Libération in da ne govorim o Danielu Cohn-Benditu, ki nas na televiziji vsak dan podučuje o dogodkih '68, čeprav je zdaj macronist; torej je prešel iz ene skrajnosti v drugo.
Kakšni so ti ljudje?
Kot rečeno, arogantni. Naredili so mnogo napak, zmotili so se o maoizmu in trockizmu, ki sta bili nasilni sektaški gibanji. Morda se svojih zmot celo zavedajo in so jih priznali, a nam kljub temu razlagajo, kaj je prav in kaj narobe. So namreč generacija, ki je bila rojena takoj po vojni, generacija 'dobrega, čistega'. Medtem ko so bili njihovi starši generacija kolaborantov, oni nekako utelešajo čisto svetovno mladost, ki rešuje čast ...
Mnogi vas ideološko postavljajo na desno, čeprav ste menda levičar. Zakaj?
Ah, to je zapleteno. Med drugim pišem za Monde diplomatique, ki je komunistični časopis, in tudi po družinski vzgoji pripadam levici. Ko sem bil mlad, sem bil določen čas celo skrajni levičar, toda ker pripadam punk generaciji in ker sem tak človek, sem do levice nadvse kritičen. Od nekdaj napadam socialistično levico, ki se je s Françoisom Mitterrandom povzpela na oblast, kritičen sem do tako imenovane salonske levice, ki je postala neokonservativna – zaradi česar me zdaj mnogi postavljajo na desno. A jaz mislim, da mora pravi levičar kritično gledati pod prste predvsem levici (smeh). In tako imam zdaj večino prijateljev na desnici in pišem za Figaro, kjer mi pustijo, da kritiziram. Zdi se mi, da imam več svobode, kot bi je imel v Mondu, na primer, ki je zelo dogmatski in po ameriško neokonservativen časopis. Vedno se postavljajo proti Rusom in ljubijo vojno … V Franciji obstaja del levice, zbrane okrog filozofa Bernard-Henrija Lévyja, ki v imenu človečnosti zagovarja vojno in jo hoče biti, kar je odvratno. Ti ljudje imajo v rokah tudi politične redakcije v Mondu ... Pri Figaroju so bolj uravnoteženi, saj izhajajo iz gaullistične tradicije, ta pa se je postavljala nekam vmes med Rusijo in ZDA.
Kako dobro se v Franciji živi od literarnega pisanja?
Odvisno je od tega, kakšne potrebe ima človek (smeh). Pustiva ob strani avtorje bestsellerjev, ki zaslužijo res dobro, ti so druga zgodba. A tudi nekdo, kot sem jaz – ki pišem že leta in me objavljajo, prevajajo in je mojo literaturo mogoče brati prav tako v žepnicah, resda pa naklada ni ravno zelo velika –, lahko dobro živi od svojega dela. Moje potrebe so sicer precejšnje, rad imam razkošje, zato pripravljam še radijske oddaje in pišem za časopisje. A tudi če bi živel kot kakšen menih, zaprt v svojem stanovanjcu, kjer bi se posvečal le književnosti, bi šlo. Ključna je, seveda, velikost trga. Verjamem, da kak slovenski pisatelj ali celo češki avtor, ki ga ne prevajajo na tujem, ne more prav dobro zaslužiti za kakovostno življenje. K sreči je francoski trg veliko večji.
Kako je biti pravnuk predsednika Francije, če se malce pošalim? René Coty je bil vaš praded po materini strani.
Se zgodi, da (smeh). Ni bilo odvisno od mene, sem pa zadovoljen. René Coty [1882–1962] je bil zadnji predsednik francoske četrte republike: izvoljen je bil decembra 1953, mandat pa je končal ob koncu leta 1958, ko ga je nasledil Charles de Gaulle. Bil je še zadnji predsednik stare Francije, kar me precej zabava, saj imam veliko dokumentacije in njegovih fotografij s priljubljenimi umetniki. Ko je umrl, sem imel dve leti. Zanimivo je, da sva se rodila na isti dan, 20. marca. Ni malo fotografij, na katerih sva jaz z dvema svečkama in on, ki je praznoval 80-letnico. Tudi o tem pišem v knjigi Les Pieds dans l'eau, ki je zgodba o družini Coty, o mojih starših, o materi, ki je kot mladenka večere preživljala pri svojem dedu v Elizejski palači in so o njej pisali v raznih revijah … Takšno javno življenje vsem na očeh ji ni bilo všeč, želela si je živeti čim bolj normalno.
V Knjigi za odrasle napišete, kako so Cotyjevi pozneje zapadli v anonimnost, kar, vsaj pri vas, ne drži.
Jaz nisem, a moja družina je. Čutiti je neko norijo, družinsko nevrozo, do kam se še lahko spustijo, fascinira jih navadno. [Haha.] To vam govorim, ker bo intervju izšel v slovenskem časopisu, za francoskega tega ne bi rekel [Haha.] A tako kot je bila moja mati uporniška v odnosu do svojega deda, ki je bil predsednik, se jaz na neki način upiram njej, saj si želim bolj zabavnega življenja z več sijaja.
Torej je vseeno mogoče reči, da se tudi v sodobni Franciji počutite dobro?
Po naravi sem veseljaški, zato sem tudi v svetu, ki ga ne maram, dobre volje in ga motrim po svoje. Živim svoje življenje, s prijatelji, ki jih imam, v krajih, kamor rad zahajam, in sploh z vsem, kar mi je všeč.
Romanopisca, esejista in glasbenega kritika Benoîta Duteurtra je mogoče brati v več kot dvajsetih jezikih. Mednarodno mu je uspelo predvsem s satiričnim romanom La petite fille et la cigarette [Deklica s cigareto, Fayard, 2005], ki so jo na Češkem in v Romuniji tudi odrsko uprizorili. V ZDA se je dvignil prah, potem ko se je pokazalo, da si je ameriški igralec, humorist in režiser Shia LaBeouf omenjeni roman plagiatorsko prisvojil pod naslovom Stale N Mate.
V slovenščini je prav zdaj v prevodu Luke Novaka [Totaliteta] izšla njegova mozaična in nostalgična Knjiga za odrasle [Livre pour adultes, Gallimard, 2016], o čemer sem pisala že v zadnjih Književnih listih. Govori o nekdanji Franciji in se poklanja (surrealističnemu) obdobju med obema vojnama, ko je po Parizu kot mestu spektakla še vel neponovljiv umetniški esprit in pritegoval zanimive ljudi od vsepovsod. »Danes pa Francija sploh ne izumlja več svoje lastne kulture.«
Benoît Duteurtre, s katerim sem se pred kratkim pogovarjala v Parizu, je bil tudi gost včeraj končanih Nodierovih dnevov v Ljubljani.
Blizu vam je Normandija, kjer ste se rodili v Le Havru. Je vam uspelo rešiti enigmo Mauricea Leblanca, avtorja romanov o goljufivem gentlemanu Arsènu Lupinu, o Votli igli v Étretatu nedaleč stran?
(Smeh.) Ne, a kot vsi otroci v ljubkem letoviščnem Étretatu, kjer je imela moja družina počitniško hišo in sem o njem pisal v knjigi Les Pieds dans l’eau [Z nogami v vodi, Gallimard, 2008], sem tudi jaz sanjaril v bližini pečin. Včasih prav tako s čolnom sem iskal vhodna vrata v Votlo iglo [skalnato štrlino iz morja v obliki igle] in njen zaklad, o čemer je tako krasno pisal Maurice Leblanc. Neverjetno je, kako močno domišljijo je znal sprožiti.
Normandija je krasna pokrajina impresionizma in književnosti, saj so iz nje tako ali drugače črpali od Flauberta in Chateaubrianda do Prousta in še koga, danes pa ste, med drugim, z njo povezani pisatelji Annie Ernaux, Maylis de Kerangal in tudi vi.
Odraščal sem v Le Havru, od koder je moja družina. Ko sem se začel navduševati nad umetnostjo in sem želel postati pisatelj, me je fasciniralo odkritje, kako so bili vsi veliki umetniki, ob katerih sem se navdihoval, ali rojeni v Normandiji, ali so tam živeli nekaj časa, ali so bili kako drugače povezani z njo. Velika sreča je bila odrasti v deželi Clauda Moneta, Marcela Prousta ..., saj so mi delovali zelo domače. Občutek sem imel, da odraščam tudi v njihovem svetu. Kot najstnika me je posebno zaznamoval Claude Monet, ki se je kakor jaz rodil v Le Havru, kjer je preživel otroštvo, potem pa se je odpravil v Pariz in se vrnil v Normandijo, v Étretat, kjer je veliko slikal. Spremljala me je njegova zgodba o mladeniču iz Le Havra, ki se nameni v Pariz, da bi tam zaslovel. A navduševali so me še drugi: Jacques Offenbach, na tujem manj znani humorist Alphonse Allais pa Eric Satie ... Bili so čisto blizu mene in za povrhu iz umetniškega obdobja, ki mi je silno všeč in se nanj veliko navezujem.
V Franciji se je treba, kdor si želi biti uspešen, še danes s podeželja odpraviti v Pariz, kajne? Tudi vi ste se.
Kdor hoče v Franciji, ki je centralizirana država, postati prepoznaven umetnik, se odpravi v glavno mesto. Praviloma je tako. Vse umetniško se dogaja v središču, nekoč se je morda še v Versaillesu, čeprav obstajajo tudi druga mesta z močno identiteto, Marseille, na primer. Ta pot v Pariz, ki je tudi moja usoda, je pogostna tema romanov: že Balzac je pisal o mladeniču Rastignacu, ki se je podal v Pariz, da bi tam opozoril nase.
Sedaj ste v Parizu, kjer pa ste najraje doma, ali kako? Napisali ste knjigo kolumen Pourquoi je préfère rester chez moi (Zakaj raje ostanem doma, Fayard, 2017).
Najraje sem doma, ker mi ni najbolj všeč, kako se vrti ta svet, niti to, kakšni so postali Evropa, Francija, novodobni turizem. Nimam želje po potovanjih, saj me precej deprimirajo letališča in ti poceni leti. Doma pa imam svoj svet, v njem so stvari, ki jih imam rad, moji glasbeniki, ki jih poslušam, slikarji, pisatelji … Moj dom je Pariz, kjer preživim večino časa. Doma se počutim tudi v svoji hiši v gozdnatih Vogezih, kamor odhajam ponavadi pozimi in še v pomladnih dneh. In domača mi je Normandija, kjer v Étretatu preživim večidel poletja in kjer se navadno lotim nove knjige.
Povezane novice:
Tudi sprva čista izmišljija lahko postane zgodovinska resničnost Francije
Vsak hoče najti resnico, a zaradi preobilja iščočih ne moremo do nje
Tudi sprva čista izmišljija lahko postane zgodovinska resničnost Francije
Vsak hoče najti resnico, a zaradi preobilja iščočih ne moremo do nje
Obvladujete in uspešno povezujete več žanrov: literaturo, ki je vaša prva umetniška govorica, z glasbo, a tudi novinarstvo s književnostjo. Kako delate?
Od nekdaj živim z obema, z literaturo in glasbo, že pri petnajstih sem želel biti umetnik: pisatelj, čeprav sem hkrati še slikal in se ukvarjal z glasbo. Pišem zjutraj in samo moji so tudi dopoldnevi. Ko se lotevam kakšne nove knjige in se moram dobro koncentrirati, ostajam najraje na deželi, bodisi v Étretatu bodisi v Vogezih. Moj ritem je docela podrejen pisanju: začnem zgodaj zjutraj, delam celo dopoldne in včasih še popoldne. Tako intenzivno pišem po mesec ali dva, potem pa knjigo dolgo, tudi več mesecev, popravljam, navadno v Parizu in zjutraj, ko so moje misli jasne in se mi zlahka porajajo.
Napišete po en roman na leto, kajne?
V zadnjem obdobju res, saj sem v precej ustvarjalnem obdobju, prej pa sem jih izdal manj in kdo ve, kako bo v prihodnje. Pravzaprav dokončam po dva romana na dve leti, saj vedno pripravljam dve knjigi hkrati. Nekako ne zdržim, da bi se dolge mesece zapored ukvarjal z istim besedilom, ker potem ne vidim ničesar več jasno in ni kritičnega odmika. In tako se po en mesec ali dva ukvarjam z eno knjigo, nato pa jo odložim na stran, da bi se poglabljal v drugo. Zatem se spet vrnem k prvi in tako naprej, znova in znova.
Vmes pišete tudi kolumne, literarne in drugačne, pa tudi glasbene kritike za časopisje: za Monde diplomatique, Figaro littéraire, Classico ..., torej v novinarski govorici, ki je drugačna od literarne.
V književnosti sta resda pomembni domišljija in svoboda pri ustvarjanju lastne forme, a v svojih literarnih delih razkrivam tudi svoj pogled na svet, kar pomeni, da sta si lahko novinarska in literarna govorica blizu. Po drugi strani pa poskušam biti tudi v svojih kolumnah nekolikanj literaren – v smislu, da vedno pripovedujem v prvi osebi. Rad izhajam iz kakšne anekdote, podrobnosti ali sploh česa, kar sem doživel, potem pa to razširim na žurnalistično refleksijo. Všeč mi je subjektivni žurnalizem (smeh).
In branje?
Vedno berem v postelji, bolj ko ne vsak dan, čeprav je za branje potreben čas. Kadar se lotevam pisanja nove knjige, takrat ne berem veliko.
Koga je treba brati?
Zanimajo me mladi francoski pisatelji in klasiki. Michel Houellebecq je že klasika, po vsaki njegovi knjigi sežem takoj, ko izide. Pravi bralski užitek ponuja.
Kdo je še tak?
Moj stari prijatelj Milan Kundera, seveda, čeprav že nekaj časa ni objavil nove knjige. In pisatelji, ki so morda manj znani v tujini, kot sta Jérôme Leroy in Olivier Maulin, ali veliko prevajani Emmanuel Carrère pa Frédéric Beigbeder, ki je moj prijatelj, tudi Yasmina Reza. Toda najboljši je zame Houellebecq.
Je francoska literarna srenja zelo tekmovalna?
Da, zato ker ima literatura v francoski družbi še vedno poudarjeno mesto. Ekonomsko gledano njen vložek ni tako pomemben, simbolno pa šteje izredno veliko. Francija je država, katere zgodovina je tesno povezana s knjigo, francoska kultura je poudarjeno literarna, mnogo bolj kot, denimo, glasbena. Inteligenca se od drugih loči tako, da kupuje knjige ali jih celo piše. Tudi vsak francoski politik mora napisati vsaj po eno ali dve.
Predsednik Emmanuel Macron se je podpisal pod, denimo, Révolution [Revolucija, XO Éditions, 2016], premier Édouard Philippe pod Des hommes qui lisent [Moški, ki berejo, JC Lattès, 2017].
Da, premier je pisal tudi o svojem literarnem okusu. In ker je knjiga še naprej v srčiki naše družbe, ni malo ljubosumja in se prav okrog nje vzpostavljajo razmerja moči.
Kako ostati viden ob tolikšni hiperprodukciji v Franciji, ko nove knjige tedensko umikajo s knjižnih polic?
Rekel bi, da se 90 odstotkov knjig, govorim o literaturi, proda v največ nekaj sto izvodih. O njih ni napisan noben članek, da so izšle, ne opazi nihče. Na koncu se pokaže, da predstavlja literarno življenje v Franciji zgolj deset odstotkov celotne produkcije. Kakor povsod na tujem se tudi naš založniški trg vse bolj naslanja na bestsellerje. Po eni strani obstajajo knjižne uspešnice, ki poganjajo vso mašinerijo, po drugi strani pa je množica knjig, ki se izjemno slabo prodajajo ali sploh nič. Vse manj je takih vmes: in prav te so pomembne, torej knjige, ki jih pišejo avtorji z daljšimi pisateljskimi karierami, ki imajo določeno publiko in so dokaj znani. Medprostorje, ki je ključno za umetniško življenje v državi, je ošibila gonja za uspešnicami.
Avtorji uspešnic so Marc Levy, Maylis de Kerangal, Katherine Pancol in po svoje tudi Michel Houellebecq, ki ga radi beremo prav tako pri nas.
Sedaj je bestseller, a predvsem je dober pisatelj, ki se spretno poigrava z domišljijo in literarno provocira. Francozi imamo veliko napako: obsedeni smo s politiko in politizacijo malone vsega. Ko Houellebecq izda novo knjigo, jo vsi brž presojajo skoraj izključno politično, kar je neumno. Imamo pač močan občutek, da se je nujno politično-ideološko angažirati.
V književnosti šteje dvoje: zgodba, ki jo pripoveduje avtor, in način, kako jo podaja. Je lahko kaj pomembnejše? Zgodba ali slog?
Francoska obsedenost s slogom je velikokrat ponesrečena. Vsi bi želeli pisati kot Marcel Proust ali kot Céline, izumiti hočejo svojo pisavo. In tako ni malo knjig z zelo sofisticiranim in zanimivim slogom, ki pa ne povedo ničesar. Seveda je pisava izjemno pomembna, a jaz sem večji privrženec Flauberta, denimo, kakor Prousta, bliže mi je slog, ki se ne sili naprej. Prefinjen je, in tak je zato, da bi nekaj povedal in pokazal. Ker je bolj diskreten, je tudi učinkovitejši.
Zato občudujete Balzaca?
Zame je največji pisatelj. Po eni strani ga je odlikovala izjemna domišljija pri podajanju zgodb, po drugi strani pa je imel tudi pronicljivo socialno oko, kar me resnično navdušuje. Družbena razmerja, ki so prav tako v središču mojega literarnega ustvarjanja, so bila desetletja nekako preganjana, recimo v času avantgarde in novega romana. Takrat jim ni bilo mar za Balzaca, ampak so se navduševali nad Proustom in Kafko, nad romani, v katerih je bila v ospredju oblika. S Houellebecqom in še drugimi pisci so v ospredje spet stopili odnosi, ki se, seveda, nenehno spreminjajo in so privlačna tema.
Vi govorite o tako imenovani »literaturi kmečkega dvorišča«. Kaj pomeni?
Navdušujem se nad romani, ki prikazujejo odnose v družbi na komičen način, šaljivo. Zato mi je tako všeč Molière, Balzacova La Comédie humaine [Človeška komedija] je v resnici poklon Molièrovi komediji v 19. stoletju. Odnosi so prikazani smešno, na človeško vrsto gleda postrani. Ko torej opazujem ljudi, kako živijo vsakdanje življenje, se mi zdi, kakor da imam pred seboj kmečko dvorišče s kokošmi, prašiči in drugimi živalmi. Tudi nasploh me privlači književnost, v kateri nastopajo živali: Roman o Liscu, Orwellova Živalska farma, La Fontainove basni …
In kakšen naj bo dober literarni jezik?
Všeč mi je muzikalen in tekoč jezik.
Pomembno ga je slišati?
Seveda, veliko se ukvarjam z jezikom in ga poslušam, napisano preberem spet in spet. Toda moje vodilo je, naj bralec tega ne opazi. Poskušam se držati preproste formule, po kateri literatura predvsem kaže stvari, tudi slog naj pokaže na nekaj, ne pa da se razkazuje sam. Da bi to delovalo, je treba dobro opraviti delo.
Pišete hitro ali je pisanje počasen proces?
Pišem hitro, vendar pa veliko popravljam in se stokrat vrnem na začetek knjige, vse dokler ne teče res gladko.
Glasba je vaša velika strast, igrate klavir, kajne?
Večinoma igram le še zase, a igram rad, saj čutim potrebo po tem, vsak dan. V določenem obdobju, ko sem v spektaklih in predstavah spremljal plesalce, pevce in gledališčnike, sem se s klavirjem celo preživljal. Nisem zelo dober pianist, a od nekdaj me zanima branje not. Malo sem tudi komponiral.
Znano je, da vsak prvi januar komentirate televizijski prenos novoletnega koncerta dunajskih filharmonikov.
To počnem že več kot deset let. Drznem si reči, da sem ob pisatelju in glasbeniku tudi specialist, nekako še edini v Franciji, za opereto – Pariz je bilo pomembno mesto operete, ustvarjal jih je Jacques Offenbach – in za tako imenovano 'lahkotno glasbo'. Na radiu France Musique že 19 let pripravljam oddajo Etonnez-moi Benoît, v kateri govorim o tej muziki, polni šarma, kakor tudi o valčku, polki, kabaretu in še čem.
Pred leti se je nekdo ponorčeval iz mene, češ, kaj me je zaneslo v pariški kabaret Lapin Agile na Montmartru. A mi je bilo všeč: kot še zadnja ostalina kabareta in ne kot atrakcija za turiste.
Lapin Agile je zanimiv, saj ponuja nekdanji esprit in je eden zadnjih prostorov, kjer ohranjajo tradicijo kabaretnega šansona. Res je, kot pravite, da je nekoč vanj zahajala bohema z Montmartra, sedaj pa so to turisti, ki bi radi podoživeli stare čase. Turistifikacija je zame hud problem. Včasih so popotniki prihajali v Pariz, da bi sanjarili in bi ga odkrivali sami, danes je mesto organiziranih turističnih izletov. V ulici, kjer živim blizu Notredamske katedrale, so odprti samo še bistroji za turiste, torej lažni tradicionalni bistroji s povsem ponarejenimi dekorji. Tako opremljeni so namenjeni turistom, ki si domišljajo, da pijejo kavo v pravem Parizu.
Kot zagovornik starega Pariza ste se pred leti podpisali pod Manifest 343 ničvrednežev [Manifeste des 343 salauds].
Manifest je bil usmerjen proti zakonu, po katerem so želeli kaznovati stranke prostitutk. Meni se zdi, da je obiskovanje lahkoživk svoboda posameznika, sploh ker so tudi same nasprotovale zakonu. Zaznavati je težnjo, da bi očistili zgodovino. A zgodovina človeštva je pač takšna, kot je, zapletena in kaotična, prostitucija je od nekdaj njen del. Zakaj bi potem moralizirati – in to v imenu varnosti in pravic žensk? Z manifestom smo se zavzeli za svobodo ljudi: naj počnejo, kar želijo.
V kratkem bo 50 let od maja '68. Kakšna je dediščina?
Maj '68 mi gre na živce. Ko sem bil otrok, smo ves čas poslušali o nekdanjih borcih iz prve svetovne vojne, sedaj pa nam kar naprej govorijo o bojevnikih maja '68, ki pa v resnici samo pestujejo lastno legendo in se predstavljajo kot junaški prinašalci sreče in svobode. Nič nimam proti gibanju, saj je bilo z nekaterih zornih kotov simpatično, a z drugih je bilo tudi smešno: maostični diskurz se mi zdi neznosen. Rodil sem se pozneje, pripadam punk generaciji, ki je precej trpela zaradi starejših kolegov iz generacije '68: bili so arogantni, zavzeli so ves javni prostor in nam dopovedovali, kako naj razmišljamo. Ker smo se jim upirali, so nas označili za nazadnjaške.
Pa je generacija '68 res tako močno zaznamovala Francijo: intelektualno, ekonomsko in kulturno?
Seveda jo je, predvsem intelektualno življenje je določila, kajti nekdanji maoisti so danes povsod: v medijih, oglaševanju, umetnosti. Serge July je dolga leta vodil Libération in da ne govorim o Danielu Cohn-Benditu, ki nas na televiziji vsak dan podučuje o dogodkih '68, čeprav je zdaj macronist; torej je prešel iz ene skrajnosti v drugo.
Kakšni so ti ljudje?
Kot rečeno, arogantni. Naredili so mnogo napak, zmotili so se o maoizmu in trockizmu, ki sta bili nasilni sektaški gibanji. Morda se svojih zmot celo zavedajo in so jih priznali, a nam kljub temu razlagajo, kaj je prav in kaj narobe. So namreč generacija, ki je bila rojena takoj po vojni, generacija 'dobrega, čistega'. Medtem ko so bili njihovi starši generacija kolaborantov, oni nekako utelešajo čisto svetovno mladost, ki rešuje čast ...
Mnogi vas ideološko postavljajo na desno, čeprav ste menda levičar. Zakaj?
Ah, to je zapleteno. Med drugim pišem za Monde diplomatique, ki je komunistični časopis, in tudi po družinski vzgoji pripadam levici. Ko sem bil mlad, sem bil določen čas celo skrajni levičar, toda ker pripadam punk generaciji in ker sem tak človek, sem do levice nadvse kritičen. Od nekdaj napadam socialistično levico, ki se je s Françoisom Mitterrandom povzpela na oblast, kritičen sem do tako imenovane salonske levice, ki je postala neokonservativna – zaradi česar me zdaj mnogi postavljajo na desno. A jaz mislim, da mora pravi levičar kritično gledati pod prste predvsem levici (smeh). In tako imam zdaj večino prijateljev na desnici in pišem za Figaro, kjer mi pustijo, da kritiziram. Zdi se mi, da imam več svobode, kot bi je imel v Mondu, na primer, ki je zelo dogmatski in po ameriško neokonservativen časopis. Vedno se postavljajo proti Rusom in ljubijo vojno … V Franciji obstaja del levice, zbrane okrog filozofa Bernard-Henrija Lévyja, ki v imenu človečnosti zagovarja vojno in jo hoče biti, kar je odvratno. Ti ljudje imajo v rokah tudi politične redakcije v Mondu ... Pri Figaroju so bolj uravnoteženi, saj izhajajo iz gaullistične tradicije, ta pa se je postavljala nekam vmes med Rusijo in ZDA.
Kako dobro se v Franciji živi od literarnega pisanja?
Odvisno je od tega, kakšne potrebe ima človek (smeh). Pustiva ob strani avtorje bestsellerjev, ki zaslužijo res dobro, ti so druga zgodba. A tudi nekdo, kot sem jaz – ki pišem že leta in me objavljajo, prevajajo in je mojo literaturo mogoče brati prav tako v žepnicah, resda pa naklada ni ravno zelo velika –, lahko dobro živi od svojega dela. Moje potrebe so sicer precejšnje, rad imam razkošje, zato pripravljam še radijske oddaje in pišem za časopisje. A tudi če bi živel kot kakšen menih, zaprt v svojem stanovanjcu, kjer bi se posvečal le književnosti, bi šlo. Ključna je, seveda, velikost trga. Verjamem, da kak slovenski pisatelj ali celo češki avtor, ki ga ne prevajajo na tujem, ne more prav dobro zaslužiti za kakovostno življenje. K sreči je francoski trg veliko večji.
Kako je biti pravnuk predsednika Francije, če se malce pošalim? René Coty je bil vaš praded po materini strani.
Se zgodi, da (smeh). Ni bilo odvisno od mene, sem pa zadovoljen. René Coty [1882–1962] je bil zadnji predsednik francoske četrte republike: izvoljen je bil decembra 1953, mandat pa je končal ob koncu leta 1958, ko ga je nasledil Charles de Gaulle. Bil je še zadnji predsednik stare Francije, kar me precej zabava, saj imam veliko dokumentacije in njegovih fotografij s priljubljenimi umetniki. Ko je umrl, sem imel dve leti. Zanimivo je, da sva se rodila na isti dan, 20. marca. Ni malo fotografij, na katerih sva jaz z dvema svečkama in on, ki je praznoval 80-letnico. Tudi o tem pišem v knjigi Les Pieds dans l'eau, ki je zgodba o družini Coty, o mojih starših, o materi, ki je kot mladenka večere preživljala pri svojem dedu v Elizejski palači in so o njej pisali v raznih revijah … Takšno javno življenje vsem na očeh ji ni bilo všeč, želela si je živeti čim bolj normalno.
V Knjigi za odrasle napišete, kako so Cotyjevi pozneje zapadli v anonimnost, kar, vsaj pri vas, ne drži.
Jaz nisem, a moja družina je. Čutiti je neko norijo, družinsko nevrozo, do kam se še lahko spustijo, fascinira jih navadno. [Haha.] To vam govorim, ker bo intervju izšel v slovenskem časopisu, za francoskega tega ne bi rekel [Haha.] A tako kot je bila moja mati uporniška v odnosu do svojega deda, ki je bil predsednik, se jaz na neki način upiram njej, saj si želim bolj zabavnega življenja z več sijaja.
Torej je vseeno mogoče reči, da se tudi v sodobni Franciji počutite dobro?
Po naravi sem veseljaški, zato sem tudi v svetu, ki ga ne maram, dobre volje in ga motrim po svoje. Živim svoje življenje, s prijatelji, ki jih imam, v krajih, kamor rad zahajam, in sploh z vsem, kar mi je všeč.
