V nadaljevanju preberite:

Nacionalni nogometni center na Brdu pri Kranju je v ponedeljek dopoldan preletel helikopter Slovenske vojske. Ukrajinskim nogometnim reprezentantom, ki so v idiličnem alpskem okolju na vročem pomladanskem soncu uigravali taktične zamisli za prijateljsko srečanje, ki jih je naslednji dan čakalo v Empoliju, je hrup preusmeril pozornost. Vsaj polovica jih je pogledala v nebo. Nekaj žog se je odkotalilo mimo. Očitno je bilo, da jim misli begajo v domovino. Ves čas.

»Težko se je zbrati. Misli so pri naših družinah in prijateljih, ki so na bojiščih,« je v senci klopi za rezervne igralce takoj po končanem treningu povedal 26-letni Mikola Matvienko, sijajni branilec Šahtarja iz Donecka. »Vsako jutro spremljam novice in te so slabe. Potem se moram posvetiti treningu. To zahteva poseben psihološki napor,« je nadaljeval ukrajinski nogometni reprezentant s Krima, ki (si) ga je Rusija leta 2014 priključila, čez manj kot leto dni pa se je v Doneškem bazenu začela vojna. Vojna, ki traja že osem let.

Šahtar iz Donecka, ki je v sezoni 2008/2009 osvojil pokal Uefe (sedanjo ligo Evropa) in redno igra v ligi prvakov, se je najprej preselil v Lvov, potem pa Kijev. Matvienko je – prekletstvo geografije – na lastni koži okusil celotno tragedijo Ukrajine. Ko je Rusija 24. februarja napadla na Kijev in velik del države, je moral Kolja Matvienko skupaj s soigralci ponovno bežati. In to dva dneva pred začetkom nadaljevanja ukrajinskega nogometnega prvenstva – v Ukrajini so zadnjo uradno tekmo namreč odigrali decembra. In to za zelo, zelo dolgo časa.