»Ko zaigra palestinska himna, me oblije kurja polt«
Jaka Ihbeisheh, Slovenec v palestinski nogometni reprezentanci.
Odpri galerijo
FOTO: Grega Kališnik
Prejšnjo nedeljo sta se v Šarjahu v Združenih arabskih emiratih (ZAE) v uvodni tekmi azijskega nogometnega prvenstva (skupina B) srečali reprezentanci Sirije in Palestine. Naključje je hotelo, da sta se med seboj spopadli reprezentanci, katerih navijači so imeli v zadnjih letih zelo malo možnosti razmišljati o nogometu. Tekma »begunskih reprezentanc« je pritegnila obilo pozornosti.
Na majhnem štadionu v najmanj znanem od treh emiratov je imela veliko večjo podporo sirska reprezentanca, ki je na velikem nogometnem tekmovanju nastopila prvič, odkar v državi poteka vojna. Na azijsko prvenstvo pred štirimi leti v Avstraliji se Sircem namreč ni uspelo kvalificirati. V ZAE živi veliko sirskih beguncev in Sircev, ki so se v bogato zalivsko državo kot ekonomski migranti podali še pred izbruhom najbolj krvavega konflikta našega časa – na štadionu v Šarjahu so bili Sirci vseh političnih prepričanj, nogomet je edini univerzalni jezik, bili so v večini in bili so izjemno glasni. Palestinci, ki so, na drugi strani, na azijskem nogometnem prvenstvu precej presenetljivo igrali že drugič zapored, so na igrišču čutili tako podporo svojih kot sirskih navijačev. Nogomet: sveta igra, igra sveta.
»Razpoloženje je bilo fantastično. Še posebej sirski navijači, res jih je bilo lepo videti, so bili glasni. Kar pošteno so preglasili naše,« je po tekmi, ki se je na veliko veselje na igrišču dodobra podrejenega palestinskega moštva končala brez zadetkov, povedal 32-letni Vodičan Jaka Ihbeisheh, zdaj že dolgoletni palestinski reprezentant in trenutno član ljubljanskega drugoligaša Brava, ki se želi spomladi prebiti v prvo ligo.
»Pred štirimi leti v Avstraliji je bilo vse drugače. Bili smo v središču pozornosti. Tribune so bile polne palestinskih navijačev. Skoraj vsi so navijali za nas. Bilo je čudovito in bili smo, kamor koli smo prišli, v središču pozornosti. Za Palestino in Palestince je bila to velika stvar. Vsi smo bili izjemno ponosni. A nogometno smo bili takrat bistveno slabši, kot smo letos. Doživeli smo tekmovalno katastrofo, kot športnika me je to motilo. Tokrat je palestinska nogometna reprezentanca precej bolj resna.
Osredotočeni smo na nogomet,« je razpoloženje v Združenih arabskih emiratih in Avstraliji primerjal strelec prvega palestinskega zadetka na velikih tekmovanjih – pred štirimi leti je z izjemnim »polvolejem« zadel na srečanju proti Jordaniji. Ta zadetek je poskrbel za neopisljivo čustveno eksplozijo. Slavilo ga je več milijonov Palestincev po vsem svetu, predvsem na okupiranem Zahodnem bregu in opustošenem območju Gaze. Jaka Ihbeisheh je čez noč postal palestinski narodni junak. O čem takem pred tem v »kruhoborskem« vsakdanjiku prve slovenske nogometne lige ni mogel niti sanjati. Pred štirimi leti je tako po spletu silovitih naključij postal globalna (ne le) športna zgodba in ponosen ambasador palestinskega boja za svobodo in državnost. Z Jordanijo si Palestinci predtekmovalno skupino, v kateri je še zadnja zmagovalka azijskega pokala Avstralija, delijo tudi tokrat.
In tudi tokrat so na Jako, ki je med drugim igral za Domžale, Primorje, Rudarja iz Velenja, Krko in Slovana, nekaj časa pa je preživel tudi na Tajskem, v Katarju in Avstriji, neskončno ponosni člani razširjene družine po očetovi strani, ki živijo v Nablusu na zasedenem Zahodnem bregu. Tako kot pred štirimi leti so Palestinci v času tekem svoje izbrane vrste, enega redkih delujočih simbolov državnosti in obstoja, prikovani pred televizijske sprejemnike. Za Palestince, ki še nikoli v moderni zgodovini niso bili v bolj izgubljenem, celo obskurnem političnem položaju, je vsaka tekma njihovega nacionalnega moštva praznik. In seveda tudi močno politično sporočilo celotnemu svetu. Gesta. Še posebej za Jakovega očeta Fedalo, zdravnika, ki je, podobno kot številni Palestinci njegove generacije, medicino študiral v nekdanji (neuvrščeni) Jugoslaviji, kjer se je spoznal z Jakovo mamo Olgo.
A ker je oče svojo slovensko družino zapustil, ko je bil njegov sin star sedem let in pol, naslednjih osemnajst let pa z njim ni imel nobenega stika, Jaka nikoli ni »razvil« palestinskega dela identitete. Tudi skoraj izključno trpke novice z Bližnjega vzhoda in iz Svete dežele je spremljal površno in distancirano – to dolgo ni bil del njegovega sveta. »Kot otrok sem bil na očeta jezen, ker nas je, mamo, sestro Lino in mene, zapustil. Nisem dobro razumel, kaj in zakaj se je to zgodilo. Vedel sem samo, da bi se v nekem trenutku mi morali preseliti v Palestino, a se to ni zgodilo. Živel sem svoje življenje, igral nogomet. Leta 2013 sva se z ženo Majo pogovarjala o očetu in pomislil sem, da bi mu pisal. Samo da preverim, ali je še živ. Našel sem njegov star naslov v Nablusu in mu pisal – trije stavki v slovenščini, hrvaščini in angleščini. Za vsak primer. Nisem imel velikih pričakovanj,« se trenutka, ki je dodobra zasukal njegovo (ne le) nogometno pot, spominja Jaka Ihbeisheh.
Minilo je nekaj mesecev. Odgovora ni bilo. Potem pa sta Jaka in njegova žena na facebooku dobila prošnjo za prijateljstvo »z nekega arabskega profila«. Hitro sta ugotovila, da gre za očeta Fadilo, ta je Jako kmalu tudi poklical. »Najprej sva bila tiho. Nisva vedela, kaj bi rekla drug drugemu. Zadrega je bila resna, je le minilo osemnajst let. Potem pa je pogovor nekako stekel.« Stik je bil končno vzpostavljen, Jakove korenine vsaj malček obujene. Z očetom sta se dogovorila, da ga obišče v Palestini.
Tam je ob pričakovanih in žal skoraj standardnih zapletih na jordansko-izraelski meji preživel čudovitih deset dni. Spoznal je očetovo širšo palestinsko družino, med drugim tudi tri svoje polsestre in polbrata, o katerih pred tem ni vedel ničesar. Skakal je od sorodnika do sorodnika in spoznaval palestinsko življenje za zidovi, bodečimi žicami in izraelskimi nadzornimi točkami. Če se mu je očetov svet – oče se je, mimogrede, ravno upokojil, a na svojem domu v Nablusu še vedno sprejema paciente – sprva zdel povsem tuj in nov, mu je pred vrnitvijo v Slovenijo Palestina že precej prirasla k srcu. A tedaj še ni vedel, kako pomembno vlogo bo imela tako na njegovi nogometni kot na življenjski poti.
Leto dni kasneje (2014) ga je tedanji predsednik sindikata slovenskih profesionalnih nogometašev (SPINS) Dejan Stefanović na seminarju seznanil s predsednikom palestinske zveze profesionalnih nogometašev Ramijem Rabijem – to je bilo kmalu po tem, ko se je palestinska nogometna reprezentanca z zmago nad Filipini v dodatnih kvalifikacijah senzacionalno prebila na prestižni azijski pokal. To je bil prvi Jakov stik s palestinskim nogometom, katerega tradicija kljub temu, da je bila palestinska nogometna zveza ustanovljena šele leta 1998, sega še v čase pred drugo svetovno vojno. Prvo uradno tekmo je Palestina leta 1939 odigrala z Avstralijo. Z isto Avstralijo, s katero se je današnja palestinska reprezentanca pomerila sinoči. In to, zgodovinska ironija, kljub pozivu Zveze avstralskih judovskih organizacij (AJA) avstralski nogometni zvezi, naj avstralska reprezentanca tekme s Palestino ne odigra, saj ta … ne obstaja.
Spet je minilo nekaj mesecev, ko Jaka ni razmišljal o igranju za palestinsko reprezentanco. Ukvarjal se je s svojo klubsko kariero – razen v Olimpiji, Mariboru in Domžalah o resni karieri profesionalnega nogometaša v Sloveniji pač ni mogoče govoriti. Gre bolj za preživetje, dobesedno potilnico. Potem je prispelo povabilo na zbor palestinske reprezentance. Jaka ni omahoval. Pridružil se je nacionalni vrsti svojega očeta in bil nemudoma izbran med triindvajset nogometašev, ki so po pripravah in vrsti takšnih in drugačnih logističnih kolobocij – palestinski potni list ravno ne odpira vrat – odpotovali na prestižno azijsko prvenstvo.
Palestinska nogometna reprezentanca je bila pozimi 2015 potujoče politično sporočilo in skoraj popkulturna atrakcija, ki so jo mediji spremljali, kot da bi šlo za mešanico glasbene skupine in humanitarne organizacije. Nogometaši so skakali s sprejema na sprejem, z večerje na večerjo. Temu primerni so bili rezultati. A Jaka je neskončno užival. Kot nogometaš je namreč od malega sanjal o nastopu na velikem tekmovanju. In tudi, da bi v razgreti mednarodni areni zabil gol. Vse to mu je uspelo z reprezentanco po vsem svetu razseljenega, ničkolikokrat ponižanega in vedno znova preigranega palestinskega ljudstva.
Prek nogometa in seveda tudi pri ponovnem snidenju z očetom ter, posledično, na številnih potovanjih v Palestino se je Jaka Ihbeisheh s palestinsko zgodbo spoznal od blizu. Usoda Palestine in dogajanje na širšem Bližnjem vzhodu zanj nista bila več eksotična. Jaka se še kako zaveda tudi politične in družbene moči nogometa, ob tem pa rad pove, da za Palestino igra z velikim ponosom. »Ko pred tekmo poslušam palestinsko himno, me oblije kurja polt. Zelo sem vesel, da lahko pomagam. Veliko bolj čustveno se odzivam na vse, kar je povezano s Palestino. A kljub temu sem še vedno najprej Slovenec,« je Jaka, ki je dobil tudi nekaj vabil za igranje v precej divji palestinski nogometni ligi, po opravljenem torkovem treningu opisal svoje občutke in nacionalno identiteto.
»Kot rečeno – pred prvenstvom v Avstraliji je bilo vse drugače. Bili smo atrakcija. Bilo je kot na tržnici. Vsakdo je lahko prišel do nas. Na prijateljsko tekmo s Kitajsko je prišlo 25.000 naših navijačev. V hotelu smo bili dostopni vsem. Fokus ni bil nogometen. Vse skupaj je bilo za nas … preveliko. Hkrati je bilo v Avstraliji, kar se tiče organizacije in zanimanja javnosti, vse na veliko višji ravni. Tu je povsem drugače. Verjetno tudi zato, ker smo v arabskem svetu in je tu palestinska zgodba že dobro znana. Po drugi strani delujemo kot vsaka resna ekipa. Dvajset dni smo bili na pripravah v Katarju. Ekipa, v kateri so poleg Palestincev in mene še štirje Čilenci, Šved in Američan, se je sestavljala štiri leta. Radi bi se uvrstili v osmino finala, a nikakor ne bo lahko,« je pred tekmo drugega kroga z Avstralijo – ta je v prvem krogu presenetljivo izgubila z Jordanijo in tako povsem »odprla« skupino – povedal Jaka, ki mu je kot športniku nogometni fokus sicer veliko bliže od bliskavic in politike.
Na majhnem štadionu v najmanj znanem od treh emiratov je imela veliko večjo podporo sirska reprezentanca, ki je na velikem nogometnem tekmovanju nastopila prvič, odkar v državi poteka vojna. Na azijsko prvenstvo pred štirimi leti v Avstraliji se Sircem namreč ni uspelo kvalificirati. V ZAE živi veliko sirskih beguncev in Sircev, ki so se v bogato zalivsko državo kot ekonomski migranti podali še pred izbruhom najbolj krvavega konflikta našega časa – na štadionu v Šarjahu so bili Sirci vseh političnih prepričanj, nogomet je edini univerzalni jezik, bili so v večini in bili so izjemno glasni. Palestinci, ki so, na drugi strani, na azijskem nogometnem prvenstvu precej presenetljivo igrali že drugič zapored, so na igrišču čutili tako podporo svojih kot sirskih navijačev. Nogomet: sveta igra, igra sveta.
Slovenec v palestinskem dresu
»Razpoloženje je bilo fantastično. Še posebej sirski navijači, res jih je bilo lepo videti, so bili glasni. Kar pošteno so preglasili naše,« je po tekmi, ki se je na veliko veselje na igrišču dodobra podrejenega palestinskega moštva končala brez zadetkov, povedal 32-letni Vodičan Jaka Ihbeisheh, zdaj že dolgoletni palestinski reprezentant in trenutno član ljubljanskega drugoligaša Brava, ki se želi spomladi prebiti v prvo ligo.
Na tekmi proti Iraku leta 2015 v Avstraliji. FOTO: AFP
»Pred štirimi leti v Avstraliji je bilo vse drugače. Bili smo v središču pozornosti. Tribune so bile polne palestinskih navijačev. Skoraj vsi so navijali za nas. Bilo je čudovito in bili smo, kamor koli smo prišli, v središču pozornosti. Za Palestino in Palestince je bila to velika stvar. Vsi smo bili izjemno ponosni. A nogometno smo bili takrat bistveno slabši, kot smo letos. Doživeli smo tekmovalno katastrofo, kot športnika me je to motilo. Tokrat je palestinska nogometna reprezentanca precej bolj resna.
Osredotočeni smo na nogomet,« je razpoloženje v Združenih arabskih emiratih in Avstraliji primerjal strelec prvega palestinskega zadetka na velikih tekmovanjih – pred štirimi leti je z izjemnim »polvolejem« zadel na srečanju proti Jordaniji. Ta zadetek je poskrbel za neopisljivo čustveno eksplozijo. Slavilo ga je več milijonov Palestincev po vsem svetu, predvsem na okupiranem Zahodnem bregu in opustošenem območju Gaze. Jaka Ihbeisheh je čez noč postal palestinski narodni junak. O čem takem pred tem v »kruhoborskem« vsakdanjiku prve slovenske nogometne lige ni mogel niti sanjati. Pred štirimi leti je tako po spletu silovitih naključij postal globalna (ne le) športna zgodba in ponosen ambasador palestinskega boja za svobodo in državnost. Z Jordanijo si Palestinci predtekmovalno skupino, v kateri je še zadnja zmagovalka azijskega pokala Avstralija, delijo tudi tokrat.
»Zelo sem vesel, da lahko pomagam. Veliko bolj čustveno se odzivam na vse, kar je povezano s Palestino. A kljub temu sem še vedno najprej Slovenec.«
In tudi tokrat so na Jako, ki je med drugim igral za Domžale, Primorje, Rudarja iz Velenja, Krko in Slovana, nekaj časa pa je preživel tudi na Tajskem, v Katarju in Avstriji, neskončno ponosni člani razširjene družine po očetovi strani, ki živijo v Nablusu na zasedenem Zahodnem bregu. Tako kot pred štirimi leti so Palestinci v času tekem svoje izbrane vrste, enega redkih delujočih simbolov državnosti in obstoja, prikovani pred televizijske sprejemnike. Za Palestince, ki še nikoli v moderni zgodovini niso bili v bolj izgubljenem, celo obskurnem političnem položaju, je vsaka tekma njihovega nacionalnega moštva praznik. In seveda tudi močno politično sporočilo celotnemu svetu. Gesta. Še posebej za Jakovega očeta Fedalo, zdravnika, ki je, podobno kot številni Palestinci njegove generacije, medicino študiral v nekdanji (neuvrščeni) Jugoslaviji, kjer se je spoznal z Jakovo mamo Olgo.
Jaka Ihbeisheh ni edini Slovenec, ki sodeluje na azijskem nogometnem prvenstvu v Združenih arabskih emiratih. V azijskem pokalu je kot selektor Iraka še veliko bolj izpostavljen Srečko Katanec (z njima sta tudi trener vratarjev Nihad Pejković in sin, ki opravlja vlogo kondicijskega trenerja). Jaka in Srečko sta se srečala po prijateljski tekmi med njunima ekipama konec lanskega leta.
A ker je oče svojo slovensko družino zapustil, ko je bil njegov sin star sedem let in pol, naslednjih osemnajst let pa z njim ni imel nobenega stika, Jaka nikoli ni »razvil« palestinskega dela identitete. Tudi skoraj izključno trpke novice z Bližnjega vzhoda in iz Svete dežele je spremljal površno in distancirano – to dolgo ni bil del njegovega sveta. »Kot otrok sem bil na očeta jezen, ker nas je, mamo, sestro Lino in mene, zapustil. Nisem dobro razumel, kaj in zakaj se je to zgodilo. Vedel sem samo, da bi se v nekem trenutku mi morali preseliti v Palestino, a se to ni zgodilo. Živel sem svoje življenje, igral nogomet. Leta 2013 sva se z ženo Majo pogovarjala o očetu in pomislil sem, da bi mu pisal. Samo da preverim, ali je še živ. Našel sem njegov star naslov v Nablusu in mu pisal – trije stavki v slovenščini, hrvaščini in angleščini. Za vsak primer. Nisem imel velikih pričakovanj,« se trenutka, ki je dodobra zasukal njegovo (ne le) nogometno pot, spominja Jaka Ihbeisheh.
Pismo, ki je zasukalo življenje
Minilo je nekaj mesecev. Odgovora ni bilo. Potem pa sta Jaka in njegova žena na facebooku dobila prošnjo za prijateljstvo »z nekega arabskega profila«. Hitro sta ugotovila, da gre za očeta Fadilo, ta je Jako kmalu tudi poklical. »Najprej sva bila tiho. Nisva vedela, kaj bi rekla drug drugemu. Zadrega je bila resna, je le minilo osemnajst let. Potem pa je pogovor nekako stekel.« Stik je bil končno vzpostavljen, Jakove korenine vsaj malček obujene. Z očetom sta se dogovorila, da ga obišče v Palestini.
Tam je ob pričakovanih in žal skoraj standardnih zapletih na jordansko-izraelski meji preživel čudovitih deset dni. Spoznal je očetovo širšo palestinsko družino, med drugim tudi tri svoje polsestre in polbrata, o katerih pred tem ni vedel ničesar. Skakal je od sorodnika do sorodnika in spoznaval palestinsko življenje za zidovi, bodečimi žicami in izraelskimi nadzornimi točkami. Če se mu je očetov svet – oče se je, mimogrede, ravno upokojil, a na svojem domu v Nablusu še vedno sprejema paciente – sprva zdel povsem tuj in nov, mu je pred vrnitvijo v Slovenijo Palestina že precej prirasla k srcu. A tedaj še ni vedel, kako pomembno vlogo bo imela tako na njegovi nogometni kot na življenjski poti.
Leto dni kasneje (2014) ga je tedanji predsednik sindikata slovenskih profesionalnih nogometašev (SPINS) Dejan Stefanović na seminarju seznanil s predsednikom palestinske zveze profesionalnih nogometašev Ramijem Rabijem – to je bilo kmalu po tem, ko se je palestinska nogometna reprezentanca z zmago nad Filipini v dodatnih kvalifikacijah senzacionalno prebila na prestižni azijski pokal. To je bil prvi Jakov stik s palestinskim nogometom, katerega tradicija kljub temu, da je bila palestinska nogometna zveza ustanovljena šele leta 1998, sega še v čase pred drugo svetovno vojno. Prvo uradno tekmo je Palestina leta 1939 odigrala z Avstralijo. Z isto Avstralijo, s katero se je današnja palestinska reprezentanca pomerila sinoči. In to, zgodovinska ironija, kljub pozivu Zveze avstralskih judovskih organizacij (AJA) avstralski nogometni zvezi, naj avstralska reprezentanca tekme s Palestino ne odigra, saj ta … ne obstaja.
Palestinska popkulturna atrakcija
Spet je minilo nekaj mesecev, ko Jaka ni razmišljal o igranju za palestinsko reprezentanco. Ukvarjal se je s svojo klubsko kariero – razen v Olimpiji, Mariboru in Domžalah o resni karieri profesionalnega nogometaša v Sloveniji pač ni mogoče govoriti. Gre bolj za preživetje, dobesedno potilnico. Potem je prispelo povabilo na zbor palestinske reprezentance. Jaka ni omahoval. Pridružil se je nacionalni vrsti svojega očeta in bil nemudoma izbran med triindvajset nogometašev, ki so po pripravah in vrsti takšnih in drugačnih logističnih kolobocij – palestinski potni list ravno ne odpira vrat – odpotovali na prestižno azijsko prvenstvo.
Palestinska nogometna reprezentanca je bila pozimi 2015 potujoče politično sporočilo in skoraj popkulturna atrakcija, ki so jo mediji spremljali, kot da bi šlo za mešanico glasbene skupine in humanitarne organizacije. Nogometaši so skakali s sprejema na sprejem, z večerje na večerjo. Temu primerni so bili rezultati. A Jaka je neskončno užival. Kot nogometaš je namreč od malega sanjal o nastopu na velikem tekmovanju. In tudi, da bi v razgreti mednarodni areni zabil gol. Vse to mu je uspelo z reprezentanco po vsem svetu razseljenega, ničkolikokrat ponižanega in vedno znova preigranega palestinskega ljudstva.
Palestinske navijačice. FOTO: AFP
Prek nogometa in seveda tudi pri ponovnem snidenju z očetom ter, posledično, na številnih potovanjih v Palestino se je Jaka Ihbeisheh s palestinsko zgodbo spoznal od blizu. Usoda Palestine in dogajanje na širšem Bližnjem vzhodu zanj nista bila več eksotična. Jaka se še kako zaveda tudi politične in družbene moči nogometa, ob tem pa rad pove, da za Palestino igra z velikim ponosom. »Ko pred tekmo poslušam palestinsko himno, me oblije kurja polt. Zelo sem vesel, da lahko pomagam. Veliko bolj čustveno se odzivam na vse, kar je povezano s Palestino. A kljub temu sem še vedno najprej Slovenec,« je Jaka, ki je dobil tudi nekaj vabil za igranje v precej divji palestinski nogometni ligi, po opravljenem torkovem treningu opisal svoje občutke in nacionalno identiteto.
»Kot rečeno – pred prvenstvom v Avstraliji je bilo vse drugače. Bili smo atrakcija. Bilo je kot na tržnici. Vsakdo je lahko prišel do nas. Na prijateljsko tekmo s Kitajsko je prišlo 25.000 naših navijačev. V hotelu smo bili dostopni vsem. Fokus ni bil nogometen. Vse skupaj je bilo za nas … preveliko. Hkrati je bilo v Avstraliji, kar se tiče organizacije in zanimanja javnosti, vse na veliko višji ravni. Tu je povsem drugače. Verjetno tudi zato, ker smo v arabskem svetu in je tu palestinska zgodba že dobro znana. Po drugi strani delujemo kot vsaka resna ekipa. Dvajset dni smo bili na pripravah v Katarju. Ekipa, v kateri so poleg Palestincev in mene še štirje Čilenci, Šved in Američan, se je sestavljala štiri leta. Radi bi se uvrstili v osmino finala, a nikakor ne bo lahko,« je pred tekmo drugega kroga z Avstralijo – ta je v prvem krogu presenetljivo izgubila z Jordanijo in tako povsem »odprla« skupino – povedal Jaka, ki mu je kot športniku nogometni fokus sicer veliko bliže od bliskavic in politike.
