Kraljestvo za konja
Logan Roy (Brian Cox) je samoustvarjeni milijarder, lastnik medijskega imperija, zabaviščnih parkov in križarjenj, star je osemdeset let in njegov najljubši odgovor na vsako vprašanje ali trditev je: »Jebi se!« Ker ima v rokah medije, ves čas drži v šahu predsednika ZDA, in kot izvemo kasneje, izbere tudi že novega kandidata, ki se bo na naslednjih volitvah potegoval za predsedniško mesto. In bo samo njegov.
Ima štiri otroke – najstarejši Connor (Alan Ruck) je iz prvega zakona in s svojo zaročenko, ki je nekoč bila draga prostitutka, živi na ranču v Novi Mehiki. Potem so tu Kendall (Jeremy Strong), Shiv (Sarah Snook) in Roman (Kieran Culkin), njihova mama, Loganova druga žena, je ledeno hladna angleška aristokratinja, s katero nimajo veliko stikov in ki v nekem trenutku prizna: »Bolje bi bilo, da bi imela pse kot otroke.« Loganova tretja žena je Marcia (Hiam Abbass), ki mu je zvesta kot lady Macbeth.
Vsem je jasno, da bo moral Logan svoje žezlo kmalu predati enemu od otrok. A kot pove na slavnostnem rojstnodnevnem kosilu, to ne bo nekdo, ki si ga najbolj želi – Kendall. Kdo bo torej novi kralj ene najbolj vplivnih in mogočnih korporacij na svetu? Še preden potencialni dediči dobijo odgovor, Logana zadene kap. Bo preživel?
Tako se začne ena najbolj posebnih televizijskih serij z naslovom Nasledstvo (Succession), ki si jo lahko ogledate na HBO. Že prva epizoda je dobra intonacija celotne zgodbe, in ko sem jo gledala, sem premišljevala, da to ni klasična nadaljevanka, v kateri imamo negativce in pozitivce, saj nobeden od likov ni ravno simpatičen. To, kar te potegne vase, sta zgodba in igra. Gledalec z vsem srcem meri moč glavnih junakov, sočustvuje ob njihovih slabostih, se posmehuje njihovim željam, se zabava v komediji zmešnjav. Čeprav se ne more identificirati z nobenim od glavnih junakov, ves čas navija za enega od njih, si potem premisli, si izbere drugega in tako naprej. Moč je že sama po sebi odlična dramaturgija.
Če želite v nadaljevanko vstopiti čisti kot jutranja rosa, je morda najbolje, da ne berete več članka, ampak si jo raje ogledate, saj se bojim, da bom v tem zapisu napisala preveč in izdala stvari, ki vas morajo presenetiti. Prvo sezono z desetimi epizodami so začeli predvajati leta 2018, zadnja, tretja, se je končala konec lanskega leta. Ustvarjalci že pripravljajo četrto. Vsaka se je končala z napetim koncem in preobratom, s popolnim cliffhangerjem – kot temu pravijo scenaristi in ki dobesedno pomeni: nekdo, ki visi nad prepadom. To ime za napeti konec si je izmislil Charles Dickens, ki je svoje romane objavljal kot feljtone, in da bi privabil bralce, je vsak del zaključil z nepričakovanim koncem, da so bralci komaj čakali naslednjega. In s sezonami Nasledstva je podobno.
Za scenaristično mizo
Avtor serije je angleški scenarist Jesse Armstrong, ki je prej ustvarjal situacijske televizijske komedije, najbolj znana je Peep Show. Potem pa je napisal scenarij o medijskem mogotcu Rupertu Murdochu, a je bil prepričan, da ga bo bogataš tožil, zato se je odločil, da bo napisal izmišljeno zgodbo. Kot je povedal v nekem intervjuju, si je na začetku predstavljal serijo, v kateri se Dallas sreča s filmom Praznovanje Thomasa Vinterberga. Izbral si je skupino dobrih scenaristov in zgodba je začela nastajati.
Zanimivo je, da so pisci ves čas spremljali snemanje serije in spreminjali like – na začetku so mislili, da bo Logan Roy iz Kanade, na koncu so se odločili, da bo iz Škotske, iz mesta Dundee, od koder je doma tudi Brian Cox, igralec, ki ga igra. Omizje svojih piscev Armstrong vodi z vso potrpežljivostjo in prijaznostjo, ni kot Matthew Weiner, ustvarjalec Oglaševalcev, ki so mu soscenaristi rekli kar čustveni terorist, saj se mu je zdelo, da če bo spodbujal konflikte, bo pisanje bolj začinjeno. Kreativnost je za Armstronga nekaj stabilnega.
Serija je polna izjemnih dialogov, še nikoli slišanih kletvic in neverjetnih zmerljivk, ki so skorajda fizične, ne čudi, da scenaristi o nadaljevanki še vedno govorijo kot o komediji. Ko se v tretji sezoni Logan odpravlja na sestanek s švedskim lastnikom tehnološkega podjetja Lukasom Matssonom (Alexander Skarsgård), na primer reče: »Pojdimo zdaj na ta sestanek s Hansom Christianom Anderfukom in poglejmo, ali nam bo povedal pravljico.«
Scenaristi ves čas berejo – Financial Times in druge časopise o financah, ko so opisovali nemir Kendalla, ko je začel izgubljati bitko z očetom, so brali Zločin in kazen. Preučevali so življenje Kaligule, Nerona in drugih rimskih cesarjev, se potapljali v biblične zgodbe o žrtvovanju, študirali Ep o Gilgamešu. Vsak sestanek so začeli tako, da je vsak povedal, kaj je delal prejšnji večer, katero knjigo je prebral in kakšne vse zanimivosti in zgodbe so jim povedali prijatelji – kakšna ideja je potem preskočila v scenarij. Scenariste morajo ves čas zanimati ljudje, je prepričan Armstrong, v vsakem, še tako banalnem odnosu se skriva eksplozija.
Družinska saga
Tako kot so bili kralji ločeni od sveta navadnih smrtnikov, tudi sodobni milijarderji nič ne vedo o realnem svetu. Zato so scenaristi k sodelovanju povabili strokovnjake, ki zelo dobro poznajo svet bogatih. Posvetovali so se na primer tudi z avtorjem knjige Lake Success Garyjem Shteyngartom. Kot je povedal eden od piscev: »Mi tega res ne vemo, saj smo samo skromni pisci in smo veseli, če dobimo brezplačen sendvič iz Pret a Mangerja.« V eni prvih sezon so načrtovali, da bi za zahvalni dan Loganova žena Marcia skuhala večerjo za družino, vendar jim je poznavalec življenja bogatih povedal, da se to ne bi nikoli zgodilo, saj žene tovrstnih mogotcev niti ne vedo, kje v stanovanju je kuhinja, kaj šele, da bi se trudile s pripravljanjem večerje. Prav tako, so izpostavili, bogati ne nosijo plaščev – saj gredo iz limuzin naravnost v stavbo ali zasebno letalo.
Garderoba v seriji je zelo natančno izbrana. Bogastvo teh ljudi je ves čas na ogled, a nikakor ni tako svetleče kot v kakšni Dinastiji, nihče ne srka šampanjca z zlatimi lističi v banji, polni mehurčkov, nihče se zjutraj ne objema z ljubimcem na svilenih rjuhah. Ko Logan svojemu sinu reče, naj si vzame čas in naj se očisti drog, se ta odpelje v »toplice« na Islandijo, a ga oče pokliče nazaj, ko se ravno potopi v bazen. Njegovo zdravljenje in počitnice niso trajali niti 48 ur. Ni časa za odmor – denar ne spi. Ne pričakujte niti ljubezenske zgodbe, razen ene precej posebne. Tudi zanjo ni časa.
Jasno je, da je za te bogataše zemlja majhna krogla, ki jo hitro obkrožijo – lov na Madžarskem, jahta na Jadranskem morju, puščava v Novi Mehiki, grad na Škotskem, dvorci v Toskani. A tja ne hodijo na počitnice – vsako potovanje, vsaka večerja, vsaka lepa pokrajina, ki nikogar ne zanima, je povezana s pogovorom o poslu, srečanjem z investitorji ... Še celo orgija v podzemlju New Yorka, kjer praznujejo fantovščino, je zgolj vzdihujoči labirint za sestanke. Njihova stanovanja so velikanska, vse je na dosegu roke – tu so zasebna letala, helikopterji, dolga kolona limuzin. Vse je neskončno drago, a nič ni videti ekscesno. Scott Fitzgerald je imel prav: »Bogataši so drugačni ljudje kot jaz in ti.«
To, kako grozljivo je, ko se srečata realni svet in svet bogatašev, najlepše prikaže prizor, ko Roman na družinski igri bejzbola mehiškemu dečku obljubi milijon dolarjev, če bo zadel žogo, in ko se to ne zgodi, pred njegovimi očmi mirno raztrga ček. Zabaven je tudi prizor iz pilotske epizode, v kateri Logan praznuje rojstni dan in mu Tom, zaročenec Shiv, kupi res drago uro, a je nikakor ne preda patriarhu in jo potem ves čas nosi s sabo. Scenariste je inspirirala resnična zgodba, ko je princesa Diana na prvem praznovanju božiča kraljici kupila zelo drago darilo in so se vsi norčevali iz nje, saj si ljudje, ki imajo vse, med seboj podarjajo neumne in nič vredne stvari – brisače, skodelice, podložke za pivo. Tudi misel, da je Tom nekakšna princesa Diana v družini, se mi zdi zabavna.
Serija ni niti najmanj politično korektna – temnopoltih na primer v njej ni, ker jih ni tudi v korporativnem svetu oziroma so redki. Tako kot ženske. Nasledstvo, kot pravi Armstrong, opisuje svet, kakršen je, in ne, kakršnega bi si želeli. Povsem drugače je v nadaljevanki In kot bi mignil, ki je nadaljevanje Seksa v mestu, v kateri glavne igralke ves čas tožijo, kako so že stare, in v kateri je prav pretirana politična korektnost – snovalci se trudijo, da bi bile v njej zastopane vse rase – požrla iskrenost nekdaj svobodomiselnih newyorških žensk. Nenavadno je na primer, da glavne junakinje šele pri petdesetih ugotovijo, da nimajo temnopoltih prijateljic, in jih začnejo zbirati tako strastno, kot so nekoč zbirale čevlje Manola Blahnika.
Scenaristom Nasledstva ni prav nič nerodno, ko v serijo vključujejo zelo direktne simbole – ko Kendall v tretji sezoni organizira sestanek z bratoma in sestro ter jih prepričuje, naj se uprejo očetu, mu sovražni poslovni partner na dom pošlje velikansko skulpturo trojanskega konja, ki potem ves čas stoji v hodniku, pred sobo, v kateri se pogovarjajo. Neverjetna je tudi dinamika med Royevimi otroki – ves čas se žalijo, prepirajo, izdajajo, a vedno si vse oprostijo.
Armstronga je od vsega začetka zanimalo predvsem to, kako moč in bogastvo vplivata na družinske odnose. Zakaj Logan ne želi predati prestola otrokom? Zakaj tako zelo uživa, da se poigrava z njimi? Zakaj jih je že od malega obrezoval kot bonsaje, da so postali infantilni, nezreli, nemočni … Še najbolj močna in pametna med njimi – Shiv – se je poročila, tako kot ji to nekoč pove oče, z nekom, ki je veliko slabši od nje, ker se boji, da bi jo zavrnil in zapustil.
Sicer pa vam bo vsak psihiater ali terapevt povedal, da se dinamika znotraj vsake družine izjemno težko spreminja. Včasih se zdi, da vse življenje igramo tiste vloge, ki so nam jih dali, ko smo bili še otroci. Ne moremo se izmuzniti iz njih, čeprav morda že takrat, ko so nam jih določili, niso bile prave za nas. In te vloge nam potem sledijo povsod, v intimnem življenju, v prijateljstvih, pri delu. Kot pravi psihologinja Esther Perel, se v življenju največ pogovarjamo sami s sabo in zelo velikokrat si govorimo stvari, ki bi nam jih govorili starši – da nismo dovolj pridni, pametni, delovni, dovolj dobri …
Največje vprašanje v seriji v resnici ni, komu bo Logan zapustil bogastvo, ampak ali ima svoje otroke res rad. Terapevt, ki želi priti do dna temu vprašanju na družinski terapiji, si kmalu po pogovoru z družino polomi vse zobe – dobesedno.
Spogledovanje z Williamom
Ko človek gleda Nasledstvo, se seveda najprej spomni na Kralja Leara, na zgodbo o ostarelem kralju, ki ima tri hčerke: dve hudobni in eno dobro. Odloči se, da bo kraljestvo zapustil tisti, ki ga bo najbolj prepričala s svojo izjavo o ljubezni in predanosti. A ker je samovšečen, se odloči narobe, kar za sabo potegne morijo – dobro hčer zadavijo v ječi, tudi hudobni hčerki umreta, prej pa zagrešita zakonolom in ena celo ubije moža in zastrupi sestro. Na koncu vse razpade – družina in kraljestvo. Na začetku je bil kralj, njegov dvor, njegovi zvesti ministri, na koncu ostanejo le še štirje berači, ki po dežju blodijo po cesti. Leara na začetku spremlja sto vitezov, nato le petdeset, na koncu en sam.
Tako kot pri Learu vsi v seriji opazujejo, ali je Logana bolezen kaj spremenila, postaja res nepriseben, ko s svojim urinom označi teritorij in naliva kavo globoko čez rob skodelice? So to vse znaki njegovim naslednikom, da ni več sposoben voditi korporacije? Za razliko od Leara se vedno pobere, vsaka preizkušnja ga naredi še močnejšega.
Ni naključje, da se družina piše Roy (roi). Človek si ne more kaj, da ne bi pomislil tudi na ostale Shakespearjeve kraljevske tragedije. Na Macbetha, ki ubije kralja in ga potem požre slaba vest, na Julija Cezarja, ki je prepričan, da so tolsti sodelavci, ki dobro spijo, manj nevarni od tistih, ki preveč mislijo. Spomnimo se na napete prizore merjenja moči, na izdajstva znotraj družine, na boj za krono, ki so glavni gibalci dogajanja v teh tragedijah. Tudi Shakespearja najbolj zanima odnos očeta in njegovih otrok, matere pusti ob strani – kraljice Lear ni, prav tako ne obstaja gospa Prospero ali gospa Shylock.
Kendall, drugorojeni sin, ki mu je bilo »kraljestvo« najprej obljubljeno, spominja na Hamleta, dediča danskega prestola, ki mora maščevati svojega očeta, a je neodločen in zmeden, povzroči smrti nedolžnih in onesreči tiste, ki ga imajo radi. Najmlajši sin Roman nekoč celo omeni Hamleta – a je jasno, da nič ne ve o drami: »Speljem posel, ubijem Kendalla in postanem kralj. Tako kot Hamlet … če se je to sploh zgodilo v Hamletu. Briga me!«
Loganovi otroci so razvajeni in nimajo stika z realnostjo, a oče jih rad uporabi in zlorabi za svoje namene. Ne da bi trenil z očesom, jih žrtvuje, če je treba zaščititi njegovo dobro ime ali podjetje. Nobena cena ni previsoka. Titus Andronikus, najbolj krvava Shakesperjeva tragedija, nam je lahko zgolj metafora za mnoga njegova dejanja – v tej tragediji otroke spečejo za kosilo, sovražnikom režejo roke in jezike in na koncu je na odru toliko mrtvih, da če bi imela tragedija več dejanj, bi se Shakespeare z velikim veseljem lotil še gledalcev v prvi vrsti parterja in jih skozi strašne muke poslal v smrt.
A Logan me največkrat spomni na Riharda III. V tej tragediji je mrtvih še več kot v Titusu Andronikusu – sovražniki, prijatelji, otroci, ženske –, grbastemu nasilnežu in morilcu je vseeno za človeška življenja. Vsi ga sovražijo, a se ga vsi bojijo, zato mu je vse dovoljeno. Je patološko narcisoiden, laja ukaze, zahteva popolno lojalnost, a ni za nič hvaležen, čustva drugih mu ne pomenijo nič. Prepričan je, da zanj zakoni ne veljajo, javno dobro ga malo briga in na koncu začne uničevati in pobijati celo zveste zaveznike, tako samouničevalen je.
Divja svinja na tleh
Seveda Nasledstvo ni serija o ubijanju, ampak silah maščevanja, zavisti, sovraštva, tekmovanja za prevlado in moč, nožih v hrbet … vse to je isto. V seriji so pogosti skoraj gledališki prizori, ko se vsi glavni junaki zberejo za mizo in ko mora patriarh pokazati moč in nagnati strah v kosti otrokom in sodelavcem.
Podobno je pri Rihardu III., kjer mrgoli scen, v katerih je v dramatični noči usoda kraljestva odvisna od posveta na gradu. To je ena tistih zgodovinskih noči, ko ima zrak drugo težo in ko ure trajajo drugače. Ko so nekoč vsi lordi v kraljestvu zbrani okoli mize, Rihard najprej govori o jagodah, potem pa določi izdajalca, ki se ga vsi bojijo pogledati v oči, saj vedo, da bo čez nekaj trenutkov mrtev. Z vsakim padlim in žrtvovanim je Rihardova moč le še večja.
Najbolj učinkovit tovrsten prizor v Nasledstvu se zgodi na Madžarskem, na lovski večerji v gradu, po masakru divjih svinj – Logan zahteva iskrene odgovore in izbere tri žrtve, ki jih obtoži izdaje, zato morajo pred začudenimi in prestrašenimi zbranimi na vse štiri, oponašati prašiča in se prerivati za klobaso. Ta »igra« poniževanja, ki si jo je izmislil Logan, se imenuje Boar on the Floor (divja svinja na tleh) in bi lahko bila tudi plod domišljije Riharda III., ki je bil po moje najljubši Shakespearjev psihopat.
Veliki bard se v seriji večkrat pojavlja kot referenca. Morda najbolj izrazito na obisku Royev na posestvu bogate demokratske in aristokratske družine Pierce, ki je družina starega denarja, kot bi napisala Edith Wharton. Od Pierceovih želi Logan – za velikansko vsoto – kupiti medijsko družbo PGM. Matriarhinja družine Nan Pierce pa želi najprej spoznati družino Roy, ne skrbi je namreč le, ali bodo njeni mediji prišli v prave roke, ampak tudi, ali naj sploh vzame umazan Loganov denar. In res: med izobražene milijarderje z aristokratskimi koreninami pride družina Roy, kakor pravi Logan – kot Rimljani med Grke. Vsakemu od svojih Logan naloži vlogo, da bi le naredili vtis, a jim ne uspe najbolj.
Na večerji, ki je dramatična kot zadnja večerja iz svetega pisma, namesto molitve – kot pravi Nan Pierce: »Obupali smo nad ubogim Jezusom in začeli častiti Shakespearja« – ena od sorodnic družine Pierce deklamira verze iz Riharda II.: »Največji zaklad smrtnega življenja neokrnjen je ugled. Brez tega je človek le pozlačena obarvana glina. Moja čast je moje življenje, skupaj rasteta. Vzemi mi čast in mojega življenja je konec.« Citat ni izbran naključno – čast ni nekaj, kar bi krasilo družino Roy. Ob koncu deklamacije Roman zavije z očmi, nekaj trenutkov kasneje pa Logan pove svoj najljubši »citat« iz Shakespearja: »Vzemite jebeni denar.«
Tako kot pri Shakespearju tudi v Nasledstvu napete situacije sproščajo dvorni norci in zabavni liki, kot sta Shivin mož Tom (Matthew Macfadyen) in bratranec Greg (Nicholas Brown), ki morda na trenutke res delujeta nerealno, skorajda groteskno, a se gledalec hitro navadi na njuno gledališče absurda.
Dobrega Shakespearja ni brez dobrih igralcev in tudi Nasledstvo je zbirka bravuroznih vlog – Brian Cox je klasika, v karieri je igral tako Kralja Leara kot Titusa Andronika. Jeremy Strong je izjemen nesrečni sin Kendall – nihče na svetu ne gleda tako žalostno kot on, ko ga oče vedno znova stisne v kot. Sarah Snook je iz epizode v epizodo boljša in Kieran Culkin, kot najbolj gobezdavi mlajši sin, je skoraj najboljši. Kaj vse se skriva pod njegovim cinizmom? V New Yorkerju je že pred nekaj časa izšel zajeten članek o Jeremyju Strongu – o njegovi metodi igranja, ki je zelo podobna metodi Daniela Day-Lewisa, ki ga Strong obožuje. Da bi čim bolj padel v vlogo osamljenega upornika proti očetu, se na primer med snemanjem ni želel družiti z drugimi igralci, ni hodil niti na vaje, saj si je želel, da ga vsak prizor in vsaka scena presenetila tako, kot da bi srečal medveda v gozdu.
Brian Cox ne prisega na nobeno metodo. Strongu bi lahko dejal podobno, kot je Dustinu Hoffmanu povedal Laurence Olivier, ko so snemali film Maratonec. Hoffman je namreč na snemanje hodil čisto izmučen, saj je resno začel trenirati maraton, in ko je vprašal legendarnega igralca, kaj on naredi, da je dober v svoji vlogi, mu je Olivier dejal: »Pretvarjam se.« Cox je prepričan, da ima pač vsak igralec svojo metodo. »Igralci smo kot akrobati na trapezu, zato ni pomembno, kako kdo pade v vlogo, bolj pomembno je, da ujameš soigralca, ko ta leti po zraku.«
V seriji gre nekoč Logan v gledališče, in ko ga hči vpraša, kakšna je bila predstava, ji reče: »Saj veš, ljudje, ki se pretvarjajo, da so ljudje.«
Slika sodobne Amerike?
A če se vrnemo k Shakespearu in njegovemu gledališču. Renesančni dramatik morda res ni veliko vedel o geografiji, prepričan je bil, da se lahko iz Verone v Milano potuje po morju, da je Češka ob obali in da so Firence pristanišče. Tudi zgodovinske čase je rad pomešal, saj se na primer Timon iz Aten sklicuje na Seneko, Kleopatri pa spletične natikajo steznik. A malokdo iz sveta umetnosti je tako dobro poznal psihologijo človeka. Še posebej psihologijo kraljev, psihologijo tistih, ki želijo obdržati ali ukrasti krono. Krona je namreč pri Shakespearju simbolni predmet oblasti – snameš jo z glave poraženemu oblastniku, si jo natakneš in postaneš kralj.
Kot zapiše češki dramaturg Jan Kott, je Shakespeare fevdalno zgodovino v svojih tragedijah opisoval kot stopnišče, po katerem se vzpenja procesija kraljev – vsak korak navzgor je zaznamovan z umorom ali izdajo. Ko prideš na vrh stopnišča in postaneš kralj, nimaš več kam stopiti, pod tabo je le še prepad. Pri Shakespearju so vsi vladarji ujeti v kolesje zgodovine, ki se nenehno vrti, in ko pridejo na vrh, je samo še vprašanje časa, kdaj jim bo kolo, ki se nikoli ne preneha vrteti, zlomilo vrat.
Kaj pa se zgodi v kapitalizmu? Kako predati naprej moč, ki je tako skorumpirana in pokvarjena kot korporacija Roy? Logana v seriji velikokrat primerjajo s Hitlerjem – češ da mu ni mar za ljudi, saj velja za enega največjih onesnaževalcev planeta na svetu in bo kriv za milijone smrti. Kako hitro te takšna pokvarjena moč posrka, najlepše prikazuje bratranec Gregg, ki v družino vstopi povsem nedolžen, naiven in neumen, a kmalu začne sodelovati pri umazanih in kriminalnih poslih – še vedno sicer s svojimi nedolžnimi očmi in neumnimi opombami, a na koncu tretje sezone že izjavi: »Kdo sploh potrebuje dušo!«
Ali Nasledstvo prikazuje sodobno Ameriko? Razdeljeno državo brez upanja in vere v prihodnost, velesilo, ki sploh ne potrebuje več zunanjega sovražnika, tako zelo se seseda vase, in v kateri državne institucije izgubljajo moč, vzpenjata pa se nasilje in korupcija. Državo, v kateri milijarderji premišljujejo le o dobičku in jih razpad domovine ne zanima. Kendall to lepo povzame v svojem govoru, v katerem nagovarja brata in sestro, naj stopita na njegovo stran: »Veliki belci tako v politiki kot v kulturi zapuščajo oder. (…) Smo na koncu dolgega ameriškega stoletja. Naše podjetje je imperij, ki se sesuva vase in ki obstaja v imperiju, ki se prav tako sesuva vase. Ljudje se ves čas streljajo in zaradi drog umirajo z vso hitrostjo. Mi smo debeli psi, ki živijo od smetane. Svetovna premoč ZDA se manjša. Mislim, da lahko naša korporacija v tem kontekstu postane večnacionalna. V super položaju smo, da prehitimo tehnologijo. Informacije bodo v naslednjih sto letih dragocenejše od vode. Povežimo novice in postanimo globalno vozlišče informacij. Amazon je star 20 let, Bill Gates je starček. Razstrupimo svojo znamko in širili se bomo z nadzvočno hitrostjo.« A če si član družine Roy, ne moreš kar tako oditi po svoje – odvisen postaneš od bolečine, ki ti jo povzroča oče.
* * *
Eden Shakespearjevih največjih poznavalcev, profesor na Harvardu Stephen Greenblatt in avtor knjig Will in svet (prevedla Marija Zlatnar Moe) in Tirani, je prepričan, da bi veliki dramatik danes pisal televizijske scenarije za serije, kot so Sopranovi, Oglaševalci in Nasledstvo, saj je imel tako zelo rad antijunake, njihove vzpone in padce.
Zanima me, katere knjige bodo scenaristi brali, ko bodo pisali četrto sezono serije.
