V članku preberite še:
Lojze Kovačič, prvak slovenskega avtobiografskega pisanja, je nekoč zapisal: »Jaz je parcela, ki se obdeluje in jo malo obdeluješ tudi sam.« V njegovem času so te besede morda zvenele nenavadno. Zdaj se berejo v popolni rimi z letošnjo slovensko knjižno produkcijo.
Že spomladi je izšla izpovedna esejistična knjiga Dijane Matković Zakaj ne pišem, v kateri je publicistka in prevajalka tematizirala (socialno) poreklo posameznika kot oviro za vključitev v slovensko družbo. Jeseni je pisatelj in kolumnist Miha Mazzini objavil knjigo Osebno, humorno in trpko pripoved o svojih (težavnih) odnosih z ženskami od otroštva do danes. Nedavno je v iskrivi pripovedi mladi infektolog David Zupančič (z optimizmom) popisal svoje delo v slovenskem zdravstvu, knjigo Življenje v sivi coni pa s številnimi sledilci hitro prelevil v eno letošnjih knjižnih uspešnic. Pred sejmom je izšla tudi esejistično avtobiografska knjiga Ivane Djilas A si lahko vsaj enkrat tiho, v kateri režiserka motive iz svojega kulturniškega, družinskega in priseljenskega življenja postavlja na ozadje (ne)strpnosti naše družbe.
Večina teh knjig vas do vključno nedelje čaka na Slovenskem knjižnem sejmu, ki je letos na Gospodarskem razstavišču. Obiščite ga!
Avtofikcije je vse več tudi v leposlovju. Drago Jančar se je z zadnjim romanom Ob nastanku sveta vrnil v mladost in odraščanje v povojnem Mariboru. Tina Vrščaj je v nagrajeni roman Na klancu preoblikovala svojo polavtobiografsko zgodbo življenja na podeželju. Tadej Golob je v svoji peti kriminalki Koma izhajal iz lastne izkušnje nesreče v gorah, ko je tudi sam pristal v komi. Janja Vidmar je svoj roman V koraku z volkom (podobno kot pri Niti koraku več) zasnovala na lastnih popotniških izkustvih, Alojz Ihan pa je v romanu Karantena literariziral pandemično realnost.
