V intervjuju preberite še:
Zgodba je vedno enaka. Moški in ženska se srečata in svet se spremeni. A v filmu makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske nič ni preprosto. Srečanje dveh sproži potres in odpre medvojne rane. Najsrečnejši človek na svetu, film, ki vzbuja vrtoglavico od emocij, humorja in skritih pomenov, je kot »obred ljubezni in vojne – nevaren, ambivalenten ples dvorjenja«, kot piše Screen Daily.
Protagonistka filma Asja (Jelena Kordić Kuret), samska ženska sredi štiridesetih let, se sreča z bankirjem Zoranom (Adnan Omerović), ne da bi slutila, da se bodo v tem enodnevnem dogodku, kjer udeležencem postavljajo vprašanja, kakšna je njihova najljubša barva in kakšen je njihov najbolj srečen in najbolj strašen spomin, odprle rane iz preteklosti. Kot je o filmu zapisala Tina Lešničar v Delu, se v tej drami »sence preživetih travm, potlačeno sovraštvo, nacionalizmi in šovinizmi plazijo po obrazih udeležencev, spoznavne igre s taktilnimi tehnikami sproščanja pa se sprevržejo v nekakšno skupinsko terapijo in nori valček družbenega eksperimenta«.
Kot ste rekli, je ta film »ljubezenska pesem za Sarajevo«.
Sarajevo je bilo za nas vedno sinonim za različnost, sobivanje vseh narodov, talilni lonec in hkrati kulturni center za najbolj progresivne art forme. Nam, ki smo otroci Jugoslavije, sploh naša generacija, je ta vojna vzela vse, kar so nam obljubljali naši starši. In mnogo let sem bila izjemno jezna in žalostna … Zato sem si želela posneti zgodbo, ki bi še enkrat, na nov način postavila ista vprašanja: Kaj nas opredeljuje? Naša etnična pripadnost, religija, spol? Kaj nas ločuje in kaj nas združuje?
Scenarij naj bi navdihnil resnični dogodek med vojno.
Da, ta zgodba, ki je v filmu, se je zgodila prav Elmi.
Njo in njeno družino je ranil ostrostrelec?
Da, in bila je zelo dolgo v komi, njeno življenje je viselo na nitki. Po vojni je nadaljevala izobraževanje na filmskem področju in se udeležila filmske delavnice, kjer je spoznala fanta, s katerim sta se zelo ujela, zanimali so ju podobni filmi, glasba … Lahko bi postala najboljša prijatelja, če ... ne bi med pogovorom spoznala, da je bil on tisti, ki je v času vojne, kot pripadnik srbske vojske, streljal v okna njihovega stanovanja.
Kako sta to izvedela?
Odejica z medvedkom. Tako kot je v filmu. Ta detajl smo ohranili.
Resničnost, ki je bolj pretresljiva in nadrealna kot film.
Tako. Če bi izpovedali resnično zgodbo, z vsemi detajli, nihče ne bi mogel verjeti, da je to mogoče. In pri vsem tem je najbolj fascinanten Elmin pogum. Si predstavljate, kakšen pogum je potreben, da se po tolikem času, ko to bolečino držiš v sebi, odločiš in jo deliš s svetom?
