V kolumni preberite:

Spet gledamo Italijo takšno, kakršna je. Zadnje leto sta ji Sergio Mattarella in Mario Draghi zagotovila verodostojnost, ki je že dolgo ni imela, volitve novega predsednika so prinesle običajni kaos. Politična turbulentnost se je vrnila prej, kot je bilo pričakovati. V italijanski politični kulturi se težko kaj odigra brez teatralnosti, blefa in patosa, brez političnih spletk in osebnih vendet.

Po sedmih letih se izteka mandat italijanskega predsednika, v ponedeljek popoldne se je začelo glasovanje o nasledniku. Še nikoli v zadnjih desetletjih predsedniške volitve niso povzročile takšnega vznemirjenja, od začetka so povezane z negotovostjo, da gre lahko narobe veliko reči. Nad njimi je ves čas oblak italijanske politične krize, cena, ki jo pomeni možni odhod premiera Maria Draghija na najvišji rimski grič. Bivši centralni bančnik je za Italijo valuta, ki jo težko žrtvuje brez posledic na mednarodni ravni.