Melanholija, ko so na dlani vsi pogoji najkrasnejšega življenja

Je Ivan Cankar najbolj slaven slovenski pisatelj, ki ga nihče ne bere, razen po službeni ali šolski dolžnosti? Zelo verjetno. Bi lahko prireditve, proslave in razstave ob stoletnici njegove smrti to spremenile? Malo verjetno. In to je pravzaprav škoda, ker Cankar seveda sploh ni slab pisatelj. Predvsem pa je bil zelo kompleksna, tudi kontroverzna osebnost, ki je bila doslej obravnavana vse preveč shematično in klišejsko.
Fotografija: Cankarjev dom - razstava Cankar in Evropa, ob 100. obletnici pisateljeve smrti. Foto: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Cankarjev dom - razstava Cankar in Evropa, ob 100. obletnici pisateljeve smrti. Foto: Jure Eržen/Delo

Z navedbami denimo Mihe Mazzinija, da »Cankarjev duh še vedno straši po slovenski literaturi«, se lahko strinjamo ali ne, vendar so nekatere njegove navedbe o karakteristikah Cankarjevega opusa nedvomno kodificirane pri slovenskem sleherniku. Gre za teze o tem, da mora biti »jezik arhaičen, težak, prenasičen, poln podredij, gostobeseden, da zaduši še maratonca, in mora ubog slovenski igralec, ki ga prebira na proslavah, pred vsakim stavkom globoko vdihniti. Glavni junak mora biti čim večja šleva, ovca, melanholik brez cilja in volje, okolje pa čim bolj nedoločeno, iztrgano iz kraja in časa, najbolje močvirje, blato, zanikrne hribovske vasi.« Navedbe pa Mazzini zaokroži z mislijo, da se tovrstna cankarjanska sintagma vrti okoli »mrtvega junaka v mrtvem okolju z mrtvim jezikom na ustih«.

Morda so te navedbe bolj ali manj točne, vendar so tudi nujno pomanjkljive. Takšno predstavo Cankarja nam pač servirajo že nekaj desetletij, in čeprav v korelaciji z njegovo literaturo niso daleč od resnice, pa to vendarle ni vse, kar nam Cankarjeva osebnost ponuja. Zagotovo je njegov zaščitni znak svetobolje, spleen, melanholija, pesimizem, obupno iskanje ne samo svoje pozicije, temveč tudi razpoznavne in kolikor toliko trdne identitete. To je nedvomno njegova osebnostna karakteristika, nič manj pa ga ni oblikovalo tudi okolje, vključno z Dunajem, kjer fin de siècle ne predstavlja zgolj izjemne dinamike v družbenem, umetniškem in intelektualnem polju, temveč ga zaznamujejo tudi radikalna intimna preizpraševanja in pogosto zelo mejno samopozicioniranje posameznikov, vse tja do pojava, ki ga je Herman Bahr poimenoval wiener selbsthast oziroma dunajsko sovraštvo do sebe.

Daleč od ustaljenih klišejev

In tukaj je še druga, povsem drugačna Cankarjeva podoba. Droben spis oziroma interaktivna domislica na razstavi v Mestnem muzeju Ljubljana, po kateri naj bi obiskovalci po svoji izbiri napisali epilog njegovega spisa Jutranja cigareta, je ilustrativen glede dvojnosti njegovih razpoloženj. Po zanj tipičnem melodramatičnem uvodu: »Zvečer so odprte vse moje rane, iz njih kaplja gorka kri ... Vroče nebo je žgalo nad mestom in žgalo je na moje rane, da sem se zvijal od bolečin. Moja lica so ohlapela in oči so osteklele ...« nadaljuje v precej drugačnem tonu: »Smešno je, kako more človeka ovladati melanholija, ko so vendar na dlani vsi pogoji najkrajsnejšega življenja. Vse je odvisno od občutljivosti. Ako hočem, da čutim udarce, tedaj jih čutim ...«

Da je bil Cankar hiperobčutljiva osebnost, ni nobenega dvoma, zelo verjetno je bil v tem tudi odmerek narcisizma in prepričanost o lastni posebnosti in izbranosti, morda celo mesijanstvu. Zato z nekakšno sladostrastnostjo venomer znova vztrajno vrta po svojih ranah in razpreda o svojih travmah, vendar je znal biti tudi povsem druga oseba. Objesten, ciničen, radoživ, odrezav, vihrav, pobalinski, nadvse zabaven, tudi klovnovski. Dovolj zgovoren je že kratek odlomek Frana Govekarja o dogajanju v tako imenovanem Reboljevem gledališču na Šmartinski cesti v Ljubljani: »Edini zabavljač je bil Cankar. Kar med predstavo se jim je glasno rogal, se pri najresnejših prizorih krohotal ali pa jih je celo opsoval. Direktor in igralci so nekoč poskakali z odra in ga vrgli na dvorišče; po predstavi so ga poklicali nazaj medse, da so med veselim krohotanjem skupaj izpili nekaj litrov piva, ki so si ga bili kupili z nabrano vstopnino.«

In to nikakor ni bil izjemen prizor, takšnih in drugačnih veselih dogodivščin je bilo obilo. Vili Löffler, sin Albine Löffler, pri kateri je Cankar na Dunaju dolgo stanoval, se je pisatelja med drugim spominjal tudi po tem dogodku: »Šivilja Mici Gruber, pravi dunajski tip, nekoliko starejša kakor Cankar, toda prav vesela ženska, je večkrat prišla k nam. Ko sta se ta dva, Cankar in Gruberjeva, srečala, sta počenjala prav smešne stvari. Pretepala sta se kakor otroci, pulila drug drugemu lase, kar nas je zelo zabavalo, tako dolgo, da sta bila od smeha in namikavanja popolnoma izčrpana ...« In še: »Resnih tem se v naših krogih skoraj nikoli ni loteval, vedno sta prevladovala smeh in veselje.«

Seveda so potem prišla tudi dolga obdobja resignacije, desperatnosti, tudi popolnega obupa, vendar v splošni percepciji tako uveljavljena Cankarjeva letargična čustvena enodimenzionalnost nikakor ni umestna. In prav to se morda pogreša pri razstavi v Mestnem muzeju, ki ima sicer domiseln uvod s tehtnico, na kateri so zbrana Cankarjeva dela in simbolična bela krizantema. Vendar se v nadaljevanju razen posameznih interaktivnih točk projekt zreducira na dokaj shematično pust kronološki pregled postaj Cankarjevega življenja, pa četudi gre za formalno zelo soliden projekt. Ali pa prav zaradi tega; težko se je znebiti vtisa, da je bila primarna preokupacija avtorjev s stripovsko zasnovo postaviti vizualno inventiven projekt, ki pa se izgubi prav v dovršenosti forme.

 

Vitalnost slabotnega moža

Nedvomno bi bilo mogoče nekoliko popraviti ali dopolniti tudi Cankarjev imidž. Pisatelj velja za telesno šibkega, bolehnega, praviloma boemsko neurejenega umetnika, kar ni povsem neumestna podoba, vendar spet precej pomanjkljiva. Neredko se je opravil povsem solidno, včasih kar dandijevsko, in tudi do žensk še zdaleč ni bil zadržan. Prav nasprotno, očitno je bil zelo vitalen možak, kar spet priča opažanje Vilija Löfflerja. »Uživanje alkohola, ki ga je v prvih mesecih sožitja s Štefi na njene prisrčne prošnje nekoliko omejil, je stopnjevalo njegovo strast do nemogočih meja. Noben opomin, naj bo zmeren, ni nič zalegel, s prošnjami, ljubkovanjem in prilizovanjem je vedno dosegel svoj namen. Če se je včasih dogodilo, da se Štefka ni hotela ukloniti njegovi volji, je to povzročilo nesoglasja. Pokazala se je njegova trma. Dan, dva ni spregovoril, ni delal in izostajal je tudi pozno v noč. Nikdar ni iskal sprave, nikdar ni hotel spoznati, da je pravzaprav on vzrok nesoglasja. Pomiritev je morala začeti zmerom Štefka, da je bil spet mir v hiši.«

Tudi v tem primeru ne gre za izoliran primer; četudi je znal biti Cankar izredno nežen, pozoren in ljubeč, je bil tudi samosvoj, muhast, aroganten, gospodovalen in predvsem zelo nestanoviten. Če je v enem trenutku Ani Lušin, menda njegovi največji življenjski ljubezni, pisal sentimentalna pisma, se je že v naslednjem hipu kakor nesmrtno zaljubil v njeno sestro Minko. Ko je Stefi Löffler veljala za njegovo bodočo nevesto, se je »morala odreči vsakemu stiku z moškimi znanci in vsaki zabavi. Razen k nekaterim gledališkim predstavam v Cankarjevem spremstvu ali v spremstvu oseb, ki jih je on določil, ni smela sama zapustiti stanovanja«; ko je zanosila, pa se je od nje popolnoma odvrnil, siloviti prepiri so privedli do spontanega splava, Cankar pa je – povsem v svojem lahkotnem slogu – hitro pozabil na obljubljeno poroko in se nato od nje povsem distanciral. In to sta le dve od njegovih velikih ljubezni, tukaj so še številne druge: od Franje Opeka in Helene Pehani do Pavle Kermavner in Milene Rohrmann, s katerimi je prav tako gojil zelo intenzivne stike in marsikdaj razpredal tudi o ženitvi, vendar se je na koncu vedno previdno, lahko bi rekli tudi strahopetno in preračunljivo umaknil.

Primer manične depresije

Zelo verjetno bi psihologi danes Cankarju postavili diagnozo manične depresije, od tod tudi njegove hipne spremembe razpoloženja ter kratkotrajni izbruhi brezmejnega entuziazma, ki ga je kmalu nadomestila popolna pobitost. In seveda večno nezadovoljstvo ter nerganje, ki pa ga spet ne moremo jemati povsem resno. Ničkolikokrat se je pritoževal nad življenjem na Dunaju, nič lepših besed ni imel za Ljubljano, pogosto je sanjaril o hišici na podeželju, kjer bi lahko v miru ustvarjal in ki ga je imenoval »prepeličje gnezdo«. Ko je imel priložnost nekaj mesecev preživeti pri sestri v Pulju, pri bratu v Sarajevu ali pri prijatelju Alojzu Kraigherju v Slovenskih goricah, pa je tožil nad dolgočasjem v tej »puščavi«, kjer »ljudje ne bi vedeli, kaj početi, če se ne bi prepirali in ženili«.
Te navedbe niso mišljene kot kritika, temveč kot dopolnilo k Cankarjevi podobi. Razstava v Cankarjevem domu z naslovom Ivan Cankar in Evropa – Med Shakespearom in Kafko je v tem pogledu veliko bolj inventivna. Obiskovalca že ob vstopu pozdravi predimenzironirana Cankarjeva glava, ki s kazanjem jezika in migljanjem z uhlji že uvodoma opozori na pisateljevo norčavost, ki je bila tako simbolna in se v podtonu kaže celo v številnih njegovih izrazito melodramatičnih in tragičnih literarnih delih kot tudi povsem stvarna. Ali pa že kar dokumentarna, saj je »vse mišice obraza znal podrediti svoji volji. Tako je znal na primer narediti, da sta mu trepetali nosnici, znal je potegniti ušesa za pol centimetra navzgor ali navzdol in celo nazaj. Obrvi je lahko posamič vzdigal, tako da je bilo eno oko široko odprto, drugo pa zatisnjeno.«

Kralj s pavlihovsko krono

Predvsem pa miniaturne lutke Silvana Omerzuja obiskovalca opozarjajo na nešteto Cankarjevih obrazov in pozicij ter svetovnonazorskih, umetniških ter intimnih preobratov, ki pisatelja delajo skoraj neulovljivega. Janko Kos, nesporna avtoriteta slovenske primerjalne književnosti, ki je skupaj s publicistko in komparativistko Ženjo Leiler pripravil idejno zasnovo razstave, je v kratkih didaktičnih predstavitvah orisal poglavitne evropske literate in mislece, ki so vplivali na Cankarja, in tudi tukaj je zaslediti izrazito nekonsistentnost, vihravost in arbitrarnost pisatelja. Cankarjevi današnji pogledi so velikokrat diametralno nasprotni včerajšnjim ali jutrišnjim, kar kaže na nereflektirano, praviloma zgolj površno sprejemanje vplivov, ko se nad nečim sila navduši, v naslednjem trenutku pa je njegova pozornost že usmerjena drugam.

Kar potrjujejo tudi njegove bralne navade, kot jih opisuje Vili Löffler: »Cankar je zelo veliko bral. Vendar se nam je pogosto zdelo, da ga ne zanima cela knjiga, temveč da se le bežno seznanja z njeno vsebino in da bere z živim zanimanjem samo nekatere odlomke. Večkrat smo glede tega imeli kaj pripomniti, da je vendar nemogoče prebrati tako debelo knjigo v tako kratkem času, ko pa mi potrebujemo za to cele dneve.«

Omerzujeve lutke so morda tudi nekakšen prikrit napotek, da Cankarja obravnavamo sicer spoštljivo, vendar obenem z ironično distanco. Ni bil namreč samo dramatik, temveč tudi sam nekakšna dramska osebnost, ki je znala uživati v svojih vlogah književnega pa tudi družbenega in političnega arbitra. Omerzujeva instalacija s Cankarjem na prestolu pa takšno sugestivnost še stopnjuje – ni dvoma, da si zasluži sedeti na slovenskem pisateljskem tronu, vendar ima umetniško krono precej po pavlihovsko poveznjeno na glavo. Da je naša percepcija ne samo Cankarja, temveč celotnega obdobja začetka preteklega stoletja precej zgrešena, priča tudi sicer zelo znana, vendar redko upoštevana slika Maškarada slovenskih književnikov Hinka Smrekarja iz leta 2013, ki je prav tako umeščena na razstavo in je morda bolj povedna od neštetih suhoparnih analiz s praviloma tragičnimi zaključki o naših nesrečnih umetnikih. In ne nazadnje se Smrekarja, ki je med drugim prispeval vrsto naslovnic in ilustracij za Cankarjeva dela, v tipično slovenski maniri večina spominja bolj po njegovem tragičnem koncu kot pa po sijajnem opusu, polnem za slovenske razmere nenavadno zabavnih in domiselnih podob.

Cankarjev »urek«

Žal je takšna karakteristika Cankarja v določeni meri (in v določenih krogih) prerasla v karakterizacijo celotnega naroda, Slovenci naj bi bili nekakšen univerzalni odsev pisateljeve osebnosti. Torej svetobolni, tragični, pesimistični, letargični, vse tja do skrajne interpretacije o prirojenem hlapčevstvu. Tudi drama Hlapci naj bi bila po mnenju številnih vrh Cankarjeve dramatike in je s skoraj štiridesetimi uprizoritvami (nazadnje v pretekli sezoni v ljubljanski Drami) tudi najpogosteje uprizarjano delo na slovenskih odrih sploh. Seveda lahko v njej najdemo različne konotacije in poudarke, lahko jo beremo tudi predvsem kot satirično farso ali intimno tragično zgodbo, vendar je v osnovi še vedno ostra, jedka in žalobna kritika slovenstva nasploh. Vključno s slavno navedbo, da so v obdobju protireformacije na Kranjskem »pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« Še posebej, ker bi morda lahko podobno tezo postavili še ob drugih prelomnih trenutkih v zgodovini Slovencev ...

Že pred več kot dvema desetletjema je pesnik in pisatelj Ivo Antić v svojem eseju zapisal, da »marsikateri Slovenec zameri Cankarju, ker je svoj narod definiral kot hlapce, za večno obsojene na hlapčevanje«, ter dodal, da ni jasno, »zakaj bi morali nositi pečat hlapčevstva vsi Slovenci, če jih je tako 'urekel' Cankar s svojo dramatično patetiko«. Nedvomno se je položaj po osamosvojitvi države in še zlasti v zadnjem desetletju spremenil, nove generacije so veliko bolj ambiciozne in neobremenjene kot tiste pred njimi in morda bi zanje lahko našli drugačno formulo do pristopa k Cankarju.

Ne nazadnje je na slavnem predavanju v Trstu aprila 1918, torej le nekaj mesecev pred smrtjo, Cankar na svojevrsten način demantiral svoj črnogledi, neredko tudi omalovaževalni in podcenjevalni odnos do Slovencev (in tudi do sebe), ko je dejal: »Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko, tako sijajno razmahnil kakor v teh zadnjih dveh letih vojne. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten svoj dom. Priznam odkrito, da sem v prvih mesecih vojne trepetal za ta narod, ki ga ljubim, kolikor človek ljubiti more. Rekel sem si v plahem srcu: Ta peščica dobrih ljudi bo v svetovnem metežu izginila, bo poteptana, truplo njeno bo vrženo v morje! Ni me sram tiste plahosti; saj vem, da jih je bilo mnogo, ki so mislili kakor jaz. Kmalu že pa sem videl znamenja, videl jih v svojo srčno radost in obenem v svojo sramoto, da tega naroda, ki ga ljubim, nisem poznal. Ne poznal odporne moči njegove, ne politične zrelosti njegove, ne njegove samozavesti. Tako so nas tujci in potujčenci delali majhne in slabe, da smo nazadnje še sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč! Izkazalo pa se je, da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom, temveč da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas vzdignil kvišku!«

Ponoven pogreb?

Stota obletnica Cankarjeve smrti je morda priložnost, da ga ponovno pokopljemo. Ni treba, da ljubljanski župan okliče žalovanje in da izobesiti žalne zastave (tudi Ivan Tavčar decembra 1918 tega ni storil, kar so mu mnogi zamerili), prav tako ni potrebe po pogrebni povorki tisočih, ki bi se vila od Narodnega doma do ljubljanskih Žal, nad njo pa ne bo krožilo letalo vojnega letalstva s črno zastavo, ki bi pozneje odvrglo venec na njegov grob. To seveda ne bi bil simboličen pogreb pisatelja samega in njegovih del, temveč njegove prevladujoče podobe v javnosti. In potem bi lahko nekoliko manj obremenjeni vzeli v roke njegove knjige. Zbirko Erotika bi morda prebirali zaradi pesmi samih, in ne ker je dal nadškof Jeglič izvode prve izdaje pokupiti in zažgati, Hlapce in Hlapca Jerneja bi obravnavali kot univerzalno, in ne lokalno-aktualno ali pa celo zelo osebno branje levitov, psovke z zahojenimi šentflorjani pa bi morale biti namenjene natanko določenim osebam in situacijam, in ne sadomazohističnemu zmerjanju vsepovprek.

V današnji poplavi banalnosti, skromni imaginaciji, pomanjkanju angažiranosti in zelo skromnih izraznih možnosti bi se občasno celo prilegel kakšen literarni tekst, ki bi bil »arhaičen, težak, prenasičen, poln podredij, gostobeseden«. Na primer: »Zares ... čemu bi bilo prepovedano prisluškavati mislim, ki gledajo iz oči tako nedolžno kakor izza grma otrok, ki je bil sadje klatil? Če drugega nič – zabavno je! Na primer: tam je človek, ki ga spoštuješ iz globočine srca; misliš, da je njegova duša bela in visoka, vsa alojzijska; ugleden je, pokonci hodi, proti nebu gleda, ves narod se mu tako rekoč odkriva; pa ti pomežikne ponevedoma, poškili za hip na to ali na ono stran, kamor bi ne bil smel poškiliti – in glej, golota nagnusna sedi pred teboj in smrdi! Zabavno je, človek se veliko nauči, pogleda tako rekoč v življenje ... v tisto, ki je pod odejo ...« Pravzaprav čisti užitek. ●

Preberite še:

Komentarji: