V nadaljevanju preberite:
O Janu Cvitkoviču je bilo napisanih že nekaj bolj ali manj uspešnih portretov, narejenih na desetine intervjujev. Kako uloviti tisto najbolj resnično? Težko. Zame je bilo pri njem vedno najbolj bistveno, da je tako ali drugače vedno živel in potem tudi snemal tisto, kar je živel. Da je bila lepota igre – ne, ne samo šahovske – na vseh ravneh zanj več kot vse zmage. In teh ni bilo malo – kot tudi najprestižnejših nagrad z vsega sveta.
Njegov najnovejši kratki film z naslovom A ti mene vidiš? v produkciji Zavoda Solsticij je na sporedu prihajajočega festivala slovenskega filma. Ne gre ga zamuditi, spet je skozi vseobstoječe, kozmos, naravo in človeka, vse, kar je, se premika in živi, pogledal globoko noter, pod prsnico naših neskončno majhnih življenj. Ja, bije.
Življenje samo je bilo zanj vedno malce bolj dolgočasno od tistega, ki ga je imel v glavi. In nekoč mi je to tudi rekel: »V resničnem življenju se nikoli nisem počutil zares doma – ko pa zaplujem v vode domišljije, je vse drugače.«
Pravi, da mu gre režija tako dobro od rok zato, ker se ne zajebava. »Zajebavam se v življenju, kadar delam, pa ne.« Torej je tudi on pripravljen, tako kot genialni šahist Albin Planinc, o katerem je posnel film, na totalni gambit, na to, da bo slej ko prej treba nekaj žrtvovati, tudi veliko, ampak da bo hkrati tudi lahko, vsaj nekaj časa, narekoval tempo?
