V nadaljevanju preberite:

Sicer pa se strinjam s Knausgårdom, ki pravi, da so danes resnične debate o politiki, moči in denarju izginile in da so jih nadomestile teme o feminizmu in multikulturalizmu – stvari, o katerih sicer lahko imaš svoje mnenje, a ne sme biti čisto iskreno, saj moraš vedno paziti, da si politično korekten. Zaradi tega sodobnemu človeku ni več treba razmišljati o spremembah ali o emigrantih, ki so zaprti nekje v getu, daleč od oči in realnosti Evropejcev. »Poskrbeli so, da revni živijo na določenem območju, bogati na določenem območju, kulturniki na določenem območju, priseljenci na določenem območju. Knjiga Moj boj je nekakšna hoja po rezilu med tem, kaj pisatelj misli in bi moral misliti, kaj čuti in bi moral čutiti, kakšen je svet in kakšen bi moral biti. To je razlika med ideologijo in realnostjo, politiko in literaturo.«

In res, domišljijo sodobnega pisatelja je začela omejevati tudi tako imenovana politična korektnost. Elizabeth Gilbert, avtorica uspešnice Jej, moli, ljubi, je morala pred kratkim zaradi vojne v Ukrajini prestaviti izid novega romana, ki se dogaja v sredini prejšnjega stoletja v Sibiriji, torej v Rusiji. Založbe najemajo tako imenovane občutljive bralce, ki s forenzično pozornostjo pregledujejo in cenzurirajo rokopise. Ni zaželeno, celo prepovedano je, če v njih na primer beli pisatelji ali pisateljice pišejo o rasi, spolni identiteti ali socialnem razredu, ki mu sami ne pripadajo. Tudi klasika je problematična. V nekaterih ameriških šolah so iz učnega programa umaknili knjigi Pustolovščine Huckleberryja Finna Marka Twaina in Ubiti ptico oponašalko pisateljice Harper Lee, ker naj bi bile preveč rasistične, kar je paradoksalno, saj rasizmu nasprotujeta.