Misleči človek – politična žival

Zven njegovega glasu je name deloval pomirjujoče. Tudi kadar je bil izzivalno vznemirljiv, včasih pa vabljivo navihan. Ko je Tonči spregovoril, je vselej odražal zavidljivo intelektualno in miselno suverenost. Ni potreboval posebnega razloga, da se mu je na obrazu izrisal dostopni in prizanesljivi nasmešek. Znanje, nenehno raziskovalno in misleče raziskovanje, iskanje in poučevanje, ponujanje znanja kot vrednote in prosto dostopne javne dobrine, javna raba uma je bila njegova identiteta. In govorljivost, neomajna in neutrudljiva volja za pogovor – s komerkoli, kadarkoli in kjerkoli. Bil je kritični (res zelo kritični, a konstruktivno in z močjo argumenta kritični) intelektualec in – nemara najpomembnejše – izobraženec. Naslov njegove knjige Ustvarjanje antipolitike (ki konceptualno presega postpolitiko), ki je izšla zdaj davnega leta 1997, govori in pove, za kaj še naprej in vse bolj zares gre.

Prvič sem ga srečal pred približno četrt stoletja, ko je ob razpravnem omizju v Cankarjevem domu luščil in odstiral mednarodno politiko in nadnacionalne organizacije, kot je Nato. Njegovo knjigo sem kupil v prvem letniku študija. Dolga leta sem samo sledil njegovemu delu od daleč, dokler oba nisva bolj padla kot pa načrtno poklicno emigrirala v Koper. Spletla sva tesno vez.

Kako si?

Vselej je najprej vprašal: »Kako si?« A te vljudnosti ni uporabljal kot floskulo ali mašilo za uvodni trenutek slišanja ali srečanja. To ga je res zanimalo. In če si mu odgovoril že z najmanjšim razlogom za pogovor o počutju, se je osredotočil na poslušanje. Tonči je poslušal in slišal sogovornika. Spretno in pronicljivo je zapeljal pogovor, vanj pa je tako rekoč neopazno vnašal trdne oporne točke iz svežnja človekovih iskanj, samospraševanj, dognanj in izkušenj. Ob slovesu, do naslednjega snidenja, sem bil razbremenjen, lažji, z močnim vtisom, da sem pravkar izstopil iz nevsiljive, skoraj neopazne terapevtske seanse.

»Pridi, bova spekla ribo. Prinesi kitaro in tisti tvoj veliki ojačevalec. Bova skupaj naelektrila strune. Ne ostajaj doma. Ne bodi sam. Če ti ne bo do klepeta, bova štela avtomobile na cesti …« Vse ribe, ki jih je spekel na žaru ali v ponvi, so se zdele bolj slastne od tistih v restavracijah. Narezal je beli kruh, pripravil solato in na mizo postavil kvartin malvazije. In se je začela – poučevalna in terapevtska pogovorna seansa.

Če bi glasbeno kuliso izbral Tonči, bi bil to Frank Zappa. Zadnja leta je živel v Parecagu s čudovitim razgledom na soline in Savudrijo. Živel je v majhnem stanovanju z veliko odprto teraso. Njegov življenjski prostor je bila zakladnica knjižnih monumentov filozofije, politologije in romanov. Kot pristni peripatetik je Aristotelove in druge antične knjige bral v stari grščini in angleščini, z njimi pa primerjal, občasno tudi neprizanesljivo karal slovenske in srbohrvaške prevode originalov. Dokler je dihal, je bral, pisal in mislil. V nekaj urah je lahko spredaval za zajetno knjigo obsežno tematiko. Od Aristotela in Platona, neofašizma in turbokapitalizma, ksenofobije in etike, ameriške zunanje in evropske bruseljske politike do Marxa in Wittgensteina. Slednjega je pogosto izpostavil kot pristnega misleca in trd oreh. Govoril je, dokler je gostil, brez odmora. Prepustitev knjige v izposojo je vselej pospremil s stavkom »ne pozabi je vrniti«, ki ga je končal z rahlo grenkobnim nasmeškom – kot bi se razhajal z ljubljeno osebo in sporočal, da bi občutil bolečo praznino, če se knjiga ne bi vrnila na njegovo polico.

Zaklad

Tonči je bil suvereni mislec, pristna politična žival. Bil mi je dober, pravi Prijatelj. Skoraj drugi, nadomestni oče. Imel sem ga iskreno rad. Zelo. Podaril mi je eno od brezpogojnih človekovih ljubezni – prijateljstvo. In enkratni zaklad – novo znanje in razumevanje.

Ante Tonči Kuzmanić je bil rojen leta 1956 na otoku Visu. Diplomiral in magistriral je na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani. Za diplomsko delo je prejel Prešernovo nagrado, za magistrsko nalogo pa Speransovo nagrado Univerze v Ljubljani. Doktoriral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Magistrsko delo Labinski štrajk in doktorska disertacija Antipolitika sta bila knjižno objavljena. Njegova poklicna pot je bila pestra in raznolika. Zaposlen je bil kot raziskovalec na Centru za teorijo in prakso samoupravljanja Edvard Kardelj v Ljubljani. Bil je sekretar uredništva Časopisa za kritiko znanosti. Delal je kot raziskovalec na Inštitutu za sociologijo v Ljubljani, po priključitvi Fakulteti za družbene vede pa je tam postal raziskovalec, odgovoren za področje konfliktov.

Tonči je bil tudi ustanovitelj in raziskovalec na Mirovnem inštitutu. Raziskoval je politični ekstremizem v Evropi, teoretične posledice vojne v Bosni, postsocializem in ksenofobije. Predaval je predmete Branje Schmittovega koncepta političnega, Teorije nasilja XX. stoletja, Politični ekstremizem, Politična antropologija in Antropologija vsakdanjega življenja – vednost in mišljenje. Pot univerzitetnega učitelja je sklenil na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, kjer je raziskoval in predaval poslovno komuniciranje, vodenje in poslovno etiko. Bil je nosilec temeljnega raziskovalnega projekta Managerski diskurz: politične, ideološke, etične in komunikacijske dimenzije. Predaval je tudi predmete Pogajanja in vodenje, Izzivi kritičnega managementa in Humano vodenje ter predmet Business Ethics and Culture za študente Erasmusa. Ustvaril in koordiniral je univerzitetni študijski program Politologija, na katerem je tudi poučeval. Enkratno – Tonči je študente učil brati zahtevna berila in ob tem misliti. Tudi mene.

Kot štipendist, raziskovalec ali gostujoči profesor se je izpopolnjeval na Jean Monet Fellowship, European Commnity Programme, Istituto Universitario Europeo, Ruskin Fellowship, Ruskin College, Borsa di studio di Facolta di Sociologia, na univerzah v Sarajevu in Zagrebu, tudi na Central European University. Zadnje desetletje je predaval še na podiplomskem študiju politologije na Univerzi v Sarajevu. Bil je član parlamentarne komisije za mirovno politiko, alternativnega odbora za varstvo človekovih pravic, nacionalnega sveta za varstvo človekovih pravic in svoboščin, pa izdajatelj in urednik Intolerance monitorja in urednik knjižne zbirke Mirovnega inštituta Svete krave.

Vis, ribe, filozofija

Tonči se je že dolgo časa zavedal – in glede tega ni ovinkaril –, da je »univerza mrtva«. V svojih predavanjih in objavah je razkrival in utemeljeval bedo univerzitetnega okolja, nemislečega in civilno pasivnega učiteljskega kadra, pomanjkanje in polom znanja kot koncepta in vrednote, obilnost, samonamenskost, razjedaštvo in vse prežemajočo idiotsko vsiljivost gole birokracije, neustavljeno razjedanje statusa in koncepta študenta, konceptualno in operativno nezdružljivost posameznikovega hkratnega statusa raziskovalca, ki izgoreva v lovu za golimi točkami kot samoposvečeni zadevi, ter učitelja, ki bi se moral najprej sam naučiti brati in misliti, da bi o tem lahko poučeval mlade ipd. Posebej neprizanesljiv pa je bil do posameznikov, ki svoj vstop in nastopanje v mednarodnem omrežju medijskega in dobro plačanega kvazizvezdništva gradijo na sklicevanju na svoj status filozofov, četudi to niso zares.

Upokojil se je kot univerzitetni izredni profesor. Imel sem prisluženi, četudi nezasluženi privilegij, da sem lahko osebno in aktivno sodeloval pri soočanju z golo birokratskimi zaprekami v postopku njegove zadnje izvolitve v učiteljski naziv na primorski univerzi.

»Daj, usedi se v avto in pridi na Vis. Bova ribarila in filozofirala,« mi je dejal tudi preteklo poletje. Nisem prišel. Z obžalovanjem se bom še nekaj časa pretepal. Občasno bom v mislih gradil in urejal priobalno hiško, pretežno iz kamna, ki se mi izrisuje kot bogata knjižnica s statusom zaščitenega kulturnega spomenika in otok Vis postavlja na zemljevid kot kraj, ki je za prave ljubitelje človekovih filozofskih zmožnosti zadeva nujnega obiska. Prepričan, da bi bil Tonči do tega zadovoljno odobravajoč.