V nadaljevanju preberite:
Ali v sodobnem času, ko smo vedno bolj vizualno pismeni, podobe beremo drugače kot nekoč?
Podobe nadomeščajo pisano in govorjeno besedo. Danes obstaja umetna inteligenca, ki ji ponudiš tekst in ga bo znala prevesti v podobo. Fotografija je ves čas živa materija, ves čas se moraš ukvarjati z njo, to je medij, ki nikoli ne odraste in se ves čas spreminja. Prav ona nas usmerja v prihodnost.
Ste prav zato pogledali nazaj? V eni od sob na razstavi se na neki način vračate k arheologiji fotografije. Tam ni podob, le svetlobni filtri in kemikalije, ki so potrebne za ustvarjanje fotografije.
To sobo sem ustvarila z Anetto Mono Chişo. Najino sodelovanje se je začelo iz potrebe v moji umetniški praksi, da bi poskusila preseči medij fotografije, ki je bil vedno vezan na materije, kot je na primer papir. Kot da ima ta medij že vnaprej določen neki standardizirani format in to me je začelo frustrirati – zakaj ne more imeti tudi druge oblike, neke druge dimenzije, zakaj ves čas ostajam vpeta v to formo, kako bi jo presegla?
Zame so dialogi zelo pomembni, kajti to je moja metoda dela, ne samo dialog skozi misel, ampak tudi skozi material, skozi različne prakse, dojemanje rezultata, produkta, artefakta, prostorsko umestitev … Anetta je kiparka, ki je ni strah velikih dimenzij – to, da si znaš predstavljati veliko dimenzijo, je posebna kvaliteta. Začeli sva razvijati pedestale, a na koncu prišli do takšne abstrakcije, da sva pojem fotografije derekonstruirali do najbolj osnovnih delcev, torej do kemičnih substanc, ki se uporabljajo pri izdelavi fotografije. Obiskovalec razstave se torej v tem prostoru premika po drobovju nosilcev spomina. Naenkrat ni gledalec, ampak postane aktivni element znotraj tega. Te kemikalije se namreč zaradi kemičnih procesov ves čas spreminjajo, in tudi gledalec je kar naenkrat eksponiran, izpostavljen karakterju tega medija.
Vidimo lahko tudi portrete, ki sta jih v okviru projekta Man Woman Unfinished (2005) ustvarjala s tedanjim tudi intimnim partnerjem Hynkom Altom. Kaj je za vas portret?
Že od začetka je šlo za to, da s pomočjo fotografije beležimo sami sebe v času, postajamo nesmrtni. S pomočjo fotografije za nami ostaja sled. Prav zato je bil razvoj tega medija tako pospešen – hočemo vedeti, kako smo videti na fotografiji. Sami sebe prepoznavamo skozi svoj portret. To po naši smrti ostane za nami – nekaj fotografij. To je praktična vrednost, ki jo ima fotografija v življenju posameznika. Lahko se identificiraš s to podobo, toda v trenutku, ko te nihče več ne prepozna, lahko ta podoba postane umetniški artefakt. Ni več samo dokument, ampak postane delo samo po sebi. To je nekaj, kar me zanima. Kdaj govorimo o fotografiji kot o umetniškem delu, kar je zelo težko definirati. Ko ta medij uporabljaš, se ves čas sprašuješ, kaj je vloga fotografa. Če si dokumentarni fotograf, se ukvarjaš z neko subjektivnostjo dojemanja realnosti, ki jo potem prevajaš v ta medij skozi podobo, potem pa ta podoba mediira naprej nate in to je zelo subjektivno. Vsak drugače doživlja realnost.
