V nadaljevanju preberite:
Na mojih knjižnih policah je veliko njenih del, od zbirk kratkih zgodb do kriminalnih romanov in različnih biografij o njej, ter knjiga z nasveti, kako napisati psihološko kriminalko, ki jo vedno zagrabim, kadar mi zmanjka poguma za pisanje ali kadar obupam nad svojimi idejami, saj jih njej nikoli ne zmanjka. Highsmithova je namreč prepričana, da dobro pisanje ni stvar skrivnosti, temveč individualnosti oziroma osebnosti. Pisatelj, meni, mora vedno poudariti svojo drugačnost. »Temu pravim odpiranje duha. Vendar to ni nekaj mističnega. Gre samo za nekakšno svobodo – organizirano svobodo.« Četudi imam včasih občutek, da tako kot v življenju tudi pri mnogih svojih junakih ni dopustila, da bi zares in za dolgo časa kaj čutili drug do drugega, zato so njene zgodbe predvsem analize temačnih delov našega srca.
Zločinci so se ji zdeli zanimivi, ker so vsaj nekaj časa – ko naredijo zločin in ga želijo potem prikriti – zelo dejavni in v duhu svobodni. Največkrat so to zgodbe o povsem navadnih ljudeh, ki se nekega dne znajdejo v nepredvidljivi situaciji in se odločijo narobe. Spomnim se njene kratke zgodbe o moškem, ki mu nekega dne po nesreči z balkona pade klimatska naprava in ubije nedolžnega mimoidočega. Namesto da bi policiji priznal, kaj se je zgodilo, na glavo obrne vse svoje življenje, da bi prikril nesrečo, in se začne obnašati kot najbolj pretkan morilec.
»Morbidno, kruto in vse, kar ni normalno, me navdušuje. Literarni slog me ne zanima. Stavke nizam, kot da bi s čopičem na platno nizala barve.« Bizarne ideje pripoveduje z mirnimi in jasnimi stavki.
Ko človek bere biografije o njej, mu postane jasno, da je lahko pisala le psihološke kriminalke, ki so prenesle breme njenega življenja. Napisala je dvaindvajset romanov, med njimi kar pet nadaljevanj o njenem najljubšem junaku Tomu Ripleyju, in devet zajetnih zbirk kratkih zgodb.
Zanimala jo je, kot je sama zapisala, psihologija morilca, oboževala je Dostojevskega in Danteja. Verjela je, da vsak od nas v sebi nosi grozljivi svet pekla in neznanega. Mladim avtorjem kriminalnih romanov je rada dala nasvet: »Če vas kdo gleda postrani, ker pišete žanrske knjige, ne pozabite, da ste v dobri družbi, in se spomnite na Dostojevskega, Henryja Jamesa, Edgarja Alana Poeja, Camusa …« Njene zgodbe so polne posebne inteligence in miselnih obratov. Sodi v tisto vrsto avtorjev kriminalk, ki znajo odlično razmišljati kot morilec in se splaziti v glavo psihopata.
