Moskva ne verjame solzam
»Slovenija obsoja rusko agresijo na Ukrajino, a hkrati razume, da se je Rusija morala zaščititi pred širitvijo Nata in zato preventivno vojaško posredovati. Če lahko vojaško v Iraku posreduje Amerika, potem lahko tudi Rusija v Ukrajini. Širitev Nata ogroža rusko varnost ter vitalne ruske interese in zahod bi moral razumeti, da Ukrajina ne sme vstopiti v Nato. Zahod je Ukrajino spodbujal k oddaljevanju od Rusije in ta se je morala vojaško odzvati, tudi v podporo ogroženim Rusom v Ukrajini. Agresija Rusije na Ukrajino je bila izzvana, v resnici gre za napad Nata na Rusijo in za ekspanzionizem zahoda pod pretvezo širjenja demokracije. Rusija si želi zgolj povrniti ozemlja, ki so ji zgodovinsko vedno pripadala.«
Če bi približno takole, kot je zapisano zgoraj, nastopil slovenski predstavnik na izrednem zasedanju generalne skupščine ZN 2. marca 2022, ko se je odločalo o obsodbi ruske agresije na Ukrajino in je za obsodbo glasovalo kar 141 držav sveta, potem bi bil izid glasovanja o našem nestalnem članstvu v varnostnem svetu ZN 6. julija letos lahko močno drugačen. A smo nastopili moralno pravilno, stopili smo v bran žrtvi agresije in za to dobili kar 153 glasov. Belorusija pa je s politiko razumevanja za rusko agresijo dobila vsega 38 glasov. To je bil odraz podpore Sloveniji in njeni odločni pomoči Ukrajini pri pravični samoobrambi pred tujim okupatorjem, tudi s tem, da smo Ukrajini dobavili orožje takoj na začetku agresije, ko je bilo to najbolj potrebno.
Slovenija je, kot članica EU in Nata, dobila tudi glasove večine latinskoameriških držav, karibskih držav in velikega števila azijskih in tudi afriških držav, med katerimi smo nekatere diplomatsko nagovorili prvič in očitno uspešno. Ali še drugače povedano; Slovenija je za svojo načelno držo in podporo Ukrajini dobila podporo ogromne večine sveta. Oni drugi svet, ki podpira Rusijo, pa je dobil sporočilno podporo izrazite manjšine. Ta drugi svet, svet ideoloških in verskih režimov, ki so daleč od demokracije in človekovih svoboščin, se vse bolj postavlja v ospredje in se nam vsiljuje z uporabo ali vsaj grožnjo vojaške moči.
Odkar ZDA niso več prevladujoča sila sveta, nastaja multipolarni svet z Rusijo kot protagonistko, ki kot prva država po drugi svetovni vojni posega po prisvajanju tujih ozemelj, ki jih ima za zgodovinsko svoja. V ta svet drsi Kitajska, ki vse bolj grozi Tajvanu, in po novem Indija, ki stopa na pot radikalnega nacionalizma v že tako skrajno nemirnem delu sveta. Zadnja eksplozija v tej spirali napetosti je teroristični napad na Izrael, ki je imel v zadnjih letih vlado daleč najbolj radikalnih političnih usmeritev, odkar Izrael obstaja. Spet vse kaže, da gre svet k vragu, le da tokrat vemo, zakaj; zato, ker smo kot človeštvo dopustili, da se je z rusko aneksijo Krima dokončno podrla povojna ureditev sveta in je postalo sprejemljivo, da si velesile s silo povrnejo svoja zgodovinska ozemlja na račun svojih šibkih soseščin. Ko bi si to od Slovenije zaželela sosednja Italija ali Madžarska, bi se temu najbrž uprli tudi tisti Slovenci, ki imajo nenavadno veliko razumevanja za rusko prisvajanje Ukrajine. In bognedaj, da si povrnitve svojega poltisočletnega imperija na evropskih tleh zaželi še Turčija.
Rusija je imela tudi boljše čase, z obeti demokratičnega razvoja in polne svobode za njeno prebivalstvo. Ko se je ameriški predsednik Ronald Reagan leta 1980 pripravljal za svoje prvo srečanje s sovjetskim predsednikom Mihailom Gorbačovom, so mu svetovalci v ogled ponudili takrat daleč najbolj gledan in z oskarjem nagrajen ruski film s pomenljivim naslovom Moskva ne verjame solzam. Pomagal naj bi mu »razumeti rusko dušo«. In čeprav si je film menda ogledal kar osemkrat, je predsednik na koncu izdahnil le: »Ničesar nisem razumel.« A sta se možakarja že po prvem srečanju vendarle odlično razumela. Vzpostavila sta odnos prijateljstva in zaupanja, pripeljala h koncu hladno vojno in odločilno prispevala k zrušenju berlinskega zidu.
Ko so se množice iz vzhodne Nemčije tiste novembrske noči leta 1989 usule v zahodni del Berlina, naj bi Vaclav Havel komentiral: »Tako je videti svoboda.« In je natanko vedel, o čem govori, ker je bil januarja istega leta še v zaporu, decembra pa je bil že izvoljen za predsednika države. Prav z njegovim primerom je sovjetsko razumevaje svobode trčilo v zid dejstev realnega življenja, pri čemer sovjetska filozofija svobode ni bila kaj daleč od cerkvene, ki temelji na načelu, ne glejte, kaj delam, ampak poslušajte, kaj vam govorim. Putin je vrhunski produkt te šole in le malokdo na svetu mu je pri tem kos. Machiavelli je vse tisto, za kar je cerkev porabila tisočletje, strnil v en sam stavek navodil svojemu vladarju; za vladanje niso pomembni fakti, ampak efekti! Torej tisto, kar naj se z verskih ali ideoloških odrov vtepa v glavo ljudem zato, da ne opazijo dejstev. Potem je Goebbels to samo še izpopolnil.
Na nesrečnem Balkanu smo priče podobnim rečem in procesom kot v Rusiji. Ob nedavnem napadu kriminalnih oboroženih skupin na kosovsko policijo na severu Kosova srbski predsednik ni zmogel nedvoumne obsodbe dogodka, ampak je sledilo pričakovano; niso kriminalci napadli policije, temveč obratno, kosovske policije tam sploh ne bi smelo biti, zavedni Srbi zgolj branijo Kosovo pred albansko policijo. In smo spet stopili v predstavo političnih dramaturgov, v kateri ni važno, kaj je res, ampak je važno tisto, kar oni govorijo ljudem.
Ko je teroristična organizacija Hamas napadla civilne cilje v Izraelu, del sveta ni obsodil napada niti izrazil sočutja do žrtev, ampak zgolj ugotavljal, da gre za odziv na trpljenje palestinskega naroda. Kar seveda drži, a je tak odziv napačen, nobena civilna žrtev ne sme pasti zaradi katerihkoli političnih ciljev. Še manj je maščevanje po načelu zob za zob lahko popravilo za pretekle krivice. V obeh primerih so šle tragedije najbolj na roko Rusiji, ki si neizmerno želi spraviti pozornost drugam od svojega sramotnega poloma z vojno v Ukrajini, v primeru Izraela pa še v korist Irana, ki sistematično podpira teroristične organizacije, vključno s Hamasom. Teroristi terorizirajo svet, nedolžni ljudje pa plačujejo ceno.
Po prvi svetovni vojni je bila ustanovljena Liga narodov, ki je dobro začela z delom in potem propadla zato, ker so prevladali parcialni in nacionalni interesi. Po drugi svetovni vojni smo ustanovili OZN in nam je šlo zelo dobro, a se nam prav zdaj zgodovina ponavlja. O smiselnosti in učinkovitosti OZN si lahko mislimo karkoli, a če si poskušamo predstavljati svet brez OZN, je slika, ki se izriše, povsem jasna; to je svet neomejenih spopadov za ozemlja in zemeljske dobrine, v katerih močnejši in napadalnejši brez posledic in za svoje ozke koristi uničujejo človeška življenja in ubijajo planet. Ker nikoli ne gre za vero ali ideologijo, vedno gre za koristi. Slabo pa nam ne gre samo zato, ker ponavljamo vedno iste napake, ampak še bolj zato, ker poskušamo razmere reševati na vedno iste načine, pričakujoč drugačne rezultate. S čimer postajamo neresni tako kot nekdanji ruski premier Černomirdin, ki je prostodušno ugotavljal: »Hoteli smo najboljše, izpadlo pa je tako kot vedno.«
Moskva ne verjame solzam, ne ukrajinskim ne ruskim, ne izraelskim ne palestinskim. Česar po drugi svetovni vojni še nismo videli, je to, da bi demokracija napadla demokracijo, da bi ena država demokratičnega sveta napadla drugo. Bistvo svobode je namreč demokracija. In obratno. Zato je demokracija edina rešitev. In zato je treba verjeti solzam, solzam ljudi in našega izmučenega planeta, ki preprosto ne prenese več človeških norosti. Na neki drug planet se bo treba izseliti prej, kot si danes mislimo. ●
