V nadaljevanju preberite: 

Ko so se pred enaindvajsetimi leti odprla vrata zdaj najznamenitejše britanske galerije, se je za njimi raztezala devetmetrska pajkovka. Maman, ena največjih skulptur Louise Bourgeois, je pod osmimi nogami skrivala nekaj še bolj neobičajnega – tristo londonskih taksistov, ki so bili na odprtje povabljeni iz strahu pred neobiskanostjo, pred tem, da nekdanja elektrarna na južnem bregu Temze ni ne poznana ne priljubljena. Dve desetletji in štirideset milijonov obiskovalcev pozneje se ta strah zdi neupravičen, kuratorka, zaslužna za postavitev pajkovke, pa Tate Modern dandanes vodi kot njegova prva direktorica, ki meni, da ima umetnostna zgodovina »smisel le, če naslavlja vprašanja sedanjosti«. 

Umetnostna zgodovinarka, kuratorka, galeristka in avtorica Frances Morris (1959) se je galeriji in nacionalnemu muzeju moderne in sodobne umetnosti Tate Modern sprva pridružila kot vodja postavitev, zatem pa prevzela vodenje mednarodnega dela stalne zbirke; razmahnila in diverzificirala ga je tako formalno kot geografsko. Ko je leta 2016 ob prenovi tako stavbe kot zbirke zasedla mesto direktorice, je v nuji po demokratizaciji umetnosti, ki ne služi le privilegiranim, temveč vsem – tudi lokalnim – skupnostim, ob tem pa se odziva na krize sodobnosti, Tate Modern preobrnila v muzej brez zidov, v inovativen, vključujoč, razmišljujoč javni prostor.