V nadaljevanju preberite:
- Ko smo tisto jutro 24. novembra 2023 pristali na letališču Ben Gurion v Tel Avivu in se nato odpravili proti kibucu Kfar Aza, je bilo v zraku čutiti kanček olajšanja in žarek upanja. Novica o nekajdnevnem premirju med Izraelom in Hamasom je bila težko pričakovana. Med ogledom posledic razdejanja v kibucu na jugu Izraela, le nekaj kilometrov stran od Gaze, so še vedno odmevali zvoki eksplozij in streljanja, a nekoliko zamolklo, pridušeno, kot da naznanjajo (vsaj) začasno prekinitev ognja. »Vse, kar si želim, je živeti v miru in s tistimi, ki jih imam rada,« mi je na kasnejšem srečanju z družinami in svojci talcev povedala sestra ugrabljenega Izraelca.
Popoldne smo se odpravili v Ramalo, palestinsko prestolnico. Skrbno varovana kontrolna točka med Izraelom in Zahodnim bregom, skozi katero smo šli, naznanja vstop v Palestinsko upravo, v mesto z drugačnim utripom, v zgodovino dolgoletnega boja za obstoj in sedanjost nasilja s strani naseljencev, predvsem pa na drugo stran prepričanosti o »pravični zgodovini« svete dežele. A kljub vsem tem razlikam je vse, kar sem slišala na ulicah Ramale, enak poziv k miru. »Gospa, mir in dostojanstvo, to je vse, za kar prosimo,« so bile besede mladeniča, ki je pristopil do mene, preden smo vstopili v stavbo palestinskega zunanjega ministrstva.
Želja po miru in mirnem sobivanju je skupna točka sicer razburkanih, zgodovinsko težavnih odnosov med Izraelci in Palestinci. Konflikt traja vsaj od leta 1948, ko je bila ustanovljena država Izrael. Nekateri v Izraelu gredo v mesijanskem duhu celo tisočletja v preteklost, z nezakonitimi naselbinami si prizadevajo za širitev ozemlja Izraela in odkrito nasprotujejo palestinski državi.
Med številnimi Palestinci prihaja po drugi strani do zanikanja obstoja Izraela. Konflikt, razumljivo, zbuja močna čustva, tako med Izraelci in Palestinci kot drugje po svetu. A polarizacija naših src in svetovne javnosti je pričakovana in temelji na travmatičnih izkušnjah ene in druge strani: trpljenju Izraelcev v holokavstu in s tem povezane pravice do lastne države ter hkratni masovni preselitvi Palestincev z njihovih ognjišč in neuresničeni želji po lastni državi. Svetovnemu javnemu mnenju se namreč že nekaj časa zdi nepravično, da Palestinci ne morejo končno priti do lastne države.
- Za politično in medijsko kuliso obstaja drugačen Izrael in obstajajo drugačni Palestinci. Prepričana sem, da si jih večina – tako kot ženska, ki sem jo srečala v Tel Avivu, in mlad moški v Ramali – želi miru in normalnega, dostojnega življenja v sožitju in razumevanju. Takšnim ljudem je treba dati prostor, da predstavijo svoje ideje in nam dajo energijo, da nadaljujemo – v miroljubni terminologiji se bom izognila besedi boj – upor, zavzemanje za mir.
Zato bom v Ljubljani 8. marca, ko praznujemo mednarodni dan žensk, gostila izraelske in palestinske ženske, predstavnice dveh sestrskih nevladnih organizacij, ki se zavzemajo za mir in sožitje med narodoma. Te ženske so – kot so ženske že velikokrat v zgodovini bile – žarek upanja pozitivnih sprememb. Žarek upanja za mir.
