V nadaljevanju preberite:
Bojim se, da me bodo ubili, je mehiškemu predsedniku potožila novinarka Lourdes Maldonado López. Manj kot tri leta kasneje, 24. januarja letos, jo je neznani storilec ustrelil v glavo. Že prej so v Tijuani umorili fotoreporterja Margarita Martíneza in v Veracruzu zabodli urednika Inforegia Joséja Luisa Gamboo. A januarske črne statistike s tem ni bilo konec. V ponedeljek je pod streli padel še Roberto Toledo, sodelavec portala Monitor Michoacán.
»Nasilje [nad novinarji] je popolnoma ušlo nadzoru,« je krvavo dogajanje v pogovoru komentiral Jan-Albert Hootsen, predstavnik mehiške veje ameriške nevladne organizacije Komite za zaščito novinarjev (CPJ) in dolgoletni dopisnik nizozemskega časnika Trouw iz Srednje Amerike.
Čeprav je Mehika ena najnevarnejših držav na svetu za žurnalizem, se zdi, da nasilje nad novinarji še nikoli ni bilo tako intenzivno kot v prvih tednih letošnjega leta.
Trenutna situacija v Mehiki, začaran krog nasilja in nekaznovanosti, je nekaj, kar je nastajalo zadnjih 30, morda 40 let. V Mehiki se je nasilje nad novinarji in zagovorniki človekovih pravic zares začelo v devetdesetih in se od takrat vztrajno krepilo do leta 2006, ko se je začela mehiška vojna proti drogam. Ta se je čez čas razplamtela, vzporedno z njo pa se je po državi razraščalo nasilje. Današnje stanje je posledica kombinacije različnih dejavnikov. Po Mehiki so razširjene skupine organiziranega kriminala, ki ponekod obvladujejo celotne občine in regije. Problem je tudi precejšnja stopnja korupcije lokalnih oblasti, še posebej policije. Prav tako ne moremo mimo vloge države, ki ne prispeva k smiselnemu odpravljanju konfliktov. Vlada [aktualnega predsednika Andrésa Manuela] Lópeza Obradorja je, denimo, pred skoraj tremi leti oblikovala nacionalno gardo, nekakšno enoto vojaške policije, kar pa seveda ni rešitev za problem organiziranega kriminala. Manjkajo predvsem politike, osredotočene na izboljšanje družbenih razmer, kot sta revščina in težavno iskanje zaposlitve.
Hkrati so novinarji zaradi narave svojega dela zelo ranljivi. Ne le, ker so zelo izpostavljeni, običajno delajo v manjših skupnostih, kjer jih vsi poznajo in vedo, kje živijo, ampak tudi ker preiskujejo ozadja ljudi, ki so pripravljeni uporabiti skrajno obliko nasilja. Ob tem pa je treba omeniti še nekaznovanost, saj okoli 95 odstotkov vseh zločinov nad žurnalisti ne dobi epiloga. Torej, če združite vse te dejavnike, imate izjemno strupeno okolje za delo novinarjev. Leta, desetletja se je dovoljevalo, da se je situacija slabšala, in zdaj je bila dosežena točka, ko je nasilje popolnoma ušlo nadzoru.
