Nevarna razmerja
Zakaj ne morejo mednarodno uveljavljeni ustvarjalciv domačem okolju realizirati svojih vizij?
Odpri galerijo
Slovenec ni imel lastne vojske, potnega lista, nogometne reprezentance in mnogih drugih reči, imel pa je kulturo. FOTO: Afp
Zadnji mesec so na mednarodnem nebu ponovno zažarele tudi slovenske filmske zvezde. Začelo se je s članstvom Špele Čadež v prestižni oskarjevski akademiji, nadaljevalo z uspehom Sonje Prosenc in Olma Omerzuja v Karlovih Varih, končalo pa z zlato puljsko areno Maruše Majer. Ta kolektivni uspeh kaže na velik potencial nove generacije slovenskih filmarjev, ki se zadnja leta z odmevnostjo pridružuje tistim, ki so od konca devetdesetih uveljavljali slovenski film na evropski sceni. A vsi ti dosežki žal niso povezani z urejenimi produkcijskimi razmerami. Kakšna je realnost, nam v intervjuju z Vesno Milek za Sobotno prilogo razkriva ena izmed najbolj samosvojih animatork ta hip na svetu. Špela Čadež se sprašuje, kako je mogoče, da lahko danes z vsemi svojimi referencami zaprosi državo za veliko nižji znesek, kot ga je pred leti prejela za film Boles, ki jo je pozicioniral na mednarodni sceni. Koprodukcije so zanjo pravzaprav edina možnost, a pogosto ne prinesejo prave produkcijske harmonije. Zakaj ne more mednarodno uveljavljena ustvarjalka v domačem okolju realizirati svojih vizij?
Kriza ni zasekala le v film, ampak v celotno kulturo, ki je izgubila približno četrtino javnih sredstev. Slovenska kulturna politika različnih obrazov in barv se je odločila, da bo poskusila ohraniti neokrnjeno mrežo javnih zavodov, čeprav so se povsod produkcijske razmere poslabšale. Nevladni sektor, ki sloni na proračunskih pričakovanjih, pa se je, umetno spodbujen, celo povečal. Tukaj naj bi ob odrevenelosti javnega sektorja našla delo nova generacija profesionalcev. Ker se je večanje nevladnega sektorja dogajalo z manj denarja, se je drastično zvišalo število samozaposlenih, ki jim država plačuje prispevke, a so praktično brez ustreznih prihodkov, dobra četrtina celo pod statističnim pragom revščine. V hudih časih so odločevalci tolažili kulturnike, da so vsi približno podobno na slabšem in da bo za vse nekako poskrbljeno, v resnici pa je šlo predvsem za ohranitev obstoječih pozicij in razmerij.
Kultura je sfera, v kateri smo v primerjavi z drugimi družbenimi področji imeli skozi celotno obdobje nacionalne afirmacije še največ suverenosti, in tako je pravzaprav tudi danes v EU. Slovenec ni imel lastne vojske, potnega lista, nogometne reprezentance in mnogih drugih reči, imel pa je kulturo. Kultura je postala mobilizacijska sila, ljudi je utrjevala v zavesti kolektivne pripadnosti. Kulturni aktivizem je počasi ustvaril razvejeno mrežo institucij, od državnih muzejev in galerij do lokalnih društev, pri tem pa že na začetku vzpostavil jasna razmerja med deležniki. Pri nas se je ogromno pelo, igralo, pisalo in slikalo. To obilje kulture na vseh ravneh pa ni bilo nujno vedno ugodno okolje za inovativne in ambiciozne glasove. V majhni družbi, izrazito nagnjeni h kolektivizmu, individualno in posebno izziva homogenost in kar kliče po izolaciji. Ampak tudi ta splošni odpor do individualizma smo si znali preinterpretirati v svoj plus. Samo pomislimo, kako smo danes ponosni na uporniške duhove iz preteklosti.
Po osamosvojitvi se je zdelo, da narodotvorne kulture nihče več ne potrebuje. Končno smo dobili vse, kar imajo veliki. Za kulturo kot pomembno družbeno kategorijo, ki zaradi malega trga sama ne more preživeti, smo začeli iskati nove osmislitve. Povezujemo jo z ekonomskim razvojem in iščemo multiplikatorje vloženih javnih sredstev. Spet drugič stavimo na povezovalni potencial kulture in prisegamo na njeno emancipatorno moč. Kultura nas brani pred barbarstvom, neguje strpnost in radovednost. Prvi dve desetletji po osamosvojitvi – kljub konceptualnim zadregam o njenem mestu in pomenu v družbi – v resnici kulturi ni šlo slabo. Kapital dveh stoletij je bil velik. Mreža javnih zavodov se za razliko od nekaterih drugih tranzicijskih držav ni le ohranila, ampak celo povečala, ob njej pa se je razvil živahen nevladni sektor in ozek krog zasebnikov, ki so kljub nenaklonjenosti okolja videli poslovno priložnost v kulturi. Produkcijske možnosti slovenskih ustvarjalcev tistega časa niso bile idealne, so pa bile marsikje dovolj spodobne, da so omogočile ambiciozne stave, naj je to bila Pipanova Drama kot javni zavod najvišje kategorije ali denimo elitna humanistična zbirka sicer butične založbe Studia humanitatis.
Relativen razcvet kulture v obdobju tranzicije je imel tudi skrito težavo, ki se je nato izrazila v času krize. V dvajsetih letih ni imel nihče, ne politika, ne kulturniki, ne javnost, posebne volje do reforme pravil, po katerih deluje javna mreža. Nihče ni hotel odkrito spodbuditi tekmovalnosti in ambicioznosti tudi na sistemski ravni. Nefleksibilnost pri zaposlovanju, pomanjkanje avtonomije in odsotnost pravega nagrajevanja dosežkov so direktorjem javnih zavodov ob umanjkanju sredstev odrezali manevrski prostor. Edini imperativ je pogosto bil po sili razmer preživeti in nekako oddelati svoje. Nedorečenost položaja nevladnega sektorja je v kriznem sunku dodatno razdrobila njegov profesionalni potencial. Tolažili smo se s statistikami vseh vrst in se ob tem vse bolj izogibali jasnim kriterijem in vrednotenju, ždenje v čredi je bilo vse bolj normalno. Leta krize so bila za slovensko kulturo čas hibernacije, misel na radikalnejše posege je bila še bolj nesprejemljiva kot prej.
Če se bomo odrekli investiciji v kulturo v času konjunkture, bomo morali opustiti misel o kulturi kot identitetni in razvojni možnosti za 21. stoletje, saj bo ob naslednji recesiji oslabljen in neprilagojen sistem razpadel. Z zakonom o kulturnem evru se je treba čim prej lotiti odpravljanja infrastrukturnih težav, ki so se v času krize namnožile in poglobile po Sloveniji ter hromijo celotno kulturno polje. Pri tem ne gre le za dotrajane zidove ali denimo knjižnične, muzejske in galerijske zbirke, ampak tudi za digitalno okolje, v katerem delujejo kulturne institucije. S povečanjem rednega proračuna in strateškim vlaganjem evropskega denarja v kulturo bi morali predvsem spodbuditi tisto produkcijsko dogajanje, ki ne glede na statusno obliko izstopa in lahko pomaga postopno postavljati nove standarde za celotno kulturno sfero. Seveda to ne bo mogoče brez sprememb zakonodaje in vseh mogočih pravilnikov, brez smiselne reforme regulativnega okolja, pa vendar potrebujemo najprej pogum, da izstopimo iz uravnilovke in zacementiranih razmerij ter odkrito stavimo na Špelo Čadež, Marušo Majer, Sonjo Prosenc, Olma Omerzuja in mnoge druge ustvarjalke in ustvarjalce, ki ne le da obetajo, ampak so se tudi že dokazali in štrlijo iz povprečja. Kultura mora spet postati eksperiment, veselje, odprtost, duhovna ambicija. Imamo ta pogum? Politiki, kulturniki, kritiki, novinarji in konzumenti? Čas je za nov dogovor.
Kriza ni zasekala le v film, ampak v celotno kulturo, ki je izgubila približno četrtino javnih sredstev. Slovenska kulturna politika različnih obrazov in barv se je odločila, da bo poskusila ohraniti neokrnjeno mrežo javnih zavodov, čeprav so se povsod produkcijske razmere poslabšale. Nevladni sektor, ki sloni na proračunskih pričakovanjih, pa se je, umetno spodbujen, celo povečal. Tukaj naj bi ob odrevenelosti javnega sektorja našla delo nova generacija profesionalcev. Ker se je večanje nevladnega sektorja dogajalo z manj denarja, se je drastično zvišalo število samozaposlenih, ki jim država plačuje prispevke, a so praktično brez ustreznih prihodkov, dobra četrtina celo pod statističnim pragom revščine. V hudih časih so odločevalci tolažili kulturnike, da so vsi približno podobno na slabšem in da bo za vse nekako poskrbljeno, v resnici pa je šlo predvsem za ohranitev obstoječih pozicij in razmerij.
Če se bomo odrekli investiciji v kulturo v času konjunkture, bomo morali opustiti misel o kulturi kot identitetni in razvojni možnosti za 21. stoletje, saj bo ob naslednji recesiji oslabljen in neprilagojen sistem razpadel.
Kultura je sfera, v kateri smo v primerjavi z drugimi družbenimi področji imeli skozi celotno obdobje nacionalne afirmacije še največ suverenosti, in tako je pravzaprav tudi danes v EU. Slovenec ni imel lastne vojske, potnega lista, nogometne reprezentance in mnogih drugih reči, imel pa je kulturo. Kultura je postala mobilizacijska sila, ljudi je utrjevala v zavesti kolektivne pripadnosti. Kulturni aktivizem je počasi ustvaril razvejeno mrežo institucij, od državnih muzejev in galerij do lokalnih društev, pri tem pa že na začetku vzpostavil jasna razmerja med deležniki. Pri nas se je ogromno pelo, igralo, pisalo in slikalo. To obilje kulture na vseh ravneh pa ni bilo nujno vedno ugodno okolje za inovativne in ambiciozne glasove. V majhni družbi, izrazito nagnjeni h kolektivizmu, individualno in posebno izziva homogenost in kar kliče po izolaciji. Ampak tudi ta splošni odpor do individualizma smo si znali preinterpretirati v svoj plus. Samo pomislimo, kako smo danes ponosni na uporniške duhove iz preteklosti.
Po osamosvojitvi se je zdelo, da narodotvorne kulture nihče več ne potrebuje. Končno smo dobili vse, kar imajo veliki. Za kulturo kot pomembno družbeno kategorijo, ki zaradi malega trga sama ne more preživeti, smo začeli iskati nove osmislitve. Povezujemo jo z ekonomskim razvojem in iščemo multiplikatorje vloženih javnih sredstev. Spet drugič stavimo na povezovalni potencial kulture in prisegamo na njeno emancipatorno moč. Kultura nas brani pred barbarstvom, neguje strpnost in radovednost. Prvi dve desetletji po osamosvojitvi – kljub konceptualnim zadregam o njenem mestu in pomenu v družbi – v resnici kulturi ni šlo slabo. Kapital dveh stoletij je bil velik. Mreža javnih zavodov se za razliko od nekaterih drugih tranzicijskih držav ni le ohranila, ampak celo povečala, ob njej pa se je razvil živahen nevladni sektor in ozek krog zasebnikov, ki so kljub nenaklonjenosti okolja videli poslovno priložnost v kulturi. Produkcijske možnosti slovenskih ustvarjalcev tistega časa niso bile idealne, so pa bile marsikje dovolj spodobne, da so omogočile ambiciozne stave, naj je to bila Pipanova Drama kot javni zavod najvišje kategorije ali denimo elitna humanistična zbirka sicer butične založbe Studia humanitatis.
Relativen razcvet kulture v obdobju tranzicije je imel tudi skrito težavo, ki se je nato izrazila v času krize. V dvajsetih letih ni imel nihče, ne politika, ne kulturniki, ne javnost, posebne volje do reforme pravil, po katerih deluje javna mreža. Nihče ni hotel odkrito spodbuditi tekmovalnosti in ambicioznosti tudi na sistemski ravni. Nefleksibilnost pri zaposlovanju, pomanjkanje avtonomije in odsotnost pravega nagrajevanja dosežkov so direktorjem javnih zavodov ob umanjkanju sredstev odrezali manevrski prostor. Edini imperativ je pogosto bil po sili razmer preživeti in nekako oddelati svoje. Nedorečenost položaja nevladnega sektorja je v kriznem sunku dodatno razdrobila njegov profesionalni potencial. Tolažili smo se s statistikami vseh vrst in se ob tem vse bolj izogibali jasnim kriterijem in vrednotenju, ždenje v čredi je bilo vse bolj normalno. Leta krize so bila za slovensko kulturo čas hibernacije, misel na radikalnejše posege je bila še bolj nesprejemljiva kot prej.
Če se bomo odrekli investiciji v kulturo v času konjunkture, bomo morali opustiti misel o kulturi kot identitetni in razvojni možnosti za 21. stoletje, saj bo ob naslednji recesiji oslabljen in neprilagojen sistem razpadel. Z zakonom o kulturnem evru se je treba čim prej lotiti odpravljanja infrastrukturnih težav, ki so se v času krize namnožile in poglobile po Sloveniji ter hromijo celotno kulturno polje. Pri tem ne gre le za dotrajane zidove ali denimo knjižnične, muzejske in galerijske zbirke, ampak tudi za digitalno okolje, v katerem delujejo kulturne institucije. S povečanjem rednega proračuna in strateškim vlaganjem evropskega denarja v kulturo bi morali predvsem spodbuditi tisto produkcijsko dogajanje, ki ne glede na statusno obliko izstopa in lahko pomaga postopno postavljati nove standarde za celotno kulturno sfero. Seveda to ne bo mogoče brez sprememb zakonodaje in vseh mogočih pravilnikov, brez smiselne reforme regulativnega okolja, pa vendar potrebujemo najprej pogum, da izstopimo iz uravnilovke in zacementiranih razmerij ter odkrito stavimo na Špelo Čadež, Marušo Majer, Sonjo Prosenc, Olma Omerzuja in mnoge druge ustvarjalke in ustvarjalce, ki ne le da obetajo, ampak so se tudi že dokazali in štrlijo iz povprečja. Kultura mora spet postati eksperiment, veselje, odprtost, duhovna ambicija. Imamo ta pogum? Politiki, kulturniki, kritiki, novinarji in konzumenti? Čas je za nov dogovor.
