V nadaljevanju preberite:
Nekje v sredini skrajnega bogastva in skrajne revščine živi 300 milijonov Indijcev, ki so pripadniki srednjega razreda. Tudi Arundhati Roy se umešča tja. »Živimo drug ob drugem z duhovi iz pekla, poltergajsti mrtvih rek, izsušenih izvirov, golih gora in izsekanih gozdov, drug ob drugem z duhovi 250.000 prezadolženih kmetov, ki so naredili samomor, in z 800 milijoni tistih, ki so obubožali in so jim vzeli vse, kar so imeli, da so naredili prostor za nas.« A tudi z njimi – izobraženci, intelektualci, umetniki – korporacije vodijo zvito vojno, skoraj nevidno, kot da gre za čarovniški trik – plačujejo jim za to, da bi omrtvičili njihovo kritiko in razmišljanje s svojo glavo. Rudarski konglomerati so namreč postali radodarni meceni različnih festivalov, filmov, razstav sodobne vizualne umetnosti, javnih razprav, pri katerih sodelujejo najbolj vplivni misleci, pisatelji in aktivisti na svetu in razpravljajo o ljubezni, literaturi in sufijski poeziji, gostitelji pa jih prepričujejo, da je »morilska muslimanska drhal« tista, ki onemogoča svobodo govora.
Kako se upreti politikom, je bilo nekoč jasno. Kako pa se upreti korporacijam, ki imajo v rokah vse veje oblasti, vse svobodomiselne in ustvarjalne glave, v katerih izdelke se v Indiji oblačijo, vozijo se z njihovimi taksiji, z njihovo nafto, spijo v njihovih hotelih, uporabljajo njihov internet, gledajo njihove medije, knjige kupujejo v njihovih knjigarnah …
Pisateljica je kritična tudi do mednarodnih filantropskih organizacij, ki so le izgovor za vzpostavljanje moči, za to, da se na določena mesta postavlja ljudi, ki vodijo igro. Prepričana je, da so se fundacije iz zahoda, oborožene z milijardami, odpravile po svetu, da bi potencialne revolucionarje spremenile v plačane aktiviste, da bi financirale umetnike, intelektualce in režiserje »ter jih nežno odvrnile od radikalnega soočenja in jih usmerile v multikulturalizem, enakost spolov, razvoj skupnosti – diskurze, ki se izražajo v jeziku identitetnih politik in človekovih pravic«. V vse trenutno modne diskurze, ki zakrivajo bistvo.
Tudi do projekta mikrokreditov, ki je pred leti dobil celo Nobelovo nagrado, je kritična. »Ja, njena kritika fundacij in filantropije je izjemna,« pravi Ana Kralj. »Strese in pretrese nas in kaže, da tu ni mesta za naivnost, ki ji tako radi podlegamo, ker je udobna in se s tistimi nekaj cekini, ki jih kdaj damo mednarodnim fundacijam, tolažimo in mirimo svojo vest. Nekaj podobnega je o tem govoril in pisal tudi Tomo Križnar. Zgodba okoli mikrokreditov je podobna: najsi bodo nameni še tako plemeniti, jih precej zlahka ugrabijo skorumpirane lokalne elite in še bolj birokratski veliki sistemi, tudi taki, o katerih navadno mislimo vse dobro, kot so na primer razne agencije Združenih narodov.«
