Norost je eno izmed tistih skrajnih stanj človekovega doživljanja, ki druge ljudi navdaja s čudenjem, zmedenostjo in strahom, že v uvodu zapišeta avtorja Meandrov duše. Navadno velja za izraz zdrsa v območje iracionalnega, kjer se začne človek utapljati v neukrotljivih tokovih duše. Čeprav je norost na videz nasprotna racionalnemu premisleku, pa mnogi resni raziskovalci ter številne osebne in klinične izkušnje govorijo prav o tem, da se psihotične motnje sprožijo prav iz jedra racionalnosti, piše Škodlar. Človek, ki je na poti v psihotična stanja, je vržen v vrtince neustavljivega tuhtanja in ujet v prekomernih refleksijah, a v nasprotju z drugimi ne najde zavetja v vsakdanjem doživljanju sveta. Za paciente s psihozo lahko rečemo, pravi Škodlar, da so neustavljivi filozofi, saj svojih filozofskih razmišljanj, ki jih preplavljajo noč in dan, ne morejo izključiti.
Izhodišče te knjige, pravita avtorja, je bila slutnja, da lahko najdeta podobnosti med izkustvi antičnih filozofov in mistikov ter pacientov s psihozo. Iz pogovorov s pacienti, ki sta jih izvedla v okviru projekta Parmenides, sta prišla do revolucionarnih dognanj in jih znanstveno razvrstila v knjigi. Tako mistikom kot osebam pred psihotično epizodo je skupno občutenje prisotnosti svetega. Občutje, da smo kot bitja del nečesa presežnega. Posrkanost v to stanje enosti, kot ga opisujejo mistiki, nekakšna ugrabljenost, izgubljanje jaza, preboj v doživljanju resničnosti, doživetje presežne lepote.
