O metodi in napovedih

Računanje ekonomskih kazalcev ima lahko globoke politične in socialne učinke, zato je pomembno, kakšne kazalce ob tem uporabljamo
Fotografija: Hoja po vrvi med Fakiulteto za matematiko in Fakulteto za fiziko 16.5.2017 Ljubljana Slovenija [hoja po vrvi,Ljubljana,Slovenija] Foto Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Hoja po vrvi med Fakiulteto za matematiko in Fakulteto za fiziko 16.5.2017 Ljubljana Slovenija [hoja po vrvi,Ljubljana,Slovenija] Foto Jože Suhadolnik

Šestega junija je bil v Delu objavljen prispevek »Trošiti bi morali manj«, v katerem avtorica Barbara Zimic povzema razmišljanja profesorja Igorja Mastena in njegovega sodelavca Vasje Sivca o metodi, ki jo evropska komisija uporablja za računanje potencialnega proizvoda ter posredno tudi proizvodne vrzeli in strukturnega deficita. Gre za indikatorje, ki imajo v EU pomembno ekonomsko-politično vlogo. So ti indikatorji dovolj kakovostni?

S pomočjo indikatorjev za računanje potencialnega proizvoda, proizvodne vrzeli in strukturnega deficita evropska komisija za države EU presoja pregretost njihovih gospodarstev in ustrezne posledice, zlasti na vzdržnosti javnofinančnega trošenja. Na podlagi teh ocen državam nato določi nujne spremembe v usmeritvi ekonomske politike.

Potencialni produkt kaže, koliko lahko gospodarstvo vzdržema proizvaja pri danih (materialnih in človeških) resursih, ne da bi prišlo v neravnotežje (ko začnejo pospeševati cene, naraščati zunanjetrgovinski primanjkljaj, uhajati javnofinančno trošenje ipd.), medtem ko proizvodna vrzel meri odstopanje dejanskega od potencialnega proizvoda.

Strukturni deficit kaže, koliko javnofinančno stanje odstopa od ravnotežnega (dolgoročno vzdržnega) pri dani gospodarski aktivnosti.

S temi indikatorji evropska komisija dela že dalj časa, čeprav je bila doslej zaradi tega zelo neuspešna pri pravočasnem diagnosticiranju pregretosti in nevzdržnosti javnofinančnega trošenja. Tako je, na primer, v razdobju 2006–2008, ko se je evropsko (in tudi slovensko) gospodarstvo tri leta močno pregrevalo, popolnoma odpovedala, saj niti spomladi 2008 še ni opazila, kaj se kuha v gospodarstvih EU (posebno v manjših članicah, izrazito tudi Sloveniji) in kakšne težave grozijo.
O pomanjkljivostih uporabe indikatorja potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli) za tekoče diagnosticiranje je objavljenih nekaj člankov, ki so pomanjkljivosti dokumentirali, tako na ameriškem gospodarstvu (na primer A. Orphanides in S. van Norden, 1999) kot na gospodarstvu EU, tako za obdobje pred krizo (na primer M. Marcellino in A. Musso, 2009) kot za obdobje po krizi (na primer R. Brooks in G. Basile, 2019).

Osnovno sporočilo profesorja Mastena in njegovega sodelavca je, da z metodo računanja potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli) ni nič narobe in da so neustrezne ocene posledica slabih napovedi, ki se uporabljajo pri računanju potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli). Svojo trditev sta dokumentirala s primerjavo proizvodne vrzeli, izračunane z napovedmi BDP, ki jih je evropska komisija pripravila leta 2007, in proizvodne vrzeli, izračunane z dejanskimi vrednostmi BDP. Dokumentiranju ustreznosti metode sta dodala ocene, pri katerih sta uporabila napovedi instituta EIPF. To sta verjetno storila zato, ker so v prispevku z instituta, ki je objavljen v Delu (17. aprila), ilustrirane sistematično napačne ocene tekočih vrednosti proizvodne vrzeli, ki jih je komisija pripravljala za Slovenijo tudi v obdobju po krizi. Profesor Masten je namreč velik zagovornik uvrstitev proizvodne vrzeli v fiskalno pravilo, ki naj bi bilo vodilo vzdržnega zdravja javnih financ v Sloveniji, zato mu za njegove pomanjkljivosti gotovo ni vseeno. Še posebno, ker o potencialnem letošnjem kršenju tako postavljenega fiskalnega pravila prav te dni presoja ustavno sodišče.
 

Dokončna ocena znana šele po treh letih

V kratkem institutskem prispevku iz aprila je ilustrirana samo ena, vendar za vodenje ekonomske politike ključna pomanjkljivost ocene proizvodne vrzeli evropske komisije. Ilustrirano je namreč, da se tudi po krizi ocene proizvodne vrzeli za Slovenijo še dve do tri leta po prvi objavi ne ustalijo, temveč se z vsakim novim podatkom močno spremenijo, tako da končne vrednosti praviloma odstopajo od začetnih za več, kot je letni »fiskalni napor«, ki ga evropska komisija zahteva od ministrstva za finance pri korekcijah vodenja javnofinančnega trošenja (zmanjšanju strukturnega deficita). Zato na osnovi proizvodne vrzeli, ki je ocenjena v tekočem letu, ni smiselno presojati o (spremembi) vzdržnosti javnofinančnega zdravja v tekočem letu, saj je dokončna ocena strukturnega deficita v tekočem letu znana šele čez dve do tri leta.

Osnovni sklep profesorja Mastena in njegovega sodelavca, da je metoda v redu, da pa so napovedi, ki so sestavni del implementacije metode pri najnovejših vrednostih, slabe, le potrjuje trditev iz institutskega prispevka, da je metoda neuporabna za tekoče diagnosticiranje pregrevanja in njegove posledice na strukturni deficit. Seveda ni dvoma, da opisanega problema (sprememb ocen proizvodne vrzeli zaradi novih podatkov) že po definiciji ne bi bilo, če bi bile napovedi BDP točne, torej enake pravim vrednostim. Težava je v tem, da tudi enoletne napovedi BDP niso točne, dve- in večletne pa so praviloma celo zelo nezanesljive, in to povsod, ne le v Sloveniji, saj večino napak napovedi prinesejo (napačne) predpostavke o gospodarskem okolju – torej napovedi za celotno gospodarstvo EU in druge dele svetovnega gospodarstva, ki jih delajo redke specializirane institucije (na primer IMF, OECD ipd.).

Poglejmo si primer, ki je ilustriran v omenjenem prispevku, ki povzema analizo profesorja Mastena in njegovega sodelavca. V jesenskem poročilu za leto 2007 (ko ni bila znana vrednost BDP niti za leto 2007) je komisija za razdobje 2007–2008 napovedala povprečno rast BDP 5,3 odstotka (institut EIPF pa 5,1 odstotka), hkrati je ugotovila, da bo slovensko gospodarstvo v razdobju 2007–2008 rahlo pregreto, saj je povprečno proizvodno vrzel ocenila z 0,9 odstotka (strukturni deficit pa z –1,2 odstotka BDP). Čez tri leta (ko so bili znani podatki za tri dodatna leta, leto 2007, 2008 in 2009) je komisija v jesenskem poročilu 2010 navedla končne vrednosti za rast BDP 2007–2008 (povprečje je bilo enako napovedani vrednosti leta 2007, torej 5,3 odstotka) in hkrati drastično povečala oceno proizvodne vrzeli na 6,7 odstotka (strukturnega deficita pa na –4 odstotka BDP). Ker se je komisija zanašala na svoje ocene proizvodne vrzeli, je tako več let prepozno ugotovila, da je bilo gospodarstvo v razdobju 2007–2008 (in pred tem tudi leta 2006) močno pregreto, čeprav je leta 2007 točno napovedala dveletno povprečno rast (2007–2008), napačno pa rast za daljši, triletni horizont (2009). Zato tudi ni ukrepala, ko je bil še čas, da bi vsaj malo omejila posledice katastrofalnega pregrevanja!

Ker so napovedi v malo daljših horizontih praviloma nezanesljive (in to ne samo v Sloveniji), računanje proizvodne vrzeli pa predpostavlja poznavanje »dovolj točnih« vrednosti vsaj za naslednja tri leta, je tekoče diagnosticiranje pregrevanja (in njegovih posledic na javnofinančnem trošenju) s pomočjo ocen proizvodne vrzeli, ki jih pripravlja komisija, neuporabno.
 

Opozorila o pregrevanju in posmeh

Seveda to ne pomeni, da pregrevanja gospodarstva ni mogoče pravočasno identificirati na drugačen način. Institut EIPF je, na primer, od sprejetja davčne reforme (2006) vztrajno opozarjal na povečevanje neravnotežij – na pregrevanje gospodarstva (jeseni 2006 je na primer točno napovedal drastično poslabšanje strukturnega fiskalnega deficita leta 2007 in 2008 za več kot dve odstotni točki, glej Bančni vestnik, 2006/11), čeprav je bil zaradi tega do začetka krize predmet posmeha vseh (tudi profesorja Mastena), ki so stavili na »znanstveno« izmerjeno pregretost evropske komisije. Podobno se je dogodilo Banki Slovenije, ko je leta 2007 opozorila na nevarno pregrevanje gospodarstva.

Kakšna je bila teža (napačne) tekoče ocene evropske komisije, da je bila v Sloveniji v obdobju 2006–2008 rast gospodarstva hitra, vendar zdrava, in da o večjem pregrevanju ter opaznem povečevanju strukturnega deficita ni bilo mogoče govoriti, kaže že lahkotnost, s katero je vlada vodila (evropska komisija pa nadzirala in tolerirala) javnofinančno politiko v razdobju po letu 2005. Vsako leto je namreč fiskalna politika dodala krepko dozo goriva že pregretemu gospodarstvu. Tako se je leta 2006, na primer, zgodila davčna reforma, ki je ustvarila davčno spodbudo v višini približno 800 milijonov evrov (relativno enako spodbudi, ki jo je sprejel Bush, ko je bilo ameriško gospodarstvo že v recesiji), na prehodu v leto 2007 povečanje finančnih pritokov iz tujine (za opazno več kot milijardo evrov) zaradi financiranja predčasnega poplačila državnih obveznic (predvsem v portfelju domačih imetnikov), leta 2007 in 2008 dodatna pospešitev investiranja v ceste (skupno dveletno povečanje je preseglo 2 milijardi evrov) in leta 2008 reforma plačnega sistema v javnem sektorju, ki je v naslednjih letih predpostavljala povečanje ustreznih letnih izdatkov države za več kot 600 milijonov evrov.

Ker so ocene proizvodne vrzeli neuporabne za tekoče diagnosticiranje pregretosti, tudi opiranje tekočega izvajanja fiskalnega pravila na te ocene ni smiselno.

Velimir Bole, EIPF, Ekonomski institut, d.o.o.

Komentarji: