Od Črnega orla – mimo Šumija – do svetovne hotelske verige
Opazke o izbrisani hiši v središču Ljubljane.
Odpri galerijo
Prodajalke pred trgovino Šumi okrog leta 1930. Fotografija je last Angelike Hribar.
Delo je 11. septembra 2018 objavilo fotografijo digitalne makete, na kateri je namesto leta 1998 izpraznjene in leta 2006 porušene Šumijeve hiše oz. sedanjega parkirišča v ljubljanskem Gradišču upodobljen modernističen petnadstropni hotel. Ko bo in če bo zgrajen, bo predstavljal dokončen izbris pomembnega dela slovenske kulturne, gospodarske in politične zgodovine.
Med letoma 1831 in 1840 naj bi se na mestu, kjer bo stal petnadstropni modernistični hotel, v gostilni Pri črnem orlu shajala komisija za uničevanje vina, to se pravi Prešeren in prijatelji Čop, Smole, Zupan, Toman, Crobath pa še kdo. Kot piše Angelika Hribar (Rodbinska kronika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi), naj bi bili njeni predniki leta 1893 kupili hišo Gradišče 9, pozneje pa še številko 7. Leta 1918 so na dvorišče te hiše razširili tovarno, v pritličju pa uredili novo trgovino Šumi.
Gradišče je (bilo) znana ljubljanska soseska med Slovensko cesto (ki se je nekoč imenovala Gradišče, v časih najvišjih dosežkov slovenskega socializma pa Kardeljeva cesta), Erjavčevo, Igriško in Gregorčičevo ulico. Gradišče in Šumijeva hiša sta najlepše in slavne čase doživljala med obema vojnama. Moji starši in brat so se – nekako v času mojega rojstva in pomanjkanja stanovanj, torej leta 1946 – priselili v Šumijevo hišo po zaslugi materinega prijateljstva z Branko Hribarjevo, ženo Svetozarja Hribarja, ki je bil član znamenite Hribarjeve oz. Šumijeve družine, po kateri je dobila ime tovarna bonbonov v sosednjih hišah in na dvorišču naše hiše. Mati mi je povedala, da je nekoč pred mojim rojstvom na ulici srečala prijateljico Branko, ki ji je zaupala, da stanovanje nad njihovim še ni (povsem) zasedeno, in svetovala, naj se moj oče pozanima, ali bi se lahko vselili vanj. Če drži družinska fama, naj bi oče s tem v zvezi obiskal samega Ivana Mačka, ta pa naj bi mu dal dovoljenje za vselitev. Naša družina je nekaj let stanovala v polovici petsobnega stanovanja, kjer je nekoč – predno so ga leta 1943 ubili partizani – živel upravitelj kraljevih lovišč in s Hribarjevo Dragico poročeni Slavko Plemelj.
V največji sobi je stanovala služkinja nekdanjih lastnikov, v drugih dveh pa dva pripadnika komunistične policije, tj. Udbe. Pod nami je stanovala družina Svetozarja Hribarja, ki je bil v zaporu, nasproti pa razširjena družina nekdanjega ravnatelja tovarne Šumi, ki so ga bili odstavili, ker je dopustil izdelovanje čokoladnih slaščic v obliki svetega Miklavža.
Pod stanovanjem bivšega ravnatelja je živela ruska emigrantka Izmajlova, ki smo ji rekli generalica, poleg nje pa so bile pisarne, ki so spadale k tovarni. Hodnik v prvem nadstropju je našo hišo, kjer sta med letoma 1928 in 1935 živela tudi Izidor Cankar in žena Niča, rojena Hribar, povezoval s številko 9, kjer so bili še nekateri tovarniški prostori, tam pa je stanoval tudi del družine Petra Hribarja, ki je leta 1950 s starejšima sinovoma pobegnil v Kanado. Peter in Svetozar sta bila brata pomembnega podjetnika in graščaka Rada Hribarja, ki so ga januarja 1944 na Strmolu skupaj z ženo Ksenijo mučili in ubili partizani.
Gradišče so preimenovali v Kardeljevo cesto, ker je – če držijo govorice – Edvard Kardelj naročil rušenje vrste hiš, ki so predstavljale ozko grlo, napoto za primerno premočrtno komunikacijo med Trnovim in Bežigradom, ta pa naj bi bila potrebna zaradi vojaških parad. Rušenje je prizadelo vse zgradbe, od Šumijeve hiše do Kongresnega trga. Mimogrede, velikopoteznost slovenskih oblasti je prizadela tudi ožino med Šubičevo ulico in Namo, kjer je stala znamenita Kozlerjeva hiša.
Moj naslov je bil dolga leta Gradišče 7. Naša družina je bila, kar pomnim, v skrbeh, da bodo na koncu porušili tudi stavbo, ki je vsebovala naše stanovanje. Pred rušenjem sem skozi okno v kuhinjo gledal delovanje Vidmarjeve pekarne, ki se je držala še drugih manjših in večjih hiš, od katerih se spominjam starinske špecerije in »pajzla«, ki se je imenoval Pezdir. Tod mimo je v času moje zgodnje mladosti vozil tramvaj. Skozi Gradišče sta bila položena dva tira, pri Pezdirju pa sta se združila v enega. V ožini, od koder se je odpiral razgled na Kongresni trg, Nunsko cerkev in Zvezdo, so tramvaji praviloma cingljali in cvilili, kar je bila glavna zvočna kulisa mojega zgodnjega domačega življenja.
Pred Kongresnim trgom je bil še manjši trg, kjer je bila postaja Ljudske milice, takoj zraven pa je bil tudi eden tistih magacinov, v katerih so se člani vladajoče nomenklature preskrbovali s hrano in predmeti, ki jih v navadnih trgovinah ni bilo mogoče dobiti. Zanimiv razgled je bil tudi z balkona našega stanovanja v drugem nadstropju: pod nami je bila tovarna bonbonov, onstran pa Realka, iz katere je bilo mogoče slišati zvonjenje šolskega zvonca. V naše stanovanje je dopoldne – razen ob nedeljah – prihajal šum tovarniškega življenja, iz njega pa so – ob odprtih oknih – prihajali zvoki očetovih violinskih vaj, včasih tudi komorna glasba, ki so jo poleg očeta proizvajali pianist Lipovšek, čelistka Lobetova in violist Zalokar. Včasih sta vadila le oče in Lipovšek.
S hišo, kjer sem živel do leta 1998, so imeli različni režimi različne načrte. Dokler je trajala Jugoslavija, so napovedovali, da bo na tem mestu nova stolpnica Centralnega komiteja ZKS, v neodvisni Sloveniji pa so se domislili, da bi tam zgradili multikino, središče za filmsko in drugo zabavo, zato so vse prebivalce Gradišča tudi preselili. Leta 1980 je pri nas doma nastala pobuda za Novo revijo. V moji delovni sobi, v kateri je nekoč lovske puške hranil Slavko Plemelj in katere lesene opaže in strop je dala mati po izselitvi udbovcev iz črne prelakirati v belo barvo, smo se zbrali Niko Grafenauer, Tine Hribar, Andrej Inkret, Svetlana Makarovič, Boris A. Novak in pisec teh vrstic. Na mojem starinskem računalniku smo napisali program revije in pismo Mitji Ribičiču.
Otroci s številke 7 in 9 pa še kateri iz sosednih hiš smo se ob popoldnevih igrali na izpraznjenem tovarniškem dvorišču. Imeli smo mizo za pingpong, kadar nas je bilo več, pa smo se igrali z žogo, največkrat »med dvema ognjema«. Med soigralci sta bila dva Hribarja: Rado, ki smo mu rekli Bučo, in Peter, ki smo mu rekli Cibo. Seveda me je zanimalo, zakaj sta oba brez očetov, vendar so bili starši s pojasnili precej skopi. Razumel sem, da je Petrov oče v tujini, Radov v zaporu, o ozadjih pa nisem vedel tako rekoč ničesar. V primerjavi z opremo našega je bilo stanovanje Radove družine bogatejše, iz česar sem sklepal, da Hribarjevi niso kar tako.
Mati in oče sta se precej družila z družino nekdanjega ravnatelja Bezjaka, s Hribarjevimi manj, čeprav smo se, ko se je očetu posrečilo kupiti avto (fiat 600), nekajkrat odpeljali do Svetozarjeve počitniške hiše na Krki. Lokacija skromne in prijetne hiše je bila zanimiva, ker Hribarjev sosed ni bil nihče drug kot Ivan Maček.
Sklepam, da so se Hribarjevi v povojnem času preživljali tudi z oddajanjem sob. Stanovalci prvega nadstropja so se spreminjali, stalno pa sta tam živela člana Brankine oz. Sladonjeve družine Majčica in Dragan. Pozneje se je tja – ko je zapustil svojo vilo na Mirju – priselil znani odvetnik Marko Prepeluh, sin zagovornika jugoslovanskega federalizma Albina Prepeluha in kratkotrajni soprog baletke Ksenije Hribar, ki je po vsej priliki dobila ime po svoji teti, ženi Rada Hribarja.
Za dramatične razsežnosti zgodovine družine Hribar, pri čemer imam v mislih predvsem umor na gradu Strmol leta 1944, sem se začel resneje zanimati v sedemdesetih letih, pod vplivom afer in pričevanj Edvarda Kocbeka in v zvezi z Dragom Jančarjem, ki so ga zaradi posesti prepovedane knjige o povojnih pobojih zaprli leta 1974. Sezona intenzivnega poizvedovanja o medvojnem in povojnem dogajanju se je dejansko začela po letu 1975, vzpon pa je doživela z Novo revijo.
Nekoč po osamosvojitvi, zdi se mi, da takrat, ko sem bil poslanec in ljubljanski župan, sem Svetozarja v hiši na Krki, kjer je živel po upokojitvi, obiskal sam. Imela sva dolg pogovor, svoje zanimanje pa sem utemeljil z načrtom za knjigo, ki sem jo potem sicer začel, vendar zaradi pomanjkanja časa nisem prišel prav daleč. Svetozar mi je dogajanje na Strmolu razložil podrobno, vendar z zanj značilno – rekel bi varčno – govorico, ki je bila tupatam na meji posmehljivosti ali ironije. Najbolj sta se mi v spomin vtisnili dve podrobnosti: Rado Hribar naj bi – tudi po zaslugi soproge Ksenije, ki je bila študirala v Berlinu – sicer imel stike z Nemci, vendar je te stike večkrat uporabil za intervencije v korist partizanov, ki jih je oskrboval s hrano in obleko. V gradu je sprejemal tudi partizane, s čimer je mogoče razložiti njegovo gostoljubnost na dan umora. Kot sem razumel Svetozarja, so bili partizanski znanci Rada pred tem posvarili, da se je zamenjala lokalna partijska komanda in da se utegnejo odnosi zaplesti oz. postati nevarni. Druga podrobnost je povezana z zverinskim ravnanjem likvidatorjev. Svetozar je omenjal posilstvo in mesarjenje. O tem poroča Angelika Hribar v članku iz leta 2006 (Strmolski graščak Rado Hribar in njegova rodbina, Kronika) in v svoji pomembni knjigi Rodbinska kronika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi (2008). Pomembno pričevanje (Peter Hribar, RTV Slovenija – Pričevalci, 14. marca 2017) je prispeval Radov nečak in dedič Strmola Peter Hribar, ki ga v svojem odraslem življenju – ker se je naselil zunaj Ljubljane – sicer nikoli nisem srečal. O življenju Rada in Ksenije Hribar je – s spremenjenimi imeni in z obilico literarne fantazije – pisal Drago Jančar (To noč sem jo videl).
Pomanjševanje, prikrivanje in celo opravičevanje revolucionarskih izgredov med drugo svetovno vojno in po njej je menda eden najresnejših problemov slovenske postkomunistične politike. Na neki način je sestavni del teh procesov tudi zgodba o Šumijevi hiši. Bila je prizorišče zanimivih srečanj Prešernove generacije; dom ugledne in uspešne Hribarjeve družine, ki si zasluži obsežno in poudarjeno poglavje v zgodovini slovenskega naroda; bila je dom enega najbolj nadarjenih slovenskih intelektualcev, umetnostnega zgodovinarja, diplomata in člana Šubašićeve vlade Izidorja Cankarja; v njej je stanoval violinist Karlo Rupel; tu smo ustanavljali Novo revijo, da o pol stoletja bivanja pisca teh vrstic v njej ne govorim. Po drugi svetovni vojni so hišo najprej izpostavili neusmiljenemu zobanju časa, namesto nje so želeli zgraditi Centralni komite Komunistične partije, nato multikino, navsezadnje so jo podrli in na tistem mestu uredili parkirišče. Zdaj naj bi tu stal hotel, zgodovina pa bo izbrisana. Izbris, ki je menda vsaj toliko pomemben kot tisti, ki ga postkomunistične oblasti največkrat omenjajo.
Med letoma 1831 in 1840 naj bi se na mestu, kjer bo stal petnadstropni modernistični hotel, v gostilni Pri črnem orlu shajala komisija za uničevanje vina, to se pravi Prešeren in prijatelji Čop, Smole, Zupan, Toman, Crobath pa še kdo. Kot piše Angelika Hribar (Rodbinska kronika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi), naj bi bili njeni predniki leta 1893 kupili hišo Gradišče 9, pozneje pa še številko 7. Leta 1918 so na dvorišče te hiše razširili tovarno, v pritličju pa uredili novo trgovino Šumi.
Gradišče je (bilo) znana ljubljanska soseska med Slovensko cesto (ki se je nekoč imenovala Gradišče, v časih najvišjih dosežkov slovenskega socializma pa Kardeljeva cesta), Erjavčevo, Igriško in Gregorčičevo ulico. Gradišče in Šumijeva hiša sta najlepše in slavne čase doživljala med obema vojnama. Moji starši in brat so se – nekako v času mojega rojstva in pomanjkanja stanovanj, torej leta 1946 – priselili v Šumijevo hišo po zaslugi materinega prijateljstva z Branko Hribarjevo, ženo Svetozarja Hribarja, ki je bil član znamenite Hribarjeve oz. Šumijeve družine, po kateri je dobila ime tovarna bonbonov v sosednjih hišah in na dvorišču naše hiše. Mati mi je povedala, da je nekoč pred mojim rojstvom na ulici srečala prijateljico Branko, ki ji je zaupala, da stanovanje nad njihovim še ni (povsem) zasedeno, in svetovala, naj se moj oče pozanima, ali bi se lahko vselili vanj. Če drži družinska fama, naj bi oče s tem v zvezi obiskal samega Ivana Mačka, ta pa naj bi mu dal dovoljenje za vselitev. Naša družina je nekaj let stanovala v polovici petsobnega stanovanja, kjer je nekoč – predno so ga leta 1943 ubili partizani – živel upravitelj kraljevih lovišč in s Hribarjevo Dragico poročeni Slavko Plemelj.
Pomanjševanje, prikrivanje in celo opravičevanje revolucionarskih izgredov med drugo svetovno vojno in po njej je menda eden najresnejših problemov slovenske postkomunistične politike. Na neki način je sestavni del teh procesov tudi zgodba o Šumijevi hiši.
V največji sobi je stanovala služkinja nekdanjih lastnikov, v drugih dveh pa dva pripadnika komunistične policije, tj. Udbe. Pod nami je stanovala družina Svetozarja Hribarja, ki je bil v zaporu, nasproti pa razširjena družina nekdanjega ravnatelja tovarne Šumi, ki so ga bili odstavili, ker je dopustil izdelovanje čokoladnih slaščic v obliki svetega Miklavža.
Pod stanovanjem bivšega ravnatelja je živela ruska emigrantka Izmajlova, ki smo ji rekli generalica, poleg nje pa so bile pisarne, ki so spadale k tovarni. Hodnik v prvem nadstropju je našo hišo, kjer sta med letoma 1928 in 1935 živela tudi Izidor Cankar in žena Niča, rojena Hribar, povezoval s številko 9, kjer so bili še nekateri tovarniški prostori, tam pa je stanoval tudi del družine Petra Hribarja, ki je leta 1950 s starejšima sinovoma pobegnil v Kanado. Peter in Svetozar sta bila brata pomembnega podjetnika in graščaka Rada Hribarja, ki so ga januarja 1944 na Strmolu skupaj z ženo Ksenijo mučili in ubili partizani.
Pisemska glava tovarne Šumi. FOTO arhiv Žita
Parada
Gradišče so preimenovali v Kardeljevo cesto, ker je – če držijo govorice – Edvard Kardelj naročil rušenje vrste hiš, ki so predstavljale ozko grlo, napoto za primerno premočrtno komunikacijo med Trnovim in Bežigradom, ta pa naj bi bila potrebna zaradi vojaških parad. Rušenje je prizadelo vse zgradbe, od Šumijeve hiše do Kongresnega trga. Mimogrede, velikopoteznost slovenskih oblasti je prizadela tudi ožino med Šubičevo ulico in Namo, kjer je stala znamenita Kozlerjeva hiša.
Moj naslov je bil dolga leta Gradišče 7. Naša družina je bila, kar pomnim, v skrbeh, da bodo na koncu porušili tudi stavbo, ki je vsebovala naše stanovanje. Pred rušenjem sem skozi okno v kuhinjo gledal delovanje Vidmarjeve pekarne, ki se je držala še drugih manjših in večjih hiš, od katerih se spominjam starinske špecerije in »pajzla«, ki se je imenoval Pezdir. Tod mimo je v času moje zgodnje mladosti vozil tramvaj. Skozi Gradišče sta bila položena dva tira, pri Pezdirju pa sta se združila v enega. V ožini, od koder se je odpiral razgled na Kongresni trg, Nunsko cerkev in Zvezdo, so tramvaji praviloma cingljali in cvilili, kar je bila glavna zvočna kulisa mojega zgodnjega domačega življenja.
Šumi ob koncu 90. let 20. stoletja. FOTO Tomi Lombar
Pred Kongresnim trgom je bil še manjši trg, kjer je bila postaja Ljudske milice, takoj zraven pa je bil tudi eden tistih magacinov, v katerih so se člani vladajoče nomenklature preskrbovali s hrano in predmeti, ki jih v navadnih trgovinah ni bilo mogoče dobiti. Zanimiv razgled je bil tudi z balkona našega stanovanja v drugem nadstropju: pod nami je bila tovarna bonbonov, onstran pa Realka, iz katere je bilo mogoče slišati zvonjenje šolskega zvonca. V naše stanovanje je dopoldne – razen ob nedeljah – prihajal šum tovarniškega življenja, iz njega pa so – ob odprtih oknih – prihajali zvoki očetovih violinskih vaj, včasih tudi komorna glasba, ki so jo poleg očeta proizvajali pianist Lipovšek, čelistka Lobetova in violist Zalokar. Včasih sta vadila le oče in Lipovšek.
S hišo, kjer sem živel do leta 1998, so imeli različni režimi različne načrte. Dokler je trajala Jugoslavija, so napovedovali, da bo na tem mestu nova stolpnica Centralnega komiteja ZKS, v neodvisni Sloveniji pa so se domislili, da bi tam zgradili multikino, središče za filmsko in drugo zabavo, zato so vse prebivalce Gradišča tudi preselili. Leta 1980 je pri nas doma nastala pobuda za Novo revijo. V moji delovni sobi, v kateri je nekoč lovske puške hranil Slavko Plemelj in katere lesene opaže in strop je dala mati po izselitvi udbovcev iz črne prelakirati v belo barvo, smo se zbrali Niko Grafenauer, Tine Hribar, Andrej Inkret, Svetlana Makarovič, Boris A. Novak in pisec teh vrstic. Na mojem starinskem računalniku smo napisali program revije in pismo Mitji Ribičiču.
Zdaj naj bi tu stal hotel, zgodovina pa bo izbrisana. Izbris, ki je menda vsaj toliko pomemben kot tisti, ki ga postkomunistične oblasti največkrat omenjajo.
Hribarjevi
Otroci s številke 7 in 9 pa še kateri iz sosednih hiš smo se ob popoldnevih igrali na izpraznjenem tovarniškem dvorišču. Imeli smo mizo za pingpong, kadar nas je bilo več, pa smo se igrali z žogo, največkrat »med dvema ognjema«. Med soigralci sta bila dva Hribarja: Rado, ki smo mu rekli Bučo, in Peter, ki smo mu rekli Cibo. Seveda me je zanimalo, zakaj sta oba brez očetov, vendar so bili starši s pojasnili precej skopi. Razumel sem, da je Petrov oče v tujini, Radov v zaporu, o ozadjih pa nisem vedel tako rekoč ničesar. V primerjavi z opremo našega je bilo stanovanje Radove družine bogatejše, iz česar sem sklepal, da Hribarjevi niso kar tako.
Mati in oče sta se precej družila z družino nekdanjega ravnatelja Bezjaka, s Hribarjevimi manj, čeprav smo se, ko se je očetu posrečilo kupiti avto (fiat 600), nekajkrat odpeljali do Svetozarjeve počitniške hiše na Krki. Lokacija skromne in prijetne hiše je bila zanimiva, ker Hribarjev sosed ni bil nihče drug kot Ivan Maček.
Sklepam, da so se Hribarjevi v povojnem času preživljali tudi z oddajanjem sob. Stanovalci prvega nadstropja so se spreminjali, stalno pa sta tam živela člana Brankine oz. Sladonjeve družine Majčica in Dragan. Pozneje se je tja – ko je zapustil svojo vilo na Mirju – priselil znani odvetnik Marko Prepeluh, sin zagovornika jugoslovanskega federalizma Albina Prepeluha in kratkotrajni soprog baletke Ksenije Hribar, ki je po vsej priliki dobila ime po svoji teti, ženi Rada Hribarja.
Izbris, leto 2006. FOTO Matej Družnik
Za dramatične razsežnosti zgodovine družine Hribar, pri čemer imam v mislih predvsem umor na gradu Strmol leta 1944, sem se začel resneje zanimati v sedemdesetih letih, pod vplivom afer in pričevanj Edvarda Kocbeka in v zvezi z Dragom Jančarjem, ki so ga zaradi posesti prepovedane knjige o povojnih pobojih zaprli leta 1974. Sezona intenzivnega poizvedovanja o medvojnem in povojnem dogajanju se je dejansko začela po letu 1975, vzpon pa je doživela z Novo revijo.
Nekoč po osamosvojitvi, zdi se mi, da takrat, ko sem bil poslanec in ljubljanski župan, sem Svetozarja v hiši na Krki, kjer je živel po upokojitvi, obiskal sam. Imela sva dolg pogovor, svoje zanimanje pa sem utemeljil z načrtom za knjigo, ki sem jo potem sicer začel, vendar zaradi pomanjkanja časa nisem prišel prav daleč. Svetozar mi je dogajanje na Strmolu razložil podrobno, vendar z zanj značilno – rekel bi varčno – govorico, ki je bila tupatam na meji posmehljivosti ali ironije. Najbolj sta se mi v spomin vtisnili dve podrobnosti: Rado Hribar naj bi – tudi po zaslugi soproge Ksenije, ki je bila študirala v Berlinu – sicer imel stike z Nemci, vendar je te stike večkrat uporabil za intervencije v korist partizanov, ki jih je oskrboval s hrano in obleko. V gradu je sprejemal tudi partizane, s čimer je mogoče razložiti njegovo gostoljubnost na dan umora. Kot sem razumel Svetozarja, so bili partizanski znanci Rada pred tem posvarili, da se je zamenjala lokalna partijska komanda in da se utegnejo odnosi zaplesti oz. postati nevarni. Druga podrobnost je povezana z zverinskim ravnanjem likvidatorjev. Svetozar je omenjal posilstvo in mesarjenje. O tem poroča Angelika Hribar v članku iz leta 2006 (Strmolski graščak Rado Hribar in njegova rodbina, Kronika) in v svoji pomembni knjigi Rodbinska kronika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi (2008). Pomembno pričevanje (Peter Hribar, RTV Slovenija – Pričevalci, 14. marca 2017) je prispeval Radov nečak in dedič Strmola Peter Hribar, ki ga v svojem odraslem življenju – ker se je naselil zunaj Ljubljane – sicer nikoli nisem srečal. O življenju Rada in Ksenije Hribar je – s spremenjenimi imeni in z obilico literarne fantazije – pisal Drago Jančar (To noč sem jo videl).
Izbris
Pomanjševanje, prikrivanje in celo opravičevanje revolucionarskih izgredov med drugo svetovno vojno in po njej je menda eden najresnejših problemov slovenske postkomunistične politike. Na neki način je sestavni del teh procesov tudi zgodba o Šumijevi hiši. Bila je prizorišče zanimivih srečanj Prešernove generacije; dom ugledne in uspešne Hribarjeve družine, ki si zasluži obsežno in poudarjeno poglavje v zgodovini slovenskega naroda; bila je dom enega najbolj nadarjenih slovenskih intelektualcev, umetnostnega zgodovinarja, diplomata in člana Šubašićeve vlade Izidorja Cankarja; v njej je stanoval violinist Karlo Rupel; tu smo ustanavljali Novo revijo, da o pol stoletja bivanja pisca teh vrstic v njej ne govorim. Po drugi svetovni vojni so hišo najprej izpostavili neusmiljenemu zobanju časa, namesto nje so želeli zgraditi Centralni komite Komunistične partije, nato multikino, navsezadnje so jo podrli in na tistem mestu uredili parkirišče. Zdaj naj bi tu stal hotel, zgodovina pa bo izbrisana. Izbris, ki je menda vsaj toliko pomemben kot tisti, ki ga postkomunistične oblasti največkrat omenjajo.
