Otroci in najstniki še vedno potrebujejo starševske poljube in objeme

V času, ko izgubljamo občutek varnosti in nadzora nad našim zdravjem, objemi in dotiki, se v pogovoru z družinsko terapevtko Melito Kuhar vseeno dotikamo.
Fotografija: Melita Kuhar, socialna pedagoginja, družinska terapevtka in avtorica treh knjig: Iskreno o partnerstvu, Iskreno o vzgoji in najstnikih ter Iskreno o intimnosti, ki je izšla konec februarja.
 FOTO: Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Melita Kuhar, socialna pedagoginja, družinska terapevtka in avtorica treh knjig: Iskreno o partnerstvu, Iskreno o vzgoji in najstnikih ter Iskreno o intimnosti, ki je izšla konec februarja.  FOTO: Jože Suhadolnik

Je avtorica treh knjig: Iskreno o partnerstvu, Iskreno o vzgoji in najstnikih ter Iskreno o intimnosti, ki je izšla konec februarja.

Vstopim v prostore njene svetovalnice na Parmovi, pozdravi me že na vratih, energična, očarljiva ženska s širokim nasmehom in močno, samozavestno, celo avtoritativno držo. Na njeni mizi tablica z napisom This Girl Can. Ta punca lahko.

Zelo ameriško, rečem, ko se usedem na stol poleg mizice, na kateri so skledice z bonboni, oreščki. Včasih si je kakšne stvari dobro sposoditi od Američanov, reče, pri nas so vsaj naši generaciji predolgo govorili, da nekaj ne bo šlo, da ni mogoče. Jaz verjamem, da je, če se potrudimo, mogoče spremeniti vse. To sem dokazala sebi, to mi potrjuje vsak odziv para, ki sem mu pomagala poiskati izgubljeno povezanost, to mi potrjuje odziv vsake najstnice ali najstnika, ki se je po turbulentnem obdobju našel v ravnovesju in se razvil v pokončnega zdravega človeka.
 

Za uvod. V vseh treh knjigah poudarjate pomen dotikov, intimnosti, objemov za partnerstvo, za odnos staršev z otroki. Kaj lahko rečeva o obdobju pandemije, ki nam je med drugim omejila prav to, stik s sočlovekom?


Sem zelo taktilen človek, v vseh svojih knjigah in tudi na pogovorih v svetovalnici poudarjam pomen dotika, objemov in izkazovanja nežnosti. A v primeru pandemije je treba spoštovati pravila.

Zato poudarjam, da je pomembno, da v teh tveganih časih ne zapademo v paniko, da ta čas morebitne izolacije oziroma karantene v družini poskrbimo za ljubeče ozračje, da pazimo drug na drugega in smo solidarni z drugimi člani skupnosti.
Naši otroci in odraščajoči najstniki še vedno potrebujejo naše starševske poljube in objeme.

Melita Kuhar: Ljubljenje in intimnost sta zelo pomembna dela celostnega odnosa med dvema odraslima človekoma, ki sta se odločila stopiti v partnerski odnos. Je nujen del njune komunikacije, pripadnosti in ljubezni.FOTO: Jože Suhadolnik
Melita Kuhar: Ljubljenje in intimnost sta zelo pomembna dela celostnega odnosa med dvema odraslima človekoma, ki sta se odločila stopiti v partnerski odnos. Je nujen del njune komunikacije, pripadnosti in ljubezni.FOTO: Jože Suhadolnik

 

Tu pred sabo vidim kar tri vaše knjige, ki se dotikajo tabu tem na svež in zelo poljuden, na trenutke duhovit način. Kako so se zgodile, in to kar tri?


Ja, rada rečem, da ne priznavam tabujev in da sem brez dlake na jeziku. Nekje v sebi sem dolgo časa nosila idejo, da bom nekoč iz vseh teh primerov, s katerimi se srečujem v praksi, napisala knjigo, a sproti sem pisala kolumne za različne revije in portale, dokler me ni poklical prijatelj in me vrgel iz cone udobja. Povezal me je z urednikom založbe Primus, urednica Kaja Regula je moje tekste zbrala, dala v smiselne sklope – in tako je izšla najprej knjiga Iskreno o partnerstvu, nato še Iskreno o vzgoji in najstnikih.

Ko delam s pari ali posamezniki in ko prihajam do spoznanj, ki so recimo skupna trem ali štirim različnim parom, imam potrebo, da bi to delila z drugimi. Mislim si, da če bo vsaj en par prepoznal podobne vzorce in mu bo moj zapis pomagal, sem s tem morda pripomogla, da bosta spremenila način komunikacije, obnašanja. Morda se sliši vehementno, toda verjamem, da če oče in mati spremenita odnos do otrok, jih začneta obravnavati bolj ljubeče, jim začneta postavljati jasnejše meje, je to že možnost za bodočega zdravega posameznika. In tako gre veriga naprej.

V enem od zadnjih intervjujev ste rekli, da so otroci, ki se rojevajo zadnjih dvajset let, zelo drugačni. Kako drugačni, mislite? Je glavni razlog za to skokovit porast tehnologije, globalizacija, okoljske spremembe?


Vse našteto. K meni največ prihajajo otroci od trinajstega do štirinajstega leta, ko se začne dogajati hormonalni telesni razvoj, potem pa najstniki v času adolescence. Ti, ki pridejo k meni, so v enem delu že poškodovani, po drugi strani so borci, hočejo se pogovarjati. Rečem jim: jaz nisem tvoja mama, ne tvoj oče, nisem tvoja učiteljica, ne bom pametovala, samo pogovarjajva se. Ko pridobim njihovo zaupanje, jim poskušam pomagati, da razvijejo socialne veščine, da začnejo zdravo komunicirati, poskušam jim pokazati, kako razvijajo empatijo, kako pokažejo spoštovanje.

Vemo, da se v tem obdobju nekateri najstniki začnejo obnašati kot zombiji, se zapirajo vase, drugi postanejo agresivni. In to obdobje je za nas, starše, izjemno boleče. Z neposrednostjo, s pomanjkanjem empatije, s krivičnostjo do nas vlečejo iz nas vso tisto prtljago, ki je mi sami nismo predelali še iz odnosov v naši primarni družini.

In tu se zgodijo tisti trenutki, ko te, ko že petnajstič zahtevaš isto stvar, pa otrok naveličano zavije z očmi ali te odreže z nesramno opazko, zgrabi, da bi ga treščil ob steno. A če si iskren do sebe, globoko v sebi veš, od kod to izhaja in da ti z vsemi svojimi ravnanji kaže ogledalo. In včasih se vanj ni preveč fino pogledati.

Jaz te občutljive, posebne najstnike obožujem. Tudi ko imam tukaj starše, jim jasno povem, da mi gre v prvi vrsti za njihove otroke. Da sem njihova odvetnica in zaščitnica.
 

Katere so najpogostejše težave, zaradi katerih pridejo starši adolescenta v vašo svetovalnico?


Velikokrat pridejo takrat, ko se starša ločujeta in ju skrbi, kako bo to vplivajo na najstnico, najstnika v družini. Vemo, da so posledice lahko težke, ker otroci to čutijo, jih boli, a nekateri tega ne pokažejo.

Ali pa pride do deviantnega odzivanja, da postanejo preveč odvisni od vrstnikov, preveč vodljivi – vemo, da imajo v puberteti vrstniki veliko večji vpliv nanje kot starši ali učitelji.

Če starši že v primarni socializaciji vzpostavljamo vzgojo z zdravimi omejitvami in vzpostavljamo sočutje, potem je to zdravo jedro v njih, tudi ko se te stvari začnejo v adolescenci izklapljati.
 

Obdobje adolescence velja za obdobje uporništva. Kako se upirajo mladi zdaj?


Naša generacija se je upirala tako, da je zvečer šla ven, v klube, poslušala glasbo, ki je starši niso odobravali, in se čudno oblačila. Zdaj pa opažam, da se najstniki, s katerimi imam stik, upirajo staršem na točki, ki staršem največ pomeni: s slabimi ocenami. V smislu, briga me za vse. To je nekakšno maščevanje staršem.
 

Zanimivo. Kako še izražajo upor, glede na to, da se vse bolj poudarja problematika zasvojenosti z novimi tehnologijami, odtujenost, pomanjkanje socialnih veščin, posledičen porast tesnobe med mladimi?


Kadar starši k meni pripeljejo problematičnega najstnika, jih najprej vprašam, kje ste bili pred sedmimi, desetimi leti. Zveni kruto, a tega si nisem izmislila jaz.

Znano je, da se osnova osebnostne strukture vzpostavi do petega, šestega leta starosti, s postavljanjem mej, z občutkom sprejetosti, zadovoljevanjem potreb otroka o varnosti, ljubezni, pozornosti. V puberteti se dogaja samo nadgradnja tega, kar smo že vzpostavili. Če se pri najstnikih pojavijo hujši odkloni, je stvari v tem obdobju veliko težje urediti, saj vemo, da v adolescenci čelni reženj začasno okrni delovanje možganov, in potem prihaja do nesočutnih, neracionalnih odločitev.
 

Kot na primer?


Ne zmorejo pametnih odgovornih odločitev, ne zmorejo presoje, kakšne bodo posledice teh odločitev zanje in za bližnje. Imajo težave s prepoznavanjem situacij, saj veste, gredo kot telički skozi zid, kar bo, pa bo.

Empatija se zmanjša, preplavljeni so s hormoni in delujejo nagonsko kot živalce. In učenje iz prejšnjih dogodkov je neustrezno.

Melita Kuhar: Otroci že od prvega leta dalje, ko začnejo dojemati okolje in se postavljati na noge, iščejo načine, kako bi nas zmanipulirali, da bi dosegli to, kar želijo. Zato staršem polagam na srce, naj se poglobijo v otrokov značaj in ugotovijo, ali v določeni situaciji potrebuje mejo ali objem. FOTO: Jože Suhadolnik
Melita Kuhar: Otroci že od prvega leta dalje, ko začnejo dojemati okolje in se postavljati na noge, iščejo načine, kako bi nas zmanipulirali, da bi dosegli to, kar želijo. Zato staršem polagam na srce, naj se poglobijo v otrokov značaj in ugotovijo, ali v določeni situaciji potrebuje mejo ali objem. FOTO: Jože Suhadolnik

Vprašanje, kje ste bili prej, za starše ob vseh pritiskih pomeni še dodaten občutek krivde. Kako si potem lahko razlagamo, da so v urejeni ljubeči družini, kjer sta starša vse otroke vzgajala podobno, jim postavljala enake omejitve, ti otroci tako različni v odzivih na okolje, tudi v stopnji problematičnosti?


Najprej: nikakor ne želim vzbujati krivde in že same besede krivda ne maram (nasmešek). Izhaja iz nekega drugega časa, ki ga bi morali že zdavnaj preseči. Krivda je mlinski kamen, ki nas vleče navzdol, namesto da bi aktivno delovali in iskali rešitve.

Za to, da izdam knjige s članki in kolumnami iz moje prakse, sem se odločila prav zato, da morda z njimi komu pomagam, da začnemo presegati paradigme preteklosti, »mlinskih kamnov«.

Torej, tu ne gre za krivdo. Gre za ozaveščanje. Da se tudi tisti starši, ki imajo še majhne otroke, zavedo, da imajo še priložnost, da določene stvari spremenijo.

In poudarjam, da vsak otrok, iz istega gnezda, iz iste družine, potrebuje čisto drugačen pristop. Ker se je rodil s svojim unikatnim značajem, mi smo tukaj zato, da ga poskušamo usmeriti, izoblikovati.

​Otroci že od prvega leta dalje, ko začnejo dojemati okolje in se postavljati na noge, iščejo načine, kako bi nas zmanipulirali, da bi dosegli to, kar želijo. Zato staršem polagam na srce, naj se poglobijo v otrokov značaj in ugotovijo, ali v določeni situaciji potrebuje mejo ali objem. To pa pomeni, da ga moramo slišati in videti.
 

Veliko poudarjate pomen besede ne, ki naj bo izrečena na miren način, kar veste tudi iz prakse, da velikokrat ni mogoče.


Vem, to je težko, a tu ne popuščam. Otroku izrečemo ne z mirnim tonom, umirjeno energijo in nepopustljivo držo. Ne vpijemo, ne kričimo. Ko bomo otroku z neomajno energijo in telesno držo res iz srca rekli, tega ne dovolim, nas bo slišal in upošteval.

Seveda pa se morajo nekateri starši tega učiti na novo, ko se pojavijo težave v adolescenci.

Včasih se otroka ni spraševalo, kaj hoče, ampak je dobil navodila, in pričakovalo se je, da jih brez obotavljanja izpolni. Danes pri vzgoji otrok opažam veliko zmede, na starše pritiskajo številne knjige o vzgoji, televizijske oddaje, mediji. Nehali so poslušati svojo intuicijo in svojega otroka ne sprejemajo kot unikatne osebnosti, ampak gledajo nanj kot na projekt, ki mora biti popoln. Vse to v starših in otrocih sproža veliko napetosti.


 

V knjigi se navežete na dr. Lauro Markham, ki velja za avtoriteto starševstva – in uporabite termin čuječe starševstvo. Kaj čuječnost, ki jo poznamo predvsem kot meditativno tehniko za premagovanje stresa, pomeni v praksi?


Ne glede na to, koliko tovrstne literature o vzgoji otrok smo prebrali, na kakšnih delavnicah smo bili, poudarjam, da je vzgoja otroka nekaj, kar večinoma izhaja iz naših lastnih izkušenj in odnosa naših staršev do nas. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da smo starši čuječi, da se zavedamo vseh mehanizmov in vzorcev, ki so vgrajeni v nas.

Čuječnost je predvsem način opazovanje sebe in okolja. V primeru odnosa starši in otroci pomeni, da čustvu dovolimo, da ga občutimo, in mu dovolimo, da izzveni, ne da bi se takoj burno in nenadzorovano odzvali. Torej ne da jezo poskušamo utišati, ampak da jo občutimo, a ohranimo mirne živce.

Čuječnost tako omogoča, da sami sebe uravnavate v čustvenih odzivih na otrokova dejanja, da ste pozorni na dogajanje v vaših mislih, čustvih, odzivih, a se ne odzovete burno. Ker s takšno reakcijo postanete vi žrtev lastnih čustev, pokažete nemoč. In najstnica ali najstnik to seveda zazna na nezavedni ravni.

Melita Kuhar: Otroci že od prvega leta dalje, ko začnejo dojemati okolje in se postavljati na noge, iščejo načine, kako bi nas zmanipulirali, da bi dosegli to, kar želijo. Zato staršem polagam na srce, naj se poglobijo v otrokov značaj in ugotovijo, ali v določeni situaciji potrebuje mejo ali objem. FOTO: Jože Suhadolnik
Melita Kuhar: Otroci že od prvega leta dalje, ko začnejo dojemati okolje in se postavljati na noge, iščejo načine, kako bi nas zmanipulirali, da bi dosegli to, kar želijo. Zato staršem polagam na srce, naj se poglobijo v otrokov značaj in ugotovijo, ali v določeni situaciji potrebuje mejo ali objem. FOTO: Jože Suhadolnik

 

Vse več je staršev, ki v obdobju adolescence poiščejo pomoč pri šolski psihologinji, pa pri dodatnih terapevtih, a je napredek v mnogih primerih zelo počasen.


Seveda, kot sem rekla, ker je bila škoda najverjetneje narejena že prej.
Velikokrat pa me kliče zaskrbljena mama ali oče, da sin ali hči zavrača šolo, da se zapira v sobo, da govori o tem, da ne vidi več smisla ... In potem jima rečem: Ja, v puberteti je. To so znaki pubertete. Ne delajte panike. Vzpodbujajte jih, objemajte, če vam to še dovolijo, poskušajte se pogovarjati, iščite načine in poti do njih.

Če pa opažate znake resnejše anksioznosti, depresivnih misli v kombinaciji z nizko samopodobo, potem je dobro, da poiščete pomoč.
 

Veliko pišete tudi o tako imenovanih »helikopterskih starših« in škodi, ki jo je naredila permisivna vzgoja. Starši so zmedeni; najprej so brali priročnike in poslušali, kako je treba k otroku pristopiti kot k sebi enakemu, upoštevati njegove želje, zadnja leta pa poslušajo predvsem o škodi, ki jo je ta tip vzgoje naredil pri otrocih.


Permisivna vzgoja je naredila veliko škode v ameriških generacijah, mi zelo radi kopiramo stvari, ki ne ustrezajo našemu kulturnemu okolju. Nekaj, kar morda deluje v skandinavskih državah, ni nujno, da bo delovalo pri nas.

Otrok nima naših izkušenj, naše kilometrine, on samo je, v stanju čuječnosti, radovednosti, in želi, da se njegovim željam ugodi, ta trenutek, zdaj.

Upam, da se mi odrasli, ali vsaj velika večina (nasmešek), zavedamo, da naše želje ne morejo biti zadovoljene takoj zdaj, zato moramo starši kot odgovorne osebnosti zgraditi pri otroku zavedanje, da lahko in mora odložiti trenutno in hipno zadovoljitev določene želje, in to tako, da se ukloni naši avtoriteti, ko rečemo: ne. Ne, ne zdaj. Ne dovolim. Da mu damo pravila in omejitve in tukaj lahko pričakujemo možnost za zdrav razvoj otroka. Tako lahko tudi razvije moralni in etični kompas, kaj je prav in kaj ni.

K meni pride vse več posameznikov med dvajsetim in tridesetim letom in mi pravijo, da imajo anksiozna stanja. Takoj jih vprašam, ali so jih starši vzgajali brez omejitev. In mi pritrdijo, da v otroštvu in med odraščanjem niso imeli jasnega občutka, kaj je dovoljeno in kaj ne.
 

Zakaj mislite, da je prav postavljanje mej za starše v današnjem svetu tako težek izziv?


Ko o tem govorim s starši, mi navajajo različne razloge, zakaj popustijo. Najprej, bojijo se otrokovega besa, bojijo se tega, da jim bo otrok to zameril, ali pa celo sami ne vedo, kaj je dobro za otroka, in se ta jara kača nadaljuje.

Naši otroci so nemirni, agresivni, kričeči tudi zato, ker zahtevajo od nas meje. To je dovoljeno in to ni. In pri tem vztrajamo. Dosledno.

Ne pa, da mu prepovemo igrice, televizijo, telefon, a potem drugi dan, ker smo že pozabili na našo prepoved ali ker hočemo imeti mir, popustimo. Kaj s tem otroku sporočamo? V njem vzbudimo zmedenost in občutek, da mu bo, tudi ko postavimo mejo, nekako že uspelo v svojih hotenjih. Enkrat je vroče, drugič hladno, v resnici se otrok ne znajde v svetu brez pravil.

Staršem velikokrat to ponazorim s preprostim primerom cestnoprometnih predpisov in to potem razumejo. Kaj naredimo, če smo v avtu in se na semaforju prižge rdeča luč? Se ustavimo. O tem ni nobenega dvoma, nobenega razpravljanja. Če greš čez rdečo, vemo, so posledice katastrofalne.

Potrebujemo pravila, da lahko živimo v složnem svetu. Svojega otroka neskončno ljubim, in ker ga ljubim, sem mu postavila meje in pravila, ker to pomeni varnost. In varno okolje pomeni, da otrok lahko zdravo raziskuje samega sebe in odnose z drugimi, z vrstniki, s starimi starši, vzgojitelji, učitelji in drugimi avtoritetami.
 

So njihove socialne veščine bolj okrnjene, kot so bile pri prejšnjih generacijah?


Da, vse bolj opažam, da ima veliko najstnikov v resnici zelo ozko socialno mrežo. Raje ždijo na družabnih omrežjih ali se socializirajo skozi skupne spletne igrice, ki pa nimajo nič skupnega z resničnimi odnosi.

Opažam tudi, da mnogi fantje želijo ostati na stopnji nemočnega otročka in ne želijo sprejemati odgovornosti v skladu z njihovo starostjo, ampak se zatekajo v svet virtualnih igric. Tam prevzemajo identiteto nečesa drugega in se tako skrivajo pred soočenjem z zunanjim svetom. To so izzivi časa, v katerem smo.
 

Kako je s spolno zrelostjo najstnikov, kam se je premaknila ta meja?


Po angleških raziskavah več kot sedemdeset odstotkov enajstletnikov že masturbira, išče erotične in pornografske vsebine, raziskuje svoje telo.

Erotične vsebine so, kot vemo, za dečke in deklice dostopne na klik, zato se je treba o teh stvareh prej veliko pogovarjati, preden bodo naši najstniki naleteli na vsebine, na katere še niso pripravljeni in ki jim bodo dale drugačen pogled na spolnost. Zaradi omreženega sveta so njihovi možgani bombardirani z različnimi vsebinami in dražljaji, ne vemo še, kaj to pomeni za njihovo dojemanje spolnosti, telesa, lahko pa domnevamo.

A časa ne moremo zavrteti nazaj, tako da se moramo s tem soočiti.
Svet je drugačen, zelo drugačen, kot je bil še pred desetimi leti.
Starši težko sprejmemo, da so zdaj časi, ko se zdi, da se pogovarjajo samo še o tem, koliko časa na dan, na teden bo imel njihov otrok dostop do spleta, aplikacij, kanalov. Ampak bodimo iskreni, tudi če sprejmemo drastične ukrepe in popolnoma omejimo uporabo telefona, bo vaša najstnica ali najstnik našel poti, kako se priklopiti, če ne drugače, s pomočjo sovrstnikov.
 

Kot je nedavno rekel raziskovalec na ZRC SAZU, antropolog dr. Dan Podjed, je iluzorno pričakovati, da se bo otrok držal omejitev, eno uro dostopa do spleta na dan, če imajo z odvisnostjo od telefona težavo tudi starši.


Gotovo. Mi smo tisti, ki smo prvi vzor svojemu otroku, zato se iskreno vprašajmo, koliko časa mi preživimo na telefonih, računalnikih.

Spomnim se najstnika, ki mi je razlagal, kako se počuti osamljenega. Kako, sem rekla, saj imaš doma mamo, očeta, bratca ... Ja, ampak mami je na tablici, oče je na telefonu, brat tudi, jaz se ne morem pogovarjati z nikomer.
To je realnost današnjih družin, ko mi najstniki, ki jih starši pripeljejo sem, malo zatožijo svoje starše.

Že ko vidiš družino v restavraciji, otrok, star komaj leto, komaj sedi v stolčku in se že igra s tablico, starša sta, preden jim prinesejo jedi na mizo, pregledala vse novosti na družabnih omrežjih, morda še fotografirata hrano za instagram ali facebook. Torej?

V resnici ni tako težko. Starši naj z zgledom pokažejo, da se tudi sami držijo določenih omejitev. Vzgojne zahteve naj bodo vedno enake, jasne, dosledne in konsistentne. Otroke bi morali poslušati in jih tudi zares slišati, jim dajati veliko ljubezni in hkrati postavljati zdrave omejitve ter tako graditi varno polje otrokove osebnosti.
 

Knjiga Iskreno o partnerstvu je izšla konec lanskega septembra, Iskreno o intimnosti je izšla konec februarja in postaja ena najbolj prodajanih knjig. Kako si to razlagate? Ste se dotaknili tabu teme?


Verjetno se prodaja tudi zato, ker ni ravno veliko slovenskih avtorjev, ki bi na poljuden, bolj življenjski način podajali tematiko o spolnosti.

Jaz ne priznavam tabujev, zakaj bi morali imeti predsodke prav do spolnosti?
Ko pride par v svetovalnico, je moje standardno vprašanje: Kaj vama pomeni spolnost? Kako se ljubita? Ali vama je pri tem lepo? Se privlačita?

In večinoma začnejo gledati v tla, po drugi strani se hitro pokaže tudi olajšanje, da začnemo govoriti o tem.

Ker je prav v tem polju toliko zamer, neizrečenih stvari, nezadovoljstva, pričakovanj in očitkov.

Intimnost in spolnost sta človekovi primarni potrebi. To smo in iz tega nam je uspelo narediti tržno blago, ki pa je na drugi strani še vedno prekrito s takšnimi in drugačnimi tančicami, tabuji, predsodki ...
 

V knjigi pravite, da so vam nekateri očitali, da v partnerstvu prevelik poudarek dajete prav spolnosti.


Ja, v praksi velikokrat naletim na stavek, saj spolnost, če se imata dva rada in če njun odnos deluje, najbrž ni tako zelo pomembna, mar ne? In jaz jim odgovarjam: kaj potem počnete pri meni? Potem bi se verjetno poljubljala na svojem kavču. Tudi zato se mi zdi lepo, da so kavči na naslovnicah rdeča nit mojih knjig. Ljubljenje in intimnost sta zelo pomembna dela celostnega odnosa med dvema odraslima človekoma, ki sta se odločila stopiti v partnerski odnos. Je nujen del njune komunikacije, pripadnosti in ljubezni.

Pri delu s pari vsakič znova dobim potrditev, kako pomembna je spolnost v odnosu. Ne govorim samo o seksu, govorim o poljubih, intimnosti, predigri. Namen te knjige je, da vsak od bralcev in bralk lahko vidi pri sebi, kje je v svojem odnosu do spolnosti, s kakšnimi težavami se spopada, kje je tisto polje, kjer lahko naredi več, kako ga premagati.

Morda s pomočjo literature, morda z obiskom pri ustreznem terapevtu, morda preprosto s tem, da se spomnita, da sta se nekoč zelo ljubila, in morata samo priklicati nazaj tisti občutek in se igrati. Igra, igrivost, raziskovanje je nekaj, kar zelo poudarjam pri vsakem odnosu.

Če napreduješ v odkritosti do sebe, do svojih želja, do svojih strahov, do svojih orgazmov, ne nazadnje, je to čudovito popotovanje, ki te pelje še bliže k sebi, k srečni in zadovoljeni osebi.

Preberite še:

Komentarji: