V nadaljevanju preberite še:
Argentina torej ni ena. Argentini sta dve. Prav zaradi teh strahotnih socialnih razlik, tako značilnih za Južno Ameriko in kajpak ves svet, se je na politični sceni tod tako rekoč čez noč pojavilo novo ime. Na avgustovskih primarias, nekakšnih predhodnih volitvah, ki so nekaj posebnega, saj lahko vsakdo izbira vsakogar, ne glede na strankarsko pripadnost, se je namreč prav na vrh, z več kot tridesetimi odstotki glasov, povzpel doslej malone neznani ekonomist Javier Milei. Desničar brez primere. Strupena mešanica Donalda Trumpa in Jairja Bolsonara. Njegova presenetljiva zmaga je povzročila pravi politični potres. Milei-terremoto. In s tem še dodatni padec pesa. Znana šala denimo pravi, da imamo v svetu pravzaprav samo štiri vrste ekonomij: razvite, razvijajoče se, Japonsko in Argentino. Ta bo, če bo na oktobrskih predsedniških volitvah res zmagal Milei, zdaj očitno dobila nove obrate.
A vrhunec nastopov je bil vendarle napad na papeža Frančiška, ki ga je brez dlake na jeziku razglasil za »jebenega komunista«. Toda s to psovko mu je (ne)hote izrekel priznanje in kompliment brez primere. Komunist je namreč zanj zato, ker si že ves svoj pontifikat prizadeva za socialno pravičnost, za pomoč najrevnejšim, vselej odrinjenim na rob družbe. Za enakomernejšo porazdelitev bogastva. Za politiko torej, ki bi jo morala zagovarjati vsaka demokratična in socialno usmerjena država.
A kljub nesporni pokončni socialni drži papeža so tovrstne kritike začuda naletele na presenetljivo odobravanje. V bran so ga vzeli le najrevnejši, ki so ta teden pripravili več maš v njegovo podporo. Precejšen del Argentincev, kar velja tudi za najbolj verne družine, ga namreč ne podpira.
