Politik, ki bo moral operativno sposobnost še pokazati
V predvolilnih soočenjih pred tokratnimi volitvami je Luka Mesec izstopal tudi s tem, da si je prvaka SDS Janeza Janšo upal najbolj odločno in neposredno napasti.
Odpri galerijo
Prišel je čas, ko bo moral Luka Mesec dati jasen odgovor, ali je vodja svoje stranke ali le všečna oseba za komuniciranje. FOTO: Voranc Vogel
Luka Mesec je koordinator Levice, ki ji je bolj kot delitev stolčkov v vladi pomembno, da bi aktivno prispevala k temu, da bi državljani vendarle tudi v svojih denarnicah bolj občutili gospodarsko rast slovenskega gospodarstva. »Tudi to je namreč način, da bi preprečili, da bi se 280.000 revnih slovenskih državljanov v prihodnosti nagnilo k političnim skrajnostim in radikalizaciji. To nas uči že zgodovina, prav revni so bili namreč najbolj goreči podporniki Adolfa Hitlerja,« razlaga njegova strankarska kolegica Violeta Tomič. Sodelovanje s Šarčevim peterčkom naj bi imelo tako menda samo en cilj: izboljšati materialni položaj vseh, bodisi z zvišanjem plač bodisi pokojnin. Pri tem pogosto omenjajo portugalski scenarij, po katerem državo od leta 2015 s pomočjo treh opozicijskih strank vodi manjšinska vlada socialistične stranke.
»V pogovoru deluje iskren, njegova politična prihodnost pa je po mojem povezana s tem, da pokaže tudi operativno sposobnost pri realizaciji všečnih zamisli. In tudi jasen odgovor, ali je vodja svoje stranke ali le všečna oseba za komuniciranje,« svojega levega kolega ocenjuje prvak SD Dejan Židan. Ga vidi kot konkurenta? Tudi. »Njegova stranka je resda, podobno kot SD, v levem političnem spektru, a ga ne gledamo le kot konkurenta, temveč tudi kot zaveznika pri nasprotovanju širjenju desnega populizma,« še poudarja prvi mož SD.
Poslanci bodo o kandidatu za mandatarja torej odločali prihodnji petek. Edini kandidat za to mesto, nekdanji kamniški župan Marjan Šarec, ob blagoslovu triinštiridesetih poslancev peterice strank sredine in leve sredine za izvolitev potrebuje še tri glasove podpore. Njegova usoda je v rokah Levice, katere naravno okolje je težko drugačno kot opozicijsko. Za njenega koordinatorja, najmlajšega »šefa« parlamentarnih strank, Luka Mesca pa se zdi, da ima večje politične ambicije, kot je vodenje stranke ali poslanske skupine, in da s svojim glasom predstavlja edino alternativo obstoječi politični paradigmi.
Že v predvolilni kampanji je Mesec napovedoval, da bodo storili vse za mesto v vladi, vendar je zaradi konceptualnih razlik – zlasti z NSi – to kmalu po razglasitvi volilnih izidov skoraj z gnusom zavrnil. Namesto koalicijskega povezovanja so se močno ogreli zgolj za projektno sodelovanje z nastajajočo vlado.
Šarec je Mesca v teh nemirnih pogajalskih časih označil kot zelo korektnega in operativnega sogovornika, kar mu priznavajo
tudi nekdanji sodelavci. Mnogi, tako v politiki kot in zunaj nje, so bili nad odločitvijo, da Levice ne bo v koaliciji, razočarani, saj so menili, da mora stranka prevzeti svoj del odgovornosti, ki jo je dobila z dobro uvrstitvijo na volitvah.
Da si ob sebi v vladi želi Levice, ni skrival niti prvak Socialnih demokratov Dejan Židan, saj se zaveda, da jim bo ta v nasprotnem primeru na prihodnjih volitvah snedla dobršen del volilne baze ali jih celo izbrisala s parlamentarnega zemljevida.
Za Levico, takrat je pred njenim imenom stal še pridevnik »združena«, se zdi, da se je na predčasnih volitvah leta 2014 v državni zbor uvrstila po naključju. Prepričala je skoraj 54.000 volivcev in prejela šest poslanskih mest. Letos je njena poslanska skupina zrasla za polovico, na devet članov. S skromno kampanjo jim je uspelo nagovoriti dodatnih 30.000 volivcev, za kar se med drugim lahko zahvalijo prav Mescu, ki je v ključnih trenutkih znova pokazal svoje retorične sposobnosti.
Pred volivci je letos izstopal še s tem, da si je predsednika SDS Janeza Janšo edini in najbolj odločno v predvolilnih soočenjih upal neposredno napasti.
Mesec je bil vseskozi gonilna sila strankinega uspeha. K njemu je pred štirimi leti prispevala tudi največja komercialna televizijska hiša, ki ga je, čeprav je bil predstavnik neparlamentarne stranke, povabila na osrednje soočenje. S
karizmo, takrat je k večji resnobnosti svojega videza skušal prispevati z nič kaj možatimi brki, je navdušil politične analitike. A kmalu po volilnem uspehu so se poti strank, prepletenih v koalicijo Združena levica – torej Iniciative za demokratični socializem (IDS), Gibanje za trajnostni razvoj (TRS), Demokratične stranke dela (DSD) in četrte skupine iz civilne družbe –, začele razhajati. Zadnji dve sta bili iz nje izločeni, prvi dve pa sta se odločili za združitev v eno stranko, se spominja Franc Žnidaršič, predsednik DSD. »Če boš branil enakopravnost vseh strank, boš tudi ti izvisel,« mu je tedaj zabrusil Mesec, s katerim dialog ni bil mogoč. V navadi je imel prekinjanje sestankov, na katerih volja udeležencev ni bila v sozvočju z njegovo.
Po volitvah Levice, ki je izhajala iz terenskega aktivizma, zunaj poslopja državnega zbora ni bilo več. O vsem je odločalo le »par poslanskih mandeljcev,« kar je bilo za Žnidaršiča problematično, saj brez DSD in četrte skupine ne bi bili izvoljeni. Senca nedemokratičnosti je padla še na kongres IDS leta 2016, na katerem bi morali glasovati o usodi stranke in koalicije, a so ga zaradi nesklepčnosti prekinili. Leto kasneje je zaradi spajanja TRS z IDS iz zadnje izstopilo 94 članov, preostali pa so za vodjo izbrali Mesca. Zaradi nenavadnega načina zlivanja strank v eno, slišati je bilo tudi besede o »stalinističnih« prijemih, je iz stranke in poslanske skupine izstopil Matjaž Hanžek.
Drugi politični sopotniki znajo povedati, da Mesec na štiri oči ni dosti drugačen kot pred kamerami, da je z njim enostavno sodelovati in ni nič manj preudaren kot drugi strankarski prvaki, ki so v tej obrti že desetletja. »Ni pa on tisti, ki v stranki o vsem odloča. Ve, kaj dela, kadar ne ve – mu prišepetujejo drugi,« je slišati. Tu najmočnejšo vlogo igra sekretar poslanske skupine Matej Kolenc. Poleg prenizkih plač naj bi bil prav on razlog za odhod nekaterih strokovnih sodelavcev iz poslanske skupine. Mesec je pozive po zvišanju plač označil kot utemeljene in obljubil vsaj zvišanje na polovico poslanske plače.
Pogosto je deležen očitkov, da je populist, salonski oziroma kaviar levičar, ki se rad odene v prestižne puloverje in superge, do
tega, da je »falirani« študent ekonomije, saj od leta 2013 še ni končal magisterija. Najbolj pa je s svojo izjavo o izvozu kot največji Ahilovi peti domačega gospodarstva razburkal pozimi. Želel je samo opozoriti na preveliko odvisnost gospodarstva od izvoza, kar nam bo lahko povzročalo preglavice v naslednji krizi, je pojasnil ob kritikah te njegove izjave.
Odraščal je v apolitičnih krajih in družini, četudi je njegov stari oče sodeloval pri nastajanju Kmečke zveze, stric pa je v domačih Železnikih oblikoval lokalno stranko. Politika ga je pograbila vase že v škofjeloški gimnaziji, vmesna leta do prve redne zaposlitve v državnem zboru si je krajšal v aktivističnih krogih – nazadnje kot direktor inštituta za delavske študije, koordinator delavsko-punkerske univerze in kot vodja različnih študentskih sekcij. Bil je med soustanovitelji IDS, na FDV pa je diplomiral iz evropskih študij. Ne glede na politično kilometrino, ki jo je pridobil v zadnjem mandatu, včasih daje vtis, da je nekoliko preplašen, nervozen, morda občasno celo redkobeseden, a vseeno dovolj prepričljiv in z jasno vizijo. Ta je enaka že vsa štiri leta nastopanja v politiki in se ujema s strankinim volilnim sloganom: blaginja za vse.
Na naslednjih volitvah, pa kadar koli že bodo, po ocenah analitikov lahko doseže še boljši rezultat. Če je bil prvi mandat nekakšno ogrevanje, je v aktualnem že treba prevzeti nekaj odgovornosti.
»V pogovoru deluje iskren, njegova politična prihodnost pa je po mojem povezana s tem, da pokaže tudi operativno sposobnost pri realizaciji všečnih zamisli. In tudi jasen odgovor, ali je vodja svoje stranke ali le všečna oseba za komuniciranje,« svojega levega kolega ocenjuje prvak SD Dejan Židan. Ga vidi kot konkurenta? Tudi. »Njegova stranka je resda, podobno kot SD, v levem političnem spektru, a ga ne gledamo le kot konkurenta, temveč tudi kot zaveznika pri nasprotovanju širjenju desnega populizma,« še poudarja prvi mož SD.
Poslanci bodo o kandidatu za mandatarja torej odločali prihodnji petek. Edini kandidat za to mesto, nekdanji kamniški župan Marjan Šarec, ob blagoslovu triinštiridesetih poslancev peterice strank sredine in leve sredine za izvolitev potrebuje še tri glasove podpore. Njegova usoda je v rokah Levice, katere naravno okolje je težko drugačno kot opozicijsko. Za njenega koordinatorja, najmlajšega »šefa« parlamentarnih strank, Luka Mesca pa se zdi, da ima večje politične ambicije, kot je vodenje stranke ali poslanske skupine, in da s svojim glasom predstavlja edino alternativo obstoječi politični paradigmi.
Že v predvolilni kampanji je Mesec napovedoval, da bodo storili vse za mesto v vladi, vendar je zaradi konceptualnih razlik – zlasti z NSi – to kmalu po razglasitvi volilnih izidov skoraj z gnusom zavrnil. Namesto koalicijskega povezovanja so se močno ogreli zgolj za projektno sodelovanje z nastajajočo vlado.
Za Luka Mesca se zdi, da ima večje politične ambicije, kot je vodenje stranke ali poslanske skupine. FOTO: Leon Vidic
Šarec je Mesca v teh nemirnih pogajalskih časih označil kot zelo korektnega in operativnega sogovornika, kar mu priznavajo
tudi nekdanji sodelavci. Mnogi, tako v politiki kot in zunaj nje, so bili nad odločitvijo, da Levice ne bo v koaliciji, razočarani, saj so menili, da mora stranka prevzeti svoj del odgovornosti, ki jo je dobila z dobro uvrstitvijo na volitvah.
Da si ob sebi v vladi želi Levice, ni skrival niti prvak Socialnih demokratov Dejan Židan, saj se zaveda, da jim bo ta v nasprotnem primeru na prihodnjih volitvah snedla dobršen del volilne baze ali jih celo izbrisala s parlamentarnega zemljevida.
Za Levico, takrat je pred njenim imenom stal še pridevnik »združena«, se zdi, da se je na predčasnih volitvah leta 2014 v državni zbor uvrstila po naključju. Prepričala je skoraj 54.000 volivcev in prejela šest poslanskih mest. Letos je njena poslanska skupina zrasla za polovico, na devet članov. S skromno kampanjo jim je uspelo nagovoriti dodatnih 30.000 volivcev, za kar se med drugim lahko zahvalijo prav Mescu, ki je v ključnih trenutkih znova pokazal svoje retorične sposobnosti.
Pred volivci je letos izstopal še s tem, da si je predsednika SDS Janeza Janšo edini in najbolj odločno v predvolilnih soočenjih upal neposredno napasti.
Mesec je bil vseskozi gonilna sila strankinega uspeha. K njemu je pred štirimi leti prispevala tudi največja komercialna televizijska hiša, ki ga je, čeprav je bil predstavnik neparlamentarne stranke, povabila na osrednje soočenje. S
karizmo, takrat je k večji resnobnosti svojega videza skušal prispevati z nič kaj možatimi brki, je navdušil politične analitike. A kmalu po volilnem uspehu so se poti strank, prepletenih v koalicijo Združena levica – torej Iniciative za demokratični socializem (IDS), Gibanje za trajnostni razvoj (TRS), Demokratične stranke dela (DSD) in četrte skupine iz civilne družbe –, začele razhajati. Zadnji dve sta bili iz nje izločeni, prvi dve pa sta se odločili za združitev v eno stranko, se spominja Franc Žnidaršič, predsednik DSD. »Če boš branil enakopravnost vseh strank, boš tudi ti izvisel,« mu je tedaj zabrusil Mesec, s katerim dialog ni bil mogoč. V navadi je imel prekinjanje sestankov, na katerih volja udeležencev ni bila v sozvočju z njegovo.
Po volitvah Levice, ki je izhajala iz terenskega aktivizma, zunaj poslopja državnega zbora ni bilo več. O vsem je odločalo le »par poslanskih mandeljcev,« kar je bilo za Žnidaršiča problematično, saj brez DSD in četrte skupine ne bi bili izvoljeni. Senca nedemokratičnosti je padla še na kongres IDS leta 2016, na katerem bi morali glasovati o usodi stranke in koalicije, a so ga zaradi nesklepčnosti prekinili. Leto kasneje je zaradi spajanja TRS z IDS iz zadnje izstopilo 94 članov, preostali pa so za vodjo izbrali Mesca. Zaradi nenavadnega načina zlivanja strank v eno, slišati je bilo tudi besede o »stalinističnih« prijemih, je iz stranke in poslanske skupine izstopil Matjaž Hanžek.
Mesec je deležen očitkov, da je populist, salonski oziroma kaviar levičar, ki se rad odene v prestižne puloverje in superge. FOTO: Jure Eržen
Drugi politični sopotniki znajo povedati, da Mesec na štiri oči ni dosti drugačen kot pred kamerami, da je z njim enostavno sodelovati in ni nič manj preudaren kot drugi strankarski prvaki, ki so v tej obrti že desetletja. »Ni pa on tisti, ki v stranki o vsem odloča. Ve, kaj dela, kadar ne ve – mu prišepetujejo drugi,« je slišati. Tu najmočnejšo vlogo igra sekretar poslanske skupine Matej Kolenc. Poleg prenizkih plač naj bi bil prav on razlog za odhod nekaterih strokovnih sodelavcev iz poslanske skupine. Mesec je pozive po zvišanju plač označil kot utemeljene in obljubil vsaj zvišanje na polovico poslanske plače.
Pogosto je deležen očitkov, da je populist, salonski oziroma kaviar levičar, ki se rad odene v prestižne puloverje in superge, do
tega, da je »falirani« študent ekonomije, saj od leta 2013 še ni končal magisterija. Najbolj pa je s svojo izjavo o izvozu kot največji Ahilovi peti domačega gospodarstva razburkal pozimi. Želel je samo opozoriti na preveliko odvisnost gospodarstva od izvoza, kar nam bo lahko povzročalo preglavice v naslednji krizi, je pojasnil ob kritikah te njegove izjave.
Odraščal je v apolitičnih krajih in družini, četudi je njegov stari oče sodeloval pri nastajanju Kmečke zveze, stric pa je v domačih Železnikih oblikoval lokalno stranko. Politika ga je pograbila vase že v škofjeloški gimnaziji, vmesna leta do prve redne zaposlitve v državnem zboru si je krajšal v aktivističnih krogih – nazadnje kot direktor inštituta za delavske študije, koordinator delavsko-punkerske univerze in kot vodja različnih študentskih sekcij. Bil je med soustanovitelji IDS, na FDV pa je diplomiral iz evropskih študij. Ne glede na politično kilometrino, ki jo je pridobil v zadnjem mandatu, včasih daje vtis, da je nekoliko preplašen, nervozen, morda občasno celo redkobeseden, a vseeno dovolj prepričljiv in z jasno vizijo. Ta je enaka že vsa štiri leta nastopanja v politiki in se ujema s strankinim volilnim sloganom: blaginja za vse.
Na naslednjih volitvah, pa kadar koli že bodo, po ocenah analitikov lahko doseže še boljši rezultat. Če je bil prvi mandat nekakšno ogrevanje, je v aktualnem že treba prevzeti nekaj odgovornosti.
