Portret tedna: Mun Dže In
Južnokorejski predsednik je globoko prepričan o vrednosti dialoga in miru.
Odpri galerijo
Južnokorejski predsednik Mun Dže In je pripadnik rimskokatoliške vere. FOTO: AP
Južnokorejski predsednik ima zanimiv priimek. Če Mun (Moon) preberemo v angleščini, pomislimo na luno, ki ima za Korejce poseben pomen: je simbol blaginje in sreče ter cikličnega pomikanja časa, ki se mu mora človek ponižno prilagoditi. Če njegov priimek napišemo s kitajskimi pismenkami (ki jih v Koreji še vedno uporabljajo za osebna imena in toponime), pa je to znak, ki označuje človeka visoke kulture, nekoga, ki odpravlja probleme z močjo kultiviranega uma in nikakor z grobo silo meča.
Nomen est omen, bi rekli stari Rimljani. Mun Dže In je v resnici mož, ki je globoko prepričan o vrednosti dialoga in miru.
Ko je 10. maja lani postal dvanajsti predsednik Južne Koreje, med Seulom in Pjongjangom ni bilo nikakršne komunikacije. Severnokorejski voditelj Kim Džong Un je celo nekaj tednov pred tem na vojaški paradi grozeče razkazoval novo generacijo balističnih izstrelkov, ameriški predsednik Donald Trump je prav takrat proti Korejskemu polotoku poslal »armado« najmočnejših bojnih ladij, kitajski zunanji minister Wang Yi pa je opozoril, da lahko »vsak trenutek izbruhne spopad«.
Leto dni pozneje nad Korejskim polotokom vzhaja nova polna luna. Demilitarizirano območje, sicer ograjeno z bodečo žico in polno togih vojakov, pripravljenih začeti vojno, se je spremenilo v kraj pogajanja o miru. Nedaleč od točke, kjer so nedavno švigali naboji (ko je novembra prek demarkacijske črte pobegnil severnokorejski vojak), se zdaj rojeva upanje v povsem drugačno prihodnost.
Zgodovinski trenutek: Voditelja Severne in Južne Koreje hočeta mir
In čeprav so voditelji velikih sil prepričani, da so k temu pripomogli prav oni, njihove sankcije in grožnje, ima največje zasluge za vse to južnokorejski predsednik.
Težko bi rekli, ali se za večnim nasmehom na Mun Dže Inovem obrazu skriva vizionar, sanjač ali predvsem nacionalist. Ali morda vse to hkrati. Njegova politika izvira iz tega, da sta bila, kot pravi sam, »Sever in Jug okoli 5000 let en narod, ki sta ga povezovala isti jezik in skupna kultura«. Zato je zanj združitev edina logična perspektiva. Celo ko so imeli mnogi okoli njega Kim Džong Una za nerazsodnega diktatorja, je Mun izhajal iz »dejstva, da Kim vlada Severni Koreji«. Že to pa samo po sebi pomeni, je poudarjal, »da se z njim moramo pogovarjati«.
Mun je osebno izkusil krhkost premirja vzdolž 38. vzporednika. Poleti 1976 je služil obvezni vojaški rok v bližini demarkacijske črte. Na točki, kjer se vojski medsebojno nadzorujeta, je rastel topol, ki je začel sčasoma zastirati pogled proti severu, in tako so ameriškega kapetana Arthurja Bonifasa in njegovega zastavnika Marka Barretta poslali, naj obrežeta krošnjo. Severnokorejski vojaki so jima poskušali to preprečiti, na koncu pa je prišlo do spopada, v katerem sta bila ubita oba Američana. Poveljnik čet ZN Richard Stilwell se je odločil, da ne bo popustil. Ukazal je, naj topol posekajo, in na to nalogo poslal enoto, katere član je bil tudi Mun Dže In.
»Če bi se takrat Severni Korejci znova vmešali, bi lahko v hipu izbruhnila vojna,« je dejal nedavno, ko je pojasnjeval, zakaj se je treba nujno pogovarjati s Pjongjangom.
Mun Dže Inovi starši so pravzaprav živeli na severu polotoka, a so po tem, ko je leta 1950 izbruhnila korejska vojna, prebegnili na jug. Mun je bil 24. januarja 1953 rojen v begunskem taborišču na otoku Geodže. Čeprav so se oborožene operacije pol leta pozneje končale, prizori, ki se jih spominja iz otroštva, še zdaleč niso idilični. Ves čas se je moral držati matere, ko je ta prodajala drva ali jajca, da bi prehranila družino. Nenehno jih je pestila revščina, on pa je kaj hitro spoznal, da je edini izhod iz teh težkih razmer odličen uspeh v šoli.
Kot najboljši učenec v osnovni šoli je bil sprejet na najboljšo gimnazijo v Busanu, nato pa na oddelek za pravo univerze Kjung Hi, a mu to ni preprečilo, da ne bi postal aktivist proti takratni vojaški diktaturi. Ni ga bilo strah zaporniških celic, v katerih je končal po vsakih večjih protestih. Ob vsem tem je dozoreval kot odvetnik za človekove pravice, čigar sanje so bile, da brezplačno zastopa rojake, ki so bili pred državo povsem brez moči.
Nato pa se je znašel na čelu države. Ko se je vselil v Modro hišo, kot se imenuje predsedniška rezidenca v Seulu, ni prvič prestopil njenega praga. Od leta 2003 do leta 2008 je bil vodja urada bivšega predsednika Ro Mu Hjuna, in čeprav sta bila s predsednikom dobra prijatelja, se ni nikoli dobro počutil v palači, pod katere streho se politika kroji daleč od ljudstva, ki mu je namenjena. »Počutil sem se kot v obleki, ki mi ni po meri,« je zapisal v avtobiografiji z naslovom Usoda .
Kljub temu je leta 2007 v pripravah Rojevega srečanja z bivšim severnokorejskim voditeljem Kim Džong Ilom storil vse, kar je bilo v njegovi moči. Srečanje ni bilo uspešno, je pa bila to za Muna pomembna izkušnja, na podlagi katere je spoznal, da je treba pred sleherno potezo, ki bi vodila k medsebojnemu približevanju ali celo združitvi obeh Korej, najprej okrepiti legitimnost južnokorejske države, se otresti patronata velikih sil in k Pjongjangu pristopiti tako, kot to narekuje pet tisoč let skupne preteklosti. V korejskem jeziku, po korejskih običajih, s korejskimi merili in brez tujih groženj, zunanjih pritiskov in kolonialnih interesov.
Posamezni analitiki menijo, da bi lahko Munovo posvečenost miru pripisali temu, da je pripadnik rimskokatoliške vere, in v številnih njegovih diplomatskih potezah vidijo podobnost s papežem Frančiškom. Odpuščanje vodi k spravi, soočanje odpira dialog, namesto o »pravični vojni« pa je treba razmišljati o »pravičnem miru«. Mar ni Munova odločna trditev, da njegova vlada ne bo potrebovala jedrskega orožja, ne glede na kakršno koli že severnokorejsko izzivanje, prav tako izraz vernika, se sprašujejo mnogi, ki vidijo v njem predvsem kristjana.
Če je mir religija, potem je Mun Dže In njen zvesti vernik. »Za vsako ceno bom preprečil vojno,« je izjavil že lansko poletje, ko je kazalo, da bo šlo vse v obratni smeri. »In prva stvar, ki jo želim narediti, ko bomo izpeljali mirno združitev, je, da mater, ki je dopolnila 90 let, odpeljem v njen rojstni kraj.«
Nomen est omen, bi rekli stari Rimljani. Mun Dže In je v resnici mož, ki je globoko prepričan o vrednosti dialoga in miru.
Ko je 10. maja lani postal dvanajsti predsednik Južne Koreje, med Seulom in Pjongjangom ni bilo nikakršne komunikacije. Severnokorejski voditelj Kim Džong Un je celo nekaj tednov pred tem na vojaški paradi grozeče razkazoval novo generacijo balističnih izstrelkov, ameriški predsednik Donald Trump je prav takrat proti Korejskemu polotoku poslal »armado« najmočnejših bojnih ladij, kitajski zunanji minister Wang Yi pa je opozoril, da lahko »vsak trenutek izbruhne spopad«.
Leto dni pozneje nad Korejskim polotokom vzhaja nova polna luna. Demilitarizirano območje, sicer ograjeno z bodečo žico in polno togih vojakov, pripravljenih začeti vojno, se je spremenilo v kraj pogajanja o miru. Nedaleč od točke, kjer so nedavno švigali naboji (ko je novembra prek demarkacijske črte pobegnil severnokorejski vojak), se zdaj rojeva upanje v povsem drugačno prihodnost.
Zgodovinski trenutek: Voditelja Severne in Južne Koreje hočeta mir
In čeprav so voditelji velikih sil prepričani, da so k temu pripomogli prav oni, njihove sankcije in grožnje, ima največje zasluge za vse to južnokorejski predsednik.
Težko bi rekli, ali se za večnim nasmehom na Mun Dže Inovem obrazu skriva vizionar, sanjač ali predvsem nacionalist. Ali morda vse to hkrati. Njegova politika izvira iz tega, da sta bila, kot pravi sam, »Sever in Jug okoli 5000 let en narod, ki sta ga povezovala isti jezik in skupna kultura«. Zato je zanj združitev edina logična perspektiva. Celo ko so imeli mnogi okoli njega Kim Džong Una za nerazsodnega diktatorja, je Mun izhajal iz »dejstva, da Kim vlada Severni Koreji«. Že to pa samo po sebi pomeni, je poudarjal, »da se z njim moramo pogovarjati«.
Očetova smrt leta 1978 in samomor prijatelja in bivšega južnokorejskega predsednika Ro Mu Hjuna leta 2009 sta močno opredelila njegovo življenjsko pot.
Mun je osebno izkusil krhkost premirja vzdolž 38. vzporednika. Poleti 1976 je služil obvezni vojaški rok v bližini demarkacijske črte. Na točki, kjer se vojski medsebojno nadzorujeta, je rastel topol, ki je začel sčasoma zastirati pogled proti severu, in tako so ameriškega kapetana Arthurja Bonifasa in njegovega zastavnika Marka Barretta poslali, naj obrežeta krošnjo. Severnokorejski vojaki so jima poskušali to preprečiti, na koncu pa je prišlo do spopada, v katerem sta bila ubita oba Američana. Poveljnik čet ZN Richard Stilwell se je odločil, da ne bo popustil. Ukazal je, naj topol posekajo, in na to nalogo poslal enoto, katere član je bil tudi Mun Dže In.
»Če bi se takrat Severni Korejci znova vmešali, bi lahko v hipu izbruhnila vojna,« je dejal nedavno, ko je pojasnjeval, zakaj se je treba nujno pogovarjati s Pjongjangom.
Mun Dže Inovi starši so pravzaprav živeli na severu polotoka, a so po tem, ko je leta 1950 izbruhnila korejska vojna, prebegnili na jug. Mun je bil 24. januarja 1953 rojen v begunskem taborišču na otoku Geodže. Čeprav so se oborožene operacije pol leta pozneje končale, prizori, ki se jih spominja iz otroštva, še zdaleč niso idilični. Ves čas se je moral držati matere, ko je ta prodajala drva ali jajca, da bi prehranila družino. Nenehno jih je pestila revščina, on pa je kaj hitro spoznal, da je edini izhod iz teh težkih razmer odličen uspeh v šoli.
Kot najboljši učenec v osnovni šoli je bil sprejet na najboljšo gimnazijo v Busanu, nato pa na oddelek za pravo univerze Kjung Hi, a mu to ni preprečilo, da ne bi postal aktivist proti takratni vojaški diktaturi. Ni ga bilo strah zaporniških celic, v katerih je končal po vsakih večjih protestih. Ob vsem tem je dozoreval kot odvetnik za človekove pravice, čigar sanje so bile, da brezplačno zastopa rojake, ki so bili pred državo povsem brez moči.
Nato pa se je znašel na čelu države. Ko se je vselil v Modro hišo, kot se imenuje predsedniška rezidenca v Seulu, ni prvič prestopil njenega praga. Od leta 2003 do leta 2008 je bil vodja urada bivšega predsednika Ro Mu Hjuna, in čeprav sta bila s predsednikom dobra prijatelja, se ni nikoli dobro počutil v palači, pod katere streho se politika kroji daleč od ljudstva, ki mu je namenjena. »Počutil sem se kot v obleki, ki mi ni po meri,« je zapisal v avtobiografiji z naslovom Usoda .
Kljub temu je leta 2007 v pripravah Rojevega srečanja z bivšim severnokorejskim voditeljem Kim Džong Ilom storil vse, kar je bilo v njegovi moči. Srečanje ni bilo uspešno, je pa bila to za Muna pomembna izkušnja, na podlagi katere je spoznal, da je treba pred sleherno potezo, ki bi vodila k medsebojnemu približevanju ali celo združitvi obeh Korej, najprej okrepiti legitimnost južnokorejske države, se otresti patronata velikih sil in k Pjongjangu pristopiti tako, kot to narekuje pet tisoč let skupne preteklosti. V korejskem jeziku, po korejskih običajih, s korejskimi merili in brez tujih groženj, zunanjih pritiskov in kolonialnih interesov.
Posamezni analitiki menijo, da bi lahko Munovo posvečenost miru pripisali temu, da je pripadnik rimskokatoliške vere, in v številnih njegovih diplomatskih potezah vidijo podobnost s papežem Frančiškom. Odpuščanje vodi k spravi, soočanje odpira dialog, namesto o »pravični vojni« pa je treba razmišljati o »pravičnem miru«. Mar ni Munova odločna trditev, da njegova vlada ne bo potrebovala jedrskega orožja, ne glede na kakršno koli že severnokorejsko izzivanje, prav tako izraz vernika, se sprašujejo mnogi, ki vidijo v njem predvsem kristjana.
Če je mir religija, potem je Mun Dže In njen zvesti vernik. »Za vsako ceno bom preprečil vojno,« je izjavil že lansko poletje, ko je kazalo, da bo šlo vse v obratni smeri. »In prva stvar, ki jo želim narediti, ko bomo izpeljali mirno združitev, je, da mater, ki je dopolnila 90 let, odpeljem v njen rojstni kraj.«
